Jedro

Določba 2. odstavka 106. člena ZZZDR izrecno določa, da sta oba starša zavezana k obojestranskemu pozitivnemu obnašanju pri uresničitvi pravice do stikov, kar pomeni tudi sprotno razumno dogovarjanje v določenih življenjskih situacijah, katerih vnaprej ni mogoče zaobjeti v sodni odločbi. Preveč je pričakovati, da bo sodišče strankama določilo prav vsak korak in življenjsko situacijo in ju na ta način razbremenjevalo njune starševske odgovornosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo dodelilo mladoletno hčerko pravdnih strank I. B. v varstvo in vzgojo tožnici kot materi, določilo način izvrševanja stikov med tožencem in mladoletno hčerko ter toženca obvezalo, da je dolžan za čas od 18.3.2010 dalje plačevati mesečno preživnino v znesku 195,00 EUR za preživljanje mladoletne hčerke I., hkrati pa je odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške pravdnega postopka.

Zoper navedeno odločitev in sicer v delu, ki se nanaša na ureditev stikov med mladoletno hčerko in tožencem v času poletnih počitnic in v primeru bolezni, se tožnica po svoji pooblaščenki pravočasno pritožuje in uveljavlja vse pritožbene razloge.

Povzema odločitev sodišča prve stopnje in poudarja, da je sodišče sicer sledilo predlogu tožeče stranke, vendar pa sprejeta odločitev kljub temu ni pravilna in ji nasprotuje. Meni, da bi tako določen režim stikov pomenil, da je mladoletna hčerka odsotna dvakrat po 14 dni in v navedenem času s tožnico sploh ne bi imela stikov, na drugi strani pa je z materjo zaradi preživljanja počitnic lahko odsotna le 14 dni in v preostalem času ne moreta nikamor, ker bi bilo to v nasprotju s sodno ureditvijo stikov. Takšna ureditev je nepoštena do matere in hčerke in tudi odstopa od dosedanje ureditve, ko sta lahko pravdni stranki z mladoletno hčerko preživeli izven kraja bivanja vsaka dvakrat po 14 dni. Zato pritožnica predlaga, da se stiki uredijo tako, da lahko vsaka od pravdnih strank z mladoletno hčerko v času poletnih počitnic preživi dvakrat po 14 dni, tedenski stiki oziroma stiki ob koncu tedna pa se takrat ne izvajajo. Tožnica prav tako ocenjuje, da je tudi odločitev glede izvrševanja stikov v primeru bolezni mladoletne hčerke pomanjkljiva. Glede na izkustva med strankama med njima ni sporno, da je hčerka v primeru bolezni pri tožnici, sprejeta odločitev pa se omejuje zgolj na primere, ko bi I. zbolela v času izvrševanja stikov z očetom. Sprejeto odločitev je zato potrebno dopolniti tako, da je toženec dolžan v primeru, da hčerka pri njemu zboli, jo takoj odpeljati nazaj k materi. Skladno z gornjimi navedbami tožnica predlaga spremembo izpodbijane sodbe, toženca pa naj se obremeni s stroški pritožbenega postopka.

Pritožba je bila v skladu s 1. odstavkom 344. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami – v nadaljevanju ZPP) vročena toženi stranki, ki odgovora na pritožbo ni podala.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnica izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v omejenem obsegu in sicer le glede stikov preko poletnih počitnic in v času morebitne obolelosti mladoletne hčerke. Ključna pritožbena trditev tožnice glede stikov v času poletnih počitnic pa je, da s sodbo določeni stiki strankama ne omogočajo, da vsaka od njiju preživi s hčerko dvakrat po 14 dni tudi izven kraja bivanja.

Takšna pritožbena trditev pa nima v opore v zapisu načina stikov obeh staršev z mladoletno I. tekom poletnih počitnic (3. alineja 2. točke izreka sodbe). Ravno ta zapis neposredno določa, da lahko obe stranki preživita dvakrat po 14 dni s hčerko strnjeno. Življenjsko logično pa je, da je kraj preživljanja tako določenega dela počitnic prepuščen strankama in da seveda v primeru strnjenega bivanja pri enemu od staršev, mladoletna hčerka v vmesnem vikendu nima stikov z drugim od staršev. Preveč pa je pričakovati, da bo sodišče strankama določilo prav vsak korak in življenjsko situacijo in ju na ta način razbremenjevalo njune starševske odgovornosti. Nenazadnje iz samih pritožbenih trditev izhaja, da sta stranki tudi doslej ravno te stike izvajali brez težav, razumen in v otrokovo korist dosežen dogovor, ki morebiti včasih odstopa od sodno reguliranih stikov, pa je seveda dopusten.

Določba 2. odstavka 106. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) namreč izrecno določa, da sta oba starša zavezana k obojestranskemu pozitivnemu obnašanju pri uresničitvi pravice do stikov, kar pomeni tudi sprotno razumno dogovarjanje v določenih življenjskih situacijah, katerih vnaprej ni mogoče zaobjeti v sodni odločbi. Ena izmed predpostavk za otrokov skladen osebnostni razvoj temelji tudi na normalnem odnosu z drugim od staršev, pri katerem ne živi. Ta pravica je urejena zaradi varovanja koristi otroka, temu vodilo pa je sledilo tudi prvostopenjsko sodišče v okviru izpodbijane odločitve, mimogrede pa je v tem delu v celoti sledilo ravno predlogu pritožnice.

Na osnovi enakih stališč pa gre zavrniti pritožbo tudi v delu, ki se nanaša na ureditev stikov v primeru bolezni mladoletne I.. Povsem jasen zapis, da v primeru bolezni hčerke v času stikov z očetom le-ta ostane pri materi, pomeni hkrati tudi, da jo je oče v takšnem primeru dolžan dostaviti materi, zato ne potrebuje dopisovanja povsem obrobnih modalitev izvedbe tako določenih stikov.

Pritožbeno sodišče tako meni, da je pritožba tožnica neutemeljena, saj je sodišče prve stopnje glede stikov pravilno ocenilo koristi otroka in le-te določilo skladno z določbo 4. odstavka 106. člena ZZZDR. Zato je na osnovi člena 353 ZPP sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo.

Ker tožnica s pritožbo ni uspela, mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s členom 413 ZPP).