Jedro

Soglasje obeh staršev in vročitev izvoda zahteve OŠ za usmeritev staršem je bistvena predpostavka za zakonitost uvedbe postopka usmerjanja, kadar postopek usmerjanja sproži vzgojno-izobraževalni oziroma socialnovarstveni zavod.

Prvostopenjski organ se v izpodbijani odločbi (zgolj) z enim stavkom sklicuje na strokovno mnenje komisije, ki je ugotovila, da je bilo učenko opredeliti kot otroka z lažjo motnjo v duševnem razvoju in je zato predlagala usmeritev v prilagojen program z nižjim izobrazbenim standardom. Iz strokovnega mnenja pa je razvidno tudi, da ima učenka velike težave z razumevanjem in uporabo slovenščine. Do tega se organ v svoji odločbi ni z ničemer opredelil. Izpodbijani akt torej nima nobene ocene o tem, ali je bilo strokovno mnenje komisije, glede na velike težave z razumevanjem in uporabo slovenščine učenke (in njene mame, ki je pogovorom in pregledom prisostvovala), izdelano v skladu s pravili postopka, glede na to, da imajo stranke, ki ne razumejo jezika, v katerem postopek teče, pravico spremljati postopek v jeziku, ki ga govorijo in razumejo, torej preko tolmača.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Zavoda Republike Slovenije za šolstvo, Območne enote Kranj, št. 6901-3024/2016-13 z dne 6. 6. 2016 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ pod 1. točko izreka odločil, da se A.A., rojena ... 2008, stanujoča na navedenem naslovu, s 1. 9. 2016 usmeri v prilagojen izobraževalni program z nižjim izobraževalnim standardom; pod 2. točko izreka je odločil, da se A.A. s 1. 9. 2016 vključi v Osnovno šolo B.; pod 3. točko izreka je odločil, da sta C.C. in Č.Č. kot otrokova zakonita zastopnika dolžna poskrbeti, da se A.A. s 1. 9. 2016 vključi v 2. točki navedeno osnovno šolo; pod 4. točko izreka je odločil, da ta odločba velja do spremembe ravni izobraževanja A.A. in pod 5. točko izreka odločil, da stroški postopka niso nastali.

2. V obrazložitvi navaja, da je zahtevo za uvedbo postopka usmerjanja učenke A.A. vložila Osnovna šola D. V zahtevi je navedla, da učenka ne dosega standarda znanja pri vseh šolskih predmetih, razen pri športu in da zato ocenjuje, da rednega programa ne zmore. Organ je na podlagi 23. člena Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (ZUOPP-1) pridobil strokovno mnenje komisije za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami (v nadaljevanju: komisija), ki je učenko, po Pravilniku o organizaciji in načinu dela komisij za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami ter kriterijih Pravilnika o organizaciji in načinu dela komisij za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami ter vrste in stopnje primanjkljajev, ovir oziroma motenj s posebnimi potrebami, opredelila kot otroka z lažjo motnjo v duševnem razvoju. Na podlagi prvega odstavka 29. člena ZUOPP-1 je organ pridobil tudi odgovor Osnovne šole B., iz katerega izhaja, da imajo zagotovljene vse pogoje za izvajanje ukrepov, povezanih s posebnimi potrebami otroka. Navedena osnovna šola mora najkasneje v roku 30 dni po dokončnosti te odločbe, skladno s 36. in 37. členom ZUOPP-1, tudi izdelati individualizirani program za navedeno učenko.

3. Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil kot neutemeljeno. Izpostavlja, da je pridobil strokovno mnenje komisije druge stopnje, ki je prav tako ugotovila, da je A.A. otrok z lažjo motnjo v duševnem razvoju. Strokovno mnenje komisije druge stopnje je bilo posredovano tudi staršema, ki sta nanj tudi podala pripombe, ki jih je komisija druge stopnje obravnavala in pri tem upoštevala tudi kulturno in jezikovno pogojenost težav.

4. Tožnik v tožbi navaja, da je izpodbijana odločba nezakonita, ker tožena stranka postopka ocene ni vodila skladno z zakonom in je ravnala diskriminatorno, saj pri izvajanju postopka ocene (pripravi strokovnega mnenja) ni izvedla razumnih prilagoditev postopka, ki bi jih zaradi dejstva, da hči (še) ne govori slovenskega jezika, morala. Osnovna šola D. je tudi na lastno pobudo, brez njegovega soglasja, pričela postopek za usmerjanje, ker je ocenila, da hčerka rednega šolanja ne zmore. Za ta postopek se je odločila, ne da bi hčerki omogočila zadostno dodatno strokovno pomoč. Prepričan je tudi, da bi hčerka, ki še ne govori slovenskega jezika, ob pomoči prevajalca, dosti bolje opravila testiranje v strokovni komisiji. Šola je v času priprave strokovnega mnenja tudi izjavila, da bi vseeno poskusila z inkluzijo v redni program, pod pogojem, da se hčerki zagotovi dodaten obseg strokovne pomoči. Strokovna komisija je torej postopek izvedla kljub dejstvu, da hčerka še ne govori slovensko in da slabo razume navodila in da je do začetka šole komunicirala predvsem z mamo, ki ne govori slovensko in se gibala predvsem v krogu albansko govorečih družin. Meni, da šola ni izvedla vseh potrebnih korakov, da bi preprečila prešolanje njegove hčerke, čeprav gre za izjemno pomembno odločitev glede hčerkinega nadaljnjega življenja. Sodišče naproša, da po izvedbi priloženih in drugih dokazov izda sodbo, s katero bo razveljavilo izpodbijano odločbo in hčerki priznalo pravico do izobraževanja v rednem šolskem programu, ob nudenju dodatne strokovne pomoči. 5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo poudarja, da so bile deklici nudene vse oblike strokovne pomoči. Komisija prve stopnje je za deklico predlagala usmeritev v prilagojen izobraževalni program z nižjim izobrazbenim standardom glede na ugotovitve psihološkega in defektološkega pregleda ter druge dokumentacije. Tudi komisija druge stopnje je predlagala, da se deklico zaradi lažje motnje v duševnem razvoju usmeri v prilagojen izobraževalni program, ker deklica, ki je v drugem razredu, še zaostaja za vrstniki in jo je zato treba preusmeriti v prilagojen program, ker bo to tudi v njeno največjo korist. Deklici so torej bile nudene vse oblike pomoči; dejstvo pa je, da šolanja kljub temu ne zmore in ne dosega minimalnih standardov znanja. Neutemeljena so tožbena navajanja, ki skušajo prikazati težave deklice pri šolskem delu kot posledico nepoznavanja slovenskega jezika zaradi odraščanja v tujejezični družini, saj sta komisiji prve in druge stopnje ustrezno usposobljeni, da ločita med težavami otroka, ki so posledica slabega znanja slovenskega jezika in težavami, ki so posledica otrokovih posebnih potreb. Glede na navedeno sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožnik je vložil še dve pripravljalni vlogi, v katerih vztraja, da deklici niso bile zagotovljene dodatne strokovne pomoči in da je šola naknadno, v času priprave strokovnega mnenja izjavila, da bi vseeno poskusila z inkluzijo v redni program, pod pogojem, da se hčerki zagotovi dodaten obseg strokovne pomoči. 7. Tožena stranka v odgovoru na pripravljalni vlogi navaja, da je bila v konkretnem primeru šola tista, ki je podala zahtevo za uvedbo postopka usmerjanja, ker so strokovni delavci ugotovili, da deklica rednega izobraževalnega programa ne bo zmogla. Pred podajo te zahteve pa je šola deklici nudila vse oblike strokovne pomoči, ki jih šola otrokom lahko nudi, kar izhaja tudi iz izjave šole o izvajanju koncepta učne težave v osnovni šoli.

8. Tožba je utemeljena.

9. Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je odločitev prvostopenjskega organa, da se tožnikovo hčerko s 1. 9. 2016 preusmeri v prilagojen izobraževalni program z nižjim izobraževalnim standardom. Organ je svojo odločitev sprejel na podlagi določb Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (ZUOPP-1).

10. Postopek usmerjanja v programe vzgoje in izobraževanja je urejen v IV. poglavju ZUOPP-1, v členih od 22. do 40. člena. Določeno je, da o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami odloča na prvi stopnji Zavod Republike Slovenije za šolstvo (22. člen ZUOPP-1). Za ugotovitev dejstev in okoliščin, ki so potrebne za optimalno usmeritev otroka, se ustanovita prvo in drugostopna komisija za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami (v nadaljnjem besedilu: komisija za usmerjanje). Komisija za usmerjanje prve in druge stopnje daje strokovno mnenje (prvi odstavek 23. člena ZUOPP-1). Postopek usmerjanja otroka s posebnimi potrebami se začne s pisno zahtevo staršev. Kadar se postopek ne začne na zahtevo staršev, je potrebno zahtevo za začetek postopka usmerjanja vročiti tudi njim (tretji odstavek 25. člena ZUOPP-1). Vložnik zahteve mora pisni zahtevi za usmerjanje priložiti razpoložljivo strokovno dokumentacijo, ki se nanaša na posebne potrebe otroka (četrti odstavek 25. člena ZUOPP-1). Zavod Republike Slovenije za šolstvo pridobi od vlagatelja vso strokovno dokumentacijo, ki vključuje že opravljene obravnave otroka ter poročilo vzgojno-izobraževalnega zavoda, ki ga otrok obiskuje in iz katerega je razvidno, da je bil otroku zagotovljen kontinuum pomoči. Za strokovno dokumentacijo se štejejo zdravstvena, psihološka, specialno pedagoška, socialna in druga poročila, ki se nanašajo na utemeljevanje posebnih potreb otroka. Če je potrebno, lahko Zavod Republike Slovenije za šolstvo s soglasjem staršev pridobi dodatno psihološko in medicinsko dokumentacijo. Soglasje ni potrebno, če so zahtevo za uvedbo postopka usmerjanja podali starši (prvi in drugi odstavek 26. člena ZUOPP-1).

11. Sodišče z vpogledom v listine upravnega spisa najprej ugotavlja, da se je v konkretnem primeru postopek usmerjanja učenke začel na zahtevo vzgojno-izobraževalnega zavoda, to je na zahtevo Osnovne šole D. Iz te zahteve, ki je del upravnih spisov, je razvidno, da v njej (na obrazcu) ni soglasja staršev za pridobitev dodatne psihološke in medicinske dokumentacije in s strani staršev tudi ni potrjen prejem izvoda zahteve, ki ga je vzgojno-izobraževalni zavod podal pri Zavodu RS za šolstvo. Soglasje obeh staršev in vročitev izvoda zahteve staršem pa je, v skladu z zgoraj navedeno določbo tretjega odstavka 25. člena ZUOPP-1, bistvena predpostavka za zakonitost uvedbe postopka usmerjanja, kadar postopek usmerjanja sproži vzgojno-izobraževalni oziroma socialnovarstveni zavod.

12. Sodišče nadalje ugotavlja, da izpodbijana odločba temelji na strokovnem mnenju komisije. Komisija prve stopnje je pripravila strokovno mnenje na podlagi predložene dokumentacije in na podlagi psihološkega in defektološkega pregleda učenke (ob prisostvovanje zgolj njene mame). Zaključila je, da gre za otroka z lažjo motnjo v duševnem razvoju in je zato predlagala preusmeritev v prilagojen izobraževalni program z nižjim izobrazbenim standardom. Kot izhaja iz podatkov v spisu, je učenka tedaj (v šolskem letu 2015/2016) obiskovala drugi razred OŠ in sta starša želela, da razred ponavlja, ne pa, da se jo preusmeri v prilagojen izobraževalni program.

13. Iz zgoraj citiranih zakonskih določb izhaja, da je v postopku usmerjanja otroka s posebnimi potrebami torej relevantno strokovno mnenje komisije. Le-ta poda svoje mnenje na podlagi predložene dokumentacije in na podlagi pregledov in razgovorov s strani posameznih specialistov medicine. Strokovno mnenje komisije mora biti izdelano v skladu s pravili stroke in v skladu s pravili postopka. To pomeni, da organ lahko svojo odločitev opre na strokovno mnenje komisije samo, če ugotovi, da je izdelano tudi v skladu s pravili postopka. V obravnavanem primeru sodišče ugotavlja, da se prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi (zgolj) z enim stavkom sklicuje na strokovno mnenje komisije, ki je ugotovila, da je bilo učenko opredeliti kot otroka z lažjo motnjo v duševnem razvoju in je zato predlagala usmeritev v prilagojen program z nižjim izobrazbenim standardom, čemur je organ tudi sledil. Iz strokovnega mnenja komisije prve stopnje pa je razvidno tudi, da ima učenka velike težave z razumevanjem in uporabo slovenščine. Do tega se organ v svoji odločbi ni z ničemer opredelil. Izpodbijani akt torej nima nobene ocene o tem, ali je bilo strokovno mnenje komisije, glede na velike težave z razumevanjem in uporabo slovenščine učenke (in njene mame, ki je pogovorom in pregledom prisostvovala), izdelano v skladu s pravili postopka, glede na to, da imajo stranke in drugi udeleženci postopka, ki ne razumejo jezika, v katerem postopek teče (po prvem odstavku 62. člena ZUP se upravni postopek vodi v slovenskem jeziku), pravico spremljati postopek v jeziku, ki ga govorijo in razumejo, torej preko tolmača (sedmi odstavek 62. člena ZUP).

14. Razen tega iz listin upravnega spisa izhaja, da učenkina starša pred izdajo odločbe nista bila seznanjena z vsemi dejstvi in okoliščinami, pomembnimi za izdajo odločbe, torej, v skladu z 9. členom ZUP, nista bila zaslišana. Iz določbe prvega odstavka 30. člena ZUOPP-1 sicer izhaja, da Zavod Republike Slovenije za šolstvo izda odločbo o usmeritvi v program vzgoje in izobraževanja na podlagi strokovnega mnenja, ki ga pripravi komisija za usmerjanje prve stopnje, vendar pa, glede na okoliščine konkretnega primera, da gre, kot to navaja tudi tožnik v tožbi, za izjemno pomembno odločitev organa glede nadaljnjega življenja njegove hčerke (predvsem glede njenega nadaljnjega izobraževanja), sodišče ugotavlja, da bi staršema pred izdajo odločbe morala biti dana možnost zaslišanja in ker te možnosti nista imela, je bila izpodbijana (prvostopenjska) odločba izdana (vsaj) preuranjeno.

15. Strokovno mnenje komisije (druge stopnje) je bilo pridobljeno tudi v pritožbenem postopku. Komisija druge stopnje je pripravila strokovno mnenje na podlagi predložene dokumentacije (predložene že v postopku na prvi stopnji), novega poročila šole in dodatnega pojasnila pomočnice ravnateljice. Zaključila je, da je usmeritev učenke v njenem najboljšem interesu. V strokovnem mnenju je med drugim navedeno, da je predstavnica šole naknadno, po sprožitvi postopka za usmerjanje, poudarila, da bi šola, ob dodatni strokovni pomoči, predvsem pri slovenskem jeziku, vsaj za eno leto rada poskusila z inkluzijo v redni program. Navedeno je tudi, da v psihološkem statusu ni navedeno, koliko je bila med preizkusom upoštevana realnost dvojezičnosti in da tudi defektološki pregled ne navaja, v kolikšni meri je bila upoštevana kulturna in jezikovna pogojenost teh težav ter (zaključuje), da se vsaj za nekatere lahko predvideva, da niso pogojene s slabim razumevanjem jezika. Iz dodatnega pojasnila pomočnice ravnateljice je razvidno, da se je le-ta z učenkino mamo pogovarjala s pomočjo prevajalke.

16. To strokovno mnenje strokovne komisije druge stopnje je bilo (tako kot sicer tudi strokovno mnenje komisije prve stopnje) vročeno tudi staršema učenke. Le-ta sta na vročeno mnenje posredovala svoje pripombe in med drugim navedla, da se ne strinjata z usmeritvijo, dokler hčerki ne bo nudeno več pomoči in dokler ne bodo upoštevane tudi okoliščine jezikovnih in kulturnih razlik.

17. Drugostopenjski organ se v svoji odločbi ni opredelil do naknadne navedbe pomočnice ravnateljice, da je šola pripravljena poskusiti z inkluzijo v redni program, pod pogojem, da se ji zagotovi dodatno strokovno pomoč, predvsem pri slovenskem jeziku. V zvezi s pripombami staršev glede (ne)razumevanja jezika pa je v svoji odločbi navedel (le), da je komisija druge stopnje na svoji seji obravnavala pripombe staršev in v odgovoru zapisala, da je odločala na podlagi dokumentacije, upoštevajoč tudi kulturno in jezikovno pogojenost težav. V odgovoru na tožbo je to (nerazumevanje jezika) nekoliko bolj pojasnil, vendar pa mora biti celotna obrazložitev odločitve vključena v odločbo.

18. Sodišče je iz navedenih razlogov moralo tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Prvostopenjski organ bo moral v ponovljenem postopku najprej preveriti, ali so bili v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji za uvedbo postopka usmerjanja s strani vzgojno-izobraževalnega zavoda (šole), glede na to, da iz spisa ni razvidno, da bi bilo za začetek postopka usmerjanja pridobljeno potrebno soglasje staršev in ni razvidno, da bi bil izvod te zahteve vročen staršem. Šele potem, če bo organ predhodno ugotovil, da je bila zahteva za uvedbo postopka usmerjanja mld. učenke vložena v skladu z zakonskimi določbami, bo lahko (ponovno) ugotavljal, ali so izpolnjeni tudi vsi nadaljnji pogoji za izdajo odločbe o usmeritvi (30. člen ZUOPP-1). Pri svoji ponovni odločitvi se bo moral ustrezno opredeliti tudi do strokovnega mnenja komisije in sicer, ali je bilo v postopku priprave strokovnega mnenja, to je na pogovorih in pregledih, zadoščeno kriteriju glede razumljivosti in uporabe slovenskega jezika učenke (in njene mame, ki je pri pogovorih in pregledih sodelovala).

19. Ker je tožnik smiselno predlagal tudi opravo glavne obravnave, sodišče pojasnjuje, da le-te ni opravilo, temveč je odločilo na nejavni seji senata, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je bilo treba tožbi ugoditi in izpodbijani sklep odpraviti (1. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1).