VSRS Sodba I Ips 21675/2019

Jedro

V opisu očitanega kaznivega dejanja so najprej zajete objektivne okoliščine obravnavanega kaznivega dejanja, kot tudi subjektivna okoliščina kaznivega dejanja poslovne goljufije, in sicer preslepitveni namen: opisane so okoliščine, da je obsojenec zamolčal, da bo subvencija oz. nepovratna sredstva nakazana na blokiran transakcijski račun, pri čemer peči kljub razpoložljivim denarnim sredstvom ni plačal niti delno, ampak je v izvršilnem postopku temu celo nasprotoval in na koncu poslovni delež in direktorski položaj prenesel na tujega državljana, medtem pa je plačilo ves čas obljubljal.

Izrek

I.Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II.Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 544,00 EUR.

Obrazložitev

A.

1.Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Na podlagi drugega odstavka 57. člena KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je na podlagi prvega odstavka 228. člena KZ-1 določilo kazen 1 (enega) leta zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi 3 (treh) let ne bo storil novega kaznivega dejanja in ob posebnem pogoju, da v roku 1 (enega) leta po pravnomočnosti sodbe plača oškodovani družbi B., d. o. o., premoženjskopravni zahtevek v višini 34.392,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 11. 2024 dalje, ki ga je obsojenec dolžan povrniti na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopka (ZKP). Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP v zvezi s 1. do 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP in tar. št. 71113 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) pa mu je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka in sodno takso v skupni višini 262,00 EUR. Na podlagi prvega odstavka 94. člena ZKP je odločilo, da mora plačati krivdno povzročene stroške vročanj sodnih pisanj v skupni višini 591,00 EUR.

2.Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obsojenčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopenjsko sodbo, obsojencu pa naložilo plačilo sodne takse v višini 432,00 EUR.

3.Zoper pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti vložila zagovornica obsojenca, in sicer zaradi kršitev kazenskega zakona ter bistvenih kršitve določb kazenskega postopka. Predlagala je, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti, oz. (podredno) da izpodbijani sodbi sodišč nižje stopnje razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču.

4.Vrhovni državni tožilec Boštjan Jeglič je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti predlagal, da jo Vrhovno sodišče zavrne, ker je ocenil, da zatrjevane kršitve niso podane.

5.Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki pa se glede odgovora nista izjavila.

B.

Glede kršitve določb kazenskega postopka

Zagovornica glede kršitve določb kazenskega postopka navaja da se drugostopenjsko sodišče ni ukvarjalo oz. se je pavšalno ukvarjalo s pritožbenimi navedbami v zvezi z verodostojnostjo izpovedbe priče C. C., sicer direktorja oškodovane družbe B., d. o. o. Ta je tekom kazenskega postopka svojo izpovedbo spremenil, prvostopenjsko sodišče pa je nanjo kljub temu v večjem delu oprlo sodbo, pri čemer je obramba v pritožbi navedla tehtne in konkretne razloge, zakaj navedeni priči ni mogoče slediti, vendar je drugostopenjsko sodišče takšne pritožbene navedbe zavrnilo in izpovedbi priče C. C. sledilo.

Z navedbami zagovornice glede zatrjevane (absolutne) kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP se ni mogoče strinjati. Drugostopenjsko sodišče se je namreč do izpostavljenih pritožbenih navedb opredelilo (točki 7 in 16 drugostopenjske sodbe), in sicer na način, da je pritrdilo dokazni oceni prvostopenjskega sodišča, ki se je opredelilo tudi do izpostavljenih razhajanj v izpovedbah priče C. C. v predkazenskem postopku in obeh fazah kazenskega postopka. Pri tem pa razhajanja, na katera opozarja zagovornica, po oceni sodišč nižje stopnje niso takšna, da bi vzbudila dvom v verodostojnost. V zvezi z navedenim Vrhovno sodišče izpostavlja ustaljeno sodno prakso

Z navedbami zagovornice glede zatrjevane (absolutne) kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP se ni mogoče strinjati. Drugostopenjsko sodišče se je namreč do izpostavljenih pritožbenih navedb opredelilo (točki 7 in 16 drugostopenjske sodbe), in sicer na način, da je pritrdilo dokazni oceni prvostopenjskega sodišča, ki se je opredelilo tudi do izpostavljenih razhajanj v izpovedbah priče C. C. v predkazenskem postopku in obeh fazah kazenskega postopka. Pri tem pa razhajanja, na katera opozarja zagovornica, po oceni sodišč nižje stopnje niso takšna, da bi vzbudila dvom v verodostojnost. V zvezi z navedenim Vrhovno sodišče izpostavlja ustaljeno sodno prakso, po kateri je procesni standard obrazloženosti odločbe drugostopenjskega sodišča drugačen oz. nižji kot standard obrazložitve odločbe prvostopenjskega sodišča (med drugim tudi iz razloga smotrnosti). Ni namreč nujno, da se drugostopenjsko sodišče vselej izrecno opredeli do pritožbenih navedb. Prav tako ni treba, da ponavlja argumente prvostopenjskega sodišča, če se z njimi strinja. Ker se je drugostopenjsko sodišče glede verodostojnosti izpovedbe priče C. C. strinjalo z argumenti prvostopenjskega sodišča, je bila po presoji Vrhovnega sodišča opredelitev do tega vprašanja v drugostopenjski sodbi vsebinsko povsem dovolj obsežna, kar pomeni, da ni podana zatrjevana (absolutna) bistvena kršitev določb kazenskega postopka.

po kateri je procesni standard obrazloženosti odločbe drugostopenjskega sodišča drugačen oz. nižji kot standard obrazložitve odločbe prvostopenjskega sodišča (med drugim tudi iz razloga smotrnosti). Ni namreč nujno, da se drugostopenjsko sodišče vselej izrecno opredeli do pritožbenih navedb. Prav tako ni treba, da ponavlja argumente prvostopenjskega sodišča, če se z njimi strinja. Ker se je drugostopenjsko sodišče glede verodostojnosti izpovedbe priče C. C. strinjalo z argumenti prvostopenjskega sodišča, je bila po presoji Vrhovnega sodišča opredelitev do tega vprašanja v drugostopenjski sodbi vsebinsko povsem dovolj obsežna, kar pomeni, da ni podana zatrjevana (absolutna) bistvena kršitev določb kazenskega postopka.

Glede na to, da v obravnavanem primeru prvostopenjska sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih in da je drugostopenjsko sodišče ugotovitvam in zaključkom pritrdilo, Vrhovno sodišče še pojasnjuje, da niti ni mogoče očitati (absolutne) bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Ta bi bila namreč podana v primeru, če niti v sodbi prvostopenjskega sodišča niti v sodbi drugostopenjskega sodišča ne bi bilo razlogov o odločilnih dejstvih. Upoštevaje navedeno bi lahko bila v obravnavanem primeru podana le (relativna) bistvena kršitev postopka kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena v zvezi s prvim odstavkom 395. člen ZKP, pri čemer pa zagovornica po presoji Vrhovnega sodišča ni konkretizirala, na kakšen način je zatrjevana kršitev vplivala na zakonitost drugostopenjske sodbe (vzročna zveza med kršitvijo in zakonitostjo), zaradi česar Vrhovno sodišče v tem delu zatrjevane kršitve ni moglo presojati.

Zagovornica v zvezi s kršitvijo določb kazenskega postopka dalje očita, da se drugostopenjsko sodišče ni ukvarjalo s pritožbenimi navedbami, da je obsojenec iskal rešitve, kako poplačati dolg do oškodovane družbe B., d. o. o., v zvezi s čimer se je s C. C. pogovarjal tudi o drugačnem načinu plačila.

Tudi tem navedbam zagovornice glede očitane (absolutne) kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni mogoče slediti. Vrhovno sodišče v zvezi s tem prvenstveno izpostavlja, da je - kot že zgoraj omenjeno - zatrjevana kršitev podana le v primeru, če niti v sodbi prvostopenjskega sodišča niti v sodbi drugostopenjskega sodišča ni razlogov o dejstvih, ki so odločilna. V obravnavanem primeru obsojenčevo iskanje alternativnih rešitev upniško-dolžniškega razmerja med oškodovano družbo in družbo D., d. o. o., ni del očitka, ki se je dokazoval, niti ne gre za dejstva in okoliščine, ki bi glede na ugotovljeno dejansko stanje lahko vplivale na izid kazenskega postopka v smislu obsojenčeve oprostitve. Po presoji Vrhovnega sodišča tako navedeno iskanje alternativnih rešitev upniško-dolžniškega razmerja ne predstavlja odločilnih dejstev, do katerih bi se sodišči nižje stopnje morali opredeliti v svojih sodbah. Poleg tega je drugostopenjsko sodišče pretehtalo vsa ugotovljena odločilna dejstva in se pri tem strinjalo z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da obsojenec nikoli ni imel namena plačati računa oškodovane družbe, s čimer se je nenazadnje (posredno) opredelilo tudi do neodločilnega obsojenčevega iskanja alternativnih rešitev upniško-dolžniškega razmerja. Ker so torej v sodbah sodišč nižje stopnje zajeti vsi razlogi o odločilnih dejstvih, zatrjevana kršitev ni podana.

Vrhovno sodišče v nadaljevanju ugotavlja, da želi zagovornica pod videzom (absolutnih) bistvenih kršitev določb kazenskega postopa izpodbijati pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje. Zagovornica namreč navaja, da ni jasno, na podlagi česa je sodišče sklepalo, da je ugovor v izvršilnem postopku podal obsojenec in da je obsojenec direktorju oškodovane družbe prikril, na kateri transakcijski račun bo nakazana subvencija, ne eno in ne drugo namreč iz listinskih dokazov ne izhaja. Poleg tega zatrjuje, da sta sodišči nižje stopnje izpovedbo priče C. C. v razmerju do zagovora obsojenca ocenili parcialno, pristransko in samovoljno, vse ostale dokaze pa ocenili v breme obsojenca. V zvezi s tem v podkrepitev svojih navedb navaja okoliščine, ki se tičejo pravnomočno ugotovljenega dejanskega stanja, in podaja lastno dokazno oceno (predvsem) listinskih dokazov.

V zvezi z zagovorničinimi navedbami, ki se nanašajo na zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je zahtevo za varstvo zakonitosti mogoče vložiti le iz razlogov, ki so navedeni od 1. do 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Kot razlog za vložitev zahteve pa je v drugem odstavku 420. člena ZKP izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, to je navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba prava, niso pravilno ali v celoti ugotovljena.

Glede kršitve kazenskega zakona

Zagovornica glede kršitve kazenskega zakona navaja, da opis obravnavanega kaznivega dejanja poslovne goljufije, ki se obsojencu očita, ni konkretiziran skladno z ustaljeno sodno prakso in s sodbama Vrhovega sodišča RS I Ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2017 in I Ips 27274/2017 z dne 31. 8. 2023. Na podlagi opisanih dejanskih okoliščin namreč ni mogoče sklepati na preslepitev, kar pomeni, da gre le za tipično civilno razmerje. Zagovornica prav tako omenja sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 46459/2015 z dne 20. 5. 2021, iz katere je razvidno, da težave s plačilno sposobnostjo v času vsesplošne plačilne nediscipline ne pomenijo nujno preslepitve, ni namreč nujno, da so takšne težave trajne narave. V zvezi z navedenim zagovornica konkretneje izpostavlja, da za preslepitev ne zadošča očitek, da je obsojenec direktorju oškodovane družbe navajal, da bo račun poravnal v treh mesecih, ker čaka na izplačilo subvencije oz. nepovratnih sredstev. Obsojenec je namreč resnično podal vlogo za pridobitev teh sredstev, kar pomeni, da je imel namen račun plačati. V očitku je dalje kontradiktorno to, da se preslepitev na eni strani utemeljuje s plačilno nesposobnostjo zaradi blokade transakcijskega računa, na drugi strani pa s tem, da so obsojencu po poplačilu upnikov na transakcijskem računu ostala denarna sredstva v višini 7.986,08 EUR. Če bi obsojenec prejel nakazilo nepovratnih sredstev v polnem znesku, kot je pričakoval, bi račun lahko tudi plačal. Preslepitve ne konkretizira niti pavšalno sklicevanje na plačilne težave in izvršilne postopke. Za obstoj preslepitve tudi sicer ni bistveno, v kakšen stanju je družba v trenutku, ko so obveznosti pretveze, ampak tudi to, ali je obsojenec lahko predvideval, da bo družba zaradi poslovnih odločitev in pričakovanih plačil spet lahko poslovala na način, da bo omogočeno plačevanje prevzetih obveznosti. Na preslepitev pa ni mogoče sklepati niti na podlagi pavšalnega ugovora, ker je bil podan po tem, ko je bila izvedba pravnega posla že zaključena. Podlage za utemeljitev preslepitev pa tudi ne predstavlja odsvojitev poslovnega deleža tujemu državljanu, do česar je prišlo kar tri leta po izdanem računu, gre namreč za povsem legitimen in z zakonom dovoljen prenos.

Zagovornica glede kršitve kazenskega zakona navaja, da opis obravnavanega kaznivega dejanja poslovne goljufije, ki se obsojencu očita, ni konkretiziran skladno z ustaljeno sodno prakso in s sodbama Vrhovega sodišča RS I Ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2017 in I Ips 27274/2017 z dne 31. 8. 2023. Na podlagi opisanih dejanskih okoliščin namreč ni mogoče sklepati na preslepitev, kar pomeni, da gre le za tipično civilno razmerje. Zagovornica prav tako omenja sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 46459/2015 z dne 20. 5. 2021, iz katere je razvidno, da težave s plačilno sposobnostjo v času vsesplošne plačilne nediscipline ne pomenijo nujno preslepitve, ni namreč nujno, da so takšne težave trajne narave. V zvezi z navedenim zagovornica konkretneje izpostavlja, da za preslepitev ne zadošča očitek, da je obsojenec direktorju oškodovane družbe navajal, da bo račun poravnal v treh mesecih, ker čaka na izplačilo subvencije oz. nepovratnih sredstev. Obsojenec je namreč resnično podal vlogo za pridobitev teh sredstev, kar pomeni, da je imel namen račun plačati. V očitku je dalje kontradiktorno to, da se preslepitev na eni strani utemeljuje s plačilno nesposobnostjo zaradi blokade transakcijskega računa, na drugi strani pa s tem, da so obsojencu po poplačilu upnikov na transakcijskem računu ostala denarna sredstva v višini 7.986,08 EUR. Če bi obsojenec prejel nakazilo nepovratnih sredstev v polnem znesku, kot je pričakoval, bi račun lahko tudi plačal. Preslepitve ne konkretizira niti pavšalno sklicevanje na plačilne težave in izvršilne postopke. Za obstoj preslepitev tudi sicer ni bistveno, v kakšen stanju je družba v trenutku, ko so obveznosti pretveze, ampak tudi to, ali je obsojenec lahko predvideval, da bo družba zaradi poslovnih odločitev in pričakovanih plačil spet lahko poslovala na način, da bo omogočeno plačevanje prevzetih obveznosti. Na preslepitev pa ni mogoče sklepati niti na podlagi pavšalnega ugovora, ker je bil podan po tem, ko je bila izvedba pravnega posla že zaključena. Podlage za utemeljitev preslepitev pa tudi ne predstavlja odsvojitev poslovnega deleža tujemu državljanu, do česar je prišlo kar tri leta po izdanem računu, gre namreč za povsem legitimen in z zakonom dovoljen prenos.

Tudi zagovorničinim navedbam v zvezi s kršitvijo kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 372. člena ZKP zaradi neustrezne konkretizacije očitka ni mogoče slediti. Po presoji Vrhovnega sodišča očitek, ki je opisan v izreku prvostopenjske sodbe, zadošča kriterijem ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča

Tudi zagovorničinim navedbam v zvezi s kršitvijo kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 372. člena ZKP zaradi neustrezne konkretizacije očitka ni mogoče slediti. Po presoji Vrhovnega sodišča očitek, ki je opisan v izreku prvostopenjske sodbe, zadošča kriterijem ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča, na katero opozarja zagovornica. Iz očitka namreč jasno izhaja, katera so tista ravnanja obsojenca, ki konkretizirajo njegovo zavest o preslepitvi. Preslepitev je v opisu konkretizirana s tem, da je obsojenec v sklopu opravljanja gospodarske dejavnosti pri sklenitvi in izvajanju posla lažno prikazoval, da bo prevzeta obveznost izpolnjena, in prikrival, da ta ne bo mogla biti izpolnjena, s čimer je dosegel, da je oškodovana družba B., d. o. o., ravnala v škodo lastnega oz. v korist premoženja družbe D., d. o. o. (sedaj E., d. o. o. - v stečaju), pri čemer je to v konkretnem delu opisa jasno ponazorjeno z naslednjimi okoliščinami:

na katero opozarja zagovornica. Iz očitka namreč jasno izhaja, katera so tista ravnanja obsojenca, ki konkretizirajo njegovo zavest o preslepitvi. Preslepitev je v opisu konkretizirana s tem, da je obsojenec v sklopu opravljanja gospodarske dejavnosti pri sklenitvi in izvajanju posla lažno prikazoval, da bo prevzeta obveznost izpolnjena, in prikrival, da ta ne bo mogla biti izpolnjena, s čimer je dosegel, da je oškodovana družba B., d. o. o., ravnala v škodo lastnega oz. v korist premoženja družbe D., d. o. o. (sedaj E., d. o. o. - v stečaju), pri čemer je to v konkretnem delu opisa jasno ponazorjeno z naslednjimi okoliščinami:

-‒ obsojenec je kot dejanski poslovodja družbe D., d. o. o., v avgustu 2014 pri direktorju oškodovane družbe B., d. o. o., C. C. naročil peč na leseno biomaso v vrednosti 34.392,88 EUR, ki je bila nato družbi D., d. o. o., dne 18. 11. 2014 dobavljena, dne 25. 11. 2014 pa je oškodovana družba v zvezi s tem izdala račun;

-‒ obsojenec je direktorju oškodovane družbe zagotovil, da bo družba D., d. o. o., račun poravnala v treh mesecih, ker čaka na plačilo subvencije oz. nepovratnih sredstev, pri tem pa mu prikril, da bodo ta sredstva izplačana na transakcijski račun, ki ga je imel odprtega kot samostojni podjetnik, pri čemer je bil ta transakcijski račun vse od dne 27. 6. 2013 neprestano blokiran zaradi dolgov;

-‒ ob izplačilu subvencije v višini 99.101,40 EUR dne 21. 10. 2015 so tako zaradi poplačil dolgov na transakcijskem računu ostala denarna sredstva le v višini 7.986,08 EUR, s katerimi pa obsojenec računa oškodovane družbe ni niti delno poravnal;

-‒ ker je obsojenec zamolčal, da je bila subvencija izplačana na njegov transakcijski račun, je oškodovana družba zoper družbo D., d. o. o., dne 11. 3. 2016 vložila predlog za izvršbo, nakar je obsojenec - preko formalnega direktorja F. F. - vložil ugovor, v katerem je lažno navajal, da družba D., d. o. o., računa z dne 25. 11. 2014 d. o. o. ni prejela, pri čemer je bila izvršba na denarna sredstva nato dne 21. 12. 2017 zaradi nezadostnih denarnih sredstev ustavljena;

-‒ obsojenec bi v času od (zapadlosti računa) dne 25. 11. 2014 do konca leta 2015 račun lahko plačal, ker je družba D., d. o. o. - preden je v letu 2016 nenadoma prenehala poslovati - v letih 2014 in 2015 ustvarila čisti dobiček v skupnem znesku 153.112,40 EUR, ampak tega ni storil;

-‒ obsojenec se je v letih 2016, 2017 in 2018 večkrat sestal z direktorjem oškodovane družbe ter mu obljubljal plačilo;

-‒ pri vsem tem je obsojenec direktorju oškodovane družbe zamolčal, da je poslovni delež in položaj direktorja v družbi D., d. o. o., dne 6. 7. 2017 prenesel na romunskega državljana G. G.;

-‒ zaradi navedenega je oškodovana družba utrpela škodo v višini 34.392,88 EUR, v isti višini pa si je družba D., d. o. o., pridobila premoženjsko korist.

11.Celovita presoja konkretnega opisa očitanega kaznivega dejanja tako pokaže, da se obsojencu ne očitajo le tista ravnanja, ki jih izolirano od preostalega dela očitka izpostavlja zagovornica in v zvezi z njimi zaključuje, da ta ne zadoščajo za konkretizacijo preslepitve. V opisu so po presoji Vrhovnega sodišča v zadostni meri zajeta vsa obsojenčeva ravnanja, ki so v časovnem ter logičnem sosledju in s katerimi je preslepitev konkretno opisana. Glede na to, da so v primeru obravnavanega kaznivega dejanja relevantna tudi ravnanja po zapadlosti obveznosti, ki so v vzročni zvezi z nastalo škodo oz. premoženjsko koristjo, pa tudi to, da opis zajema relativno dolgo časovno obdobje (od avgusta 2014 do leta 2018), ni sporno.

V opisu očitanega kaznivega dejanja so najprej zajete objektivne okoliščine obravnavanega kaznivega dejanja: da je obsojenec direktorju oškodovane družbe prikazoval, da bo peč na leseno biomaso, ki jo bo oškodovana družba dobavila družbi D., d. o. o., plačana iz naslova subvencije oz. nepovratnih sredstev, pri tem pa je zamolčal, da bodo ta denarna sredstva izplačana na njegov blokiran transakcijski račun in ne na transakcijski račun družbe D., d. o. o., s čimer je pri direktorju oškodovane družbe ustvaril zmotno predstavo o tem, da bo peč plačana, zaradi česar je oškodovana družba peč dobavila, pri čemer obsojenec v nadaljevanju peči ni niti delno plačal z denarnimi sredstvi, ki so mu ostala po poplačilu upnikov na transakcijskem računu, kamor je prejel subvencijo, ampak je v izvršilnem postopku oškodovane družbe zoper družbo D., d. o. o., celo ugovarjal, da družba ni prejela računa, pri čemer je bil izvršilni postopek zaradi nezadostnih denarnih sredstev ustavljen, poleg tega pa obsojenec kljub temu, da je družba D., d. o. o., pred prenehanjem poslovanja ustvarila zadosten čisti dobiček za poplačilo, računa ni poravnal, ampak je na koncu poslovni delež in direktorski položaj prenesel na tujega državljana, pri vsem tem pa je ves ta čas direktorju oškodovane družbe plačilo obljubljal.

V opisu pa je zajeta tudi subjektivna okoliščina kaznivega dejanja poslovne goljufije, in sicer preslepitveni namen: opisane so okoliščine, da je obsojenec zamolčal, da bo subvencija oz. nepovratna sredstva nakazana na blokiran transakcijski račun, pri čemer peči kljub razpoložljivim denarnim sredstvom ni plačal niti delno, ampak je v izvršilnem postopku temu celo nasprotoval in na koncu poslovni delež in direktorski položaj prenesel na tujega državljana, medtem pa je plačilo ves čas obljubljal.

12.Opisane okoliščine pa obravnavani primer ločijo tudi od primera navedenega v sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 46459/2015 z dne 20. 5. 2021, ki jo izpostavlja zagovornica, s katero je bilo odločeno, da okoliščina, da nek gospodarski subjekt posluje tako, da ima v nekem obdobju, za katerega je tudi sicer značilna plačilna nedisciplina, težave s plačilno sposobnostjo, ne pomeni nujno, da so imeli njegovi predstavniki pri sprejemanju obveznosti svoje poslovne partnerje namen preslepiti. Pri tem je dodatno pojasnjeno, da bi za konkretizacijo preslepitvenega namena moralo iz opisa nedvomno izhajati, da so bile težave s plačilno sposobnostjo takšne narave, da so se predstavniki zavedali, da gospodarski subjekt sprejetih obveznosti ni zmožen plačati.

Za razliko od navedenega primera je v obravnavanem primeru v opisu jasno razvidno slabo finančno stanje družbe D., d. o. o., naprej je namreč prišlo do prenehanja poslovanja in nato še do prenosa poslovnega deleža in direktorskega položaja na tujega državljana, pri čemer slednje očitno kaže na to, je bila družba finančno v tako slabem stanju, da obsojenec z njo ni želel več poslovati.

C.

13.Vrhovno sodišče je ugotovilo, da zatrjevane kršitve kazenskega zakona in določb kazenskega postopka niso podane, medtem ko uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dopustno, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo na podlagi prvega odstavka 425. člena ZKP.

14.Odločba o stroških je bila sprejeta na podlagi 98.a člena ZKP, in sicer ob smiselni uporabi prvega odstavka 95. člena ZKP in 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ter tar. št. 7112, 71113 in 7152 ZST-1.

15.Odločitev je bila sprejeta soglasno.

-------------------------------

1Sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 56417/2012 z dne 7. 5. 2020, I Ips 176/2009 z dne 17. 6. 2010 in I Ips 30515/2014-188 z dne 18. 2. 2016.

2Sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 327/2005 z dne 22. 6. 2006, I Ips 327/2005 z dne 22. 6. 2006 in I Ips 69/2005 z dne 4. 10. 2006.

3Sodbe Vrhovega sodišča RS I Ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2017, I Ips 27274/2017 z dne 31. 8. 2023, I Ips 61928/2013 z dne 31. 1. 2019 in I Ips 5567/2014 z dne 11. 10. 2018.

4Sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 27274/2017 z dne 31. 8. 2023 in opr. št. I Ips 17526/2014 z dne 16. 9. 2021.

5Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 55081/2018 z dne 30. 5. 2024.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 228, 228/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

Podobni dokumenti

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

VSRS Sodba I Ips 21675/2019

ECLI:SI:VSRS:2025:I.IPS.21675.2019 Kazenski oddelek

Jedro

Jedro

Izrek

Izrek

Obrazložitev

Obrazložitev

A.

A.

B.

B.

C.

Zveza:

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Začni iskati!

Links

Kontaktiraj nas