Jedro

Pristojni organ pri odločanju o odgovornosti za prekršek uporabi procesno ureditev, ki velja v času odločanja. Čas storitve prekrška torej pri vprašanju uporabe procesnega zakona ni pomemben, nasprotno kot to velja za vprašanje časovne veljavnosti materialnega zakona.

Izrek

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je bila s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru z dne 22.9.2005 prekršena določba prvega odstavka 222. člena Zakona o prekrških.

Obrazložitev

A. 1. Z odločbo Carinskega urada M. z dne 24.3.2005 sta bili pravna oseba P.d.o.o. in odgovorna oseba S.P. spoznani za odgovorni prekrška po 18. v zvezi s 5. členom ZPZDKP. Pravni osebi je bila izrečena globa v znesku 500.000,00 SIT, odgovorni osebi pa globa v znesku 50.000,00 SIT. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 22.9.2005 ugodilo zahtevi pravne in odgovorne osebe za sodno varstvo in navedeno odločbo Carinskega urada M. kot prekrškovnega organa odpravilo.

2. Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga vrhovni državni tožilec A.P. Navaja, da je bil očitani prekršek storjen v letu 2004, Zakon o prekrških (Ur.l. RS, št. 7/2003, 86/2004 - v nadaljevanju ZP-1), ki ga je prekrškovni organ uporabil pri izdaji odločbe o prekršku z dne 24.3.2005, pa se je pričel uporabljati dne 1.1.2005. Okrajno sodišče v Mariboru je zato v izpodbijani sodbi sklepalo, da ga prekrškovni organ glede na čas storitve prekrška ne bi smel uporabiti pri odločanju o odgovornosti za prekršek. Po stališču vrhovnega državnega tožilca ni pomembno, kdaj je bil prekršek storjen, temveč kdaj je bil začet postopek o prekršku. Ker glede na določbo 50. člena ZP-1 v obravnavanem primeru postopek o prekršku pred dnevom uveljavitve ZP-1 še ni bil začet, saj je bila odločba o prekršku Carinskega urada M. kot prekrškovnega organa izdana dne 24.3.2005, je bil postopek skladno z določbo 222. člena ZP-1 pravilno voden po ZP-1 in ne po zakonu, ki je veljal ob storitvi prekrška. Predlaga, naj Vrhovno sodišče ugotovi, da je Okrajno sodišče v Mariboru z izpodbijano sodbo kršilo določbo 222. člena ZP-1. 3. Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku vročena pravni osebi kot storilcu prekrška in odgovorni osebi, ki se o njej nista izjavili.

B.

4. V skladu z določbo 225. člena ZP-1, je ta zakon začel veljati dne 7.2.2003, to je petnajsti dan po objavi v Uradnem listu RS št. 7/2003 z dne 23.1.2003, uporabljati pa se je začel 1. januarja 2005. Prejšnji Zakon o prekrških (Ur.l. SRS, št. 25/83 s spremembami in dopolnitvami - v nadaljevanju ZP) je po izrecni določbi 1. alineje prvega odstavka 224. člena ZP-1 z dnem uveljavitve ZP-1 prenehal veljati, po določbi drugega odstavka istega člena pa so se določbe ZP praviloma uporabljale do začetka uporabe ZP-1. Po prvem odstavku 222. člena ZP-1 ("dokončanje postopkov o prekrških") se postopki o prekrških, ki do začetka uporabe tega zakona še niso bili pravnomočno končani, dokončajo in izrečene sankcije izvršijo po dotedanjih predpisih. Postopki o prekrških, ki se do začetka uporabe novega zakona še niso začeli, pa se torej izvedejo po novem (veljavnem) ZP-1. 5. Glede na navedeno ima zahteva za varstvo zakonitosti prav, da sodba Okrajnega sodišča v Mariboru z dne 22.9.2005, s katero je sodišče ugodilo zahtevi pravne in odgovorne osebe ter odločbo Carinskega urada M. z dne 24.3.2005 odpravilo, stoji na napačnem stališču, da je v zadevi treba postopek voditi po določbah ZP, ker je bil prekršek storjen preden se je začel uporabljati novi ZP-1. Glede na opis prekrška v odločbi Carinskega urada M. z dne 24.3.2005 je bil ta sicer dejansko storjen dne 31.5.2004, ko bi zavezanec po 5. členu ZPZDKP moral ugotoviti stanje zalog kmetijskih proizvodov na dan 30.4.2004 in Carinskemu uradu M. predložiti zapisnik o stanju zalog. Vendar pa pri vprašanju uporabe procesnega zakona, ki ga ureja določba 222. člena ZP-1, čas storitve prekrška ni pomemben. Pristojni organ namreč pri odločanju o odgovornosti za prekršek uporabi procesno ureditev, ki velja v času odločanja - v tem primeru torej tisto, na katero glede na čas začetka postopka odkazuje prvi odstavek 222. člena ZP-1. Drugače velja glede vprašanja časovne veljavnosti materialnega zakona, ki je nasprotno vezana na čas storitve prekrška (2. člen ZP-1; načelo zakonitosti).

6. Ob upoštevanju zgoraj navedenega je za odločitev v tej zadevi pomembno vprašanje, kdaj se je postopek o prekršku zoper pravno osebo P.d.o.o. in odgovorno osebo S.P. začel. V skladu z določbo 50. člena ZP-1 se postopek o prekršku prekrškovnega organa (hitri postopek) začne po uradni dolžnosti, ko opravi prekrškovni organ v okviru svoje pristojnosti v ta namen kakršnokoli dejanje. V skladu s 3. točko prvega odstavka 3. člena Zakona o carinski službi (Ur.l. RS, št. 56/99 in 57/04 - ZCS) so naloge carinske službe preprečevanje in odkrivanje carinskih in trošarinskih prekrškov in drugih kaznivih ravnanj ter vodenje postopka o prekrških prekrškovnega organa. Ne glede na to, da vsa ta dejanja (ob ustrezni notranji organizaciji) opravlja isti upravni organ, to je krajevno pristojni carinski urad, ZCS preprečevanje in odkrivanje prekrškov ter vodenje postopka o prekrških ločuje. Poleg tega v skladu s prvim odstavkom 13. člena ZCS postopek pred prekrškovnim organom službe vodi in v njem odloča uradna oseba krajevno pristojnega carinskega urada, pooblaščena z aktom o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest. Začetek postopka o prekršku torej lahko predstavlja edino dejanje te (pooblaščene) osebe.

7. Ob upoštevanju navedenega torej ni mogoče šteti, da je bil postopek o prekršku začet v letu 2004 z upravnimi dejanji Carinskega urada M., saj ta niso bila neposredno usmerjena v pregon storilca zaradi prekrška. Pri tem gre zlasti za dopis z dne 13.6.2004, s katerim je Carinski urad M. družbo P.d.o.o. pozval, da v roku 8 dni pošlje pisno izjavo, da ni lastnik kmetijskih proizvodov iz 2. člena ZPZDKP oziroma da ni zavezanec za popis zalog na podlagi 3. člena istega zakona, ter za dne 14.6.2004 opravljeno carinsko kontrolo pri družbi P.d.o.o. oziroma za sestavo zapisnika o tej carinski kontroli z dne 16.9.2004. Kot je razvidno iz odločbe prekrškovnega organa z dne 24.3.2005, je bil navedeni zapisnik v postopku zaradi prekrška uporabljen zgolj kot dokaz. Glede na to, da ne gre za dejanje osebe, pooblaščene za odločanje o prekršku, postopek tudi ni bil začet z obvestilom o prekršku direktorja Carinskega urada M. z dne 5.1.2005, naslovljenim na oddelek istega urada za upravni postopek, prekrške in izterjavo.

8. Prvo dejanje pooblaščene osebe prekrškovnega organa, neposredno usmerjeno v pregon storilca zaradi prekrška, predstavljata poziva pravni osebi P.d.o.o. in odgovorni osebi S.P. z dne 12.1.2005, da se v skladu z drugim odstavkom 55. člena ZP-1 lahko v roku pet dni pisno izjavita o dejstvih in okoliščinah prekrška. Postopek o prekršku v tej zadevi je bil torej začet dne 12.1.2005, to je po začetku uporabe ZP-1, kar pomeni, da je prekrškovni organ postopek o prekršku v skladu z določbo 222. člena ZP-1 pravilno vodil po tem zakonu. V zvezi s tem Vrhovno sodišče dodaja, da v nasprotju s trditvijo zahteve za varstvo zakonitosti do začetka postopka ni prišlo šele z izdajo odločbe o prekršku Carinskega urada M. z dne 24.3.2005. 9. Na podlagi navedenega je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je Okrajno sodišče v Mariboru s sodbo z dne 22.9.2005 prekršilo določbo prvega odstavka 222. člena Zakona o prekrških, saj je zavzelo napačno stališče, da je v zadevi treba postopek voditi po določbah (starega) ZP, ker je bil prekršek storjen dne 31.5.2004, to je pred dnem začetka uporabe novega ZP-1. V skladu z določbo drugega odstavka 426. člena Zakona o kazenskem postopku v zvezi s 171. členom ZP-1 je Vrhovno sodišče le ugotovilo, da je bila določba 222. člena ZP-1 na opisani način prekršena in pri tem ni poseglo v izpodbijano pravnomočno sodbo, saj je bila zahteva za varstvo zakonitosti vložena v škodo pravne osebe kot storilca prekrška in odgovorne osebe.