Jedro

Tožnica je postala lastnica spornih nepremičnin na podlagi sicer ustno sklenjenega pravnega posla, ki pa je konvalidiral zaradi realizacije tudi ob upoštevanju v času njegove sklenitve veljavnih splošnih načel civilnega prava, temelječih na določbah paragrafov 424, 425 in 1432 Občega državljanskega zakonika.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica lastnica parcele št... - hiša in dvorišče ter parc. št... - pašnik, ki sta pripisani pri vl. št... k.o... Toženima strankama je naložilo, da morata tožnici izstaviti za vknjižbo lastninske pravice primerno listino, na katere podlagi bo možen zemljiškoknjižni prenos lastninske pravice na omenjenih zemljiščih na tožničino ime, ker bo sicer tako listino nadomestila pravnomočna sodba. Pritožbo toženega V. R.je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga toženi V. R. revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje, podrejeno pa tudi razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve v novo sojenje temu sodišču. Toženi M. M. je bila podeljena strankina sposobnost, čeprav je že ob vložitvi tožbe bila mrtva. Res je, da je sodišče druge stopnje o tem vprašanju s svojim sklepom II Cp 441/97 z dne 28.5.1997 že odločilo, vendar pa po mnenju toženca mrtva fizična oseba ne more biti pravdna stranka; to dejstvo pa se ne more nadomestiti z odločbo o postavitvi skrbnika za poseben primer v skladu z določbo 211. člena ZZZDR. Ne glede na to bi morala tožeča stranka sporočiti sodišču, kdo so dediči toženke, ti pa bi morali imeti procesno sposobnost. Sposobnost biti pravdna stranka je procesna predpostavka, ki mora obstojati ves čas postopka. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Toženec ima tudi pravni interes, da vloži pravno sredstvo proti odločitvi o drugi toženki, saj je njen nečak in torej dedič. Odločba Centra za socialno delo mu ni bila vročena. Sicer pa sledi iz podatkov spisov prvega sodišča opr. št. O 1301/57 in I R 111/60, da denar, ki naj bi ga tožnica prejela za nakup nepremičnine, ni bil njen, temveč last njenih otrok, ki so kot dediči po svojem očetu J. P. vstopili v njegove pravice. Tudi materialno pravo je zmotno uporabljeno. Dejanska podlaga tožbenega zahtevka temelji na obojestransko izpolnjenem pravnem poslu, realizirani ustni kupoprodajni pogodbi. V prid te trditve pa tožeča stranka ni ponudila ustreznih dokazov. Potrdili z dne 4.6.1961 in dne 24.4.1961 demantirata trditve, da je bila kupljena tudi parcela št. 432/66. Za pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla pa je potreben tudi pridobitni način, vkjižba v zemljiško knjigo. Toženec je poskušal dokazati, da celotna kupnina ni bila plačana, vendar sodišče izvedbe dokazov ni dovolilo. Tožnica tudi ni mogla biti v dobri veri pri izvrševanju posestnih dejanj na sporni nepremičnini.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1977).

Revizija ni utemeljena.

Izpodbijana sodba ima prav, da je bil toženčev pravni interes za izpodbijanje sodbe sodišča prve stopnje podan le v obsegu odločitve, ki se nanj nanaša. To gotovo velja ob ugotovitvi, ki je dejanske narave, da so pogoji za prekinitev postopka v tej pravdi zaradi smrti tožene M. M. nastopili v skladu z določbo 1. točke 212. člena ZPP, torej zato, ker je toženka med pravdo umrla (glej razloge sklepa sodišča druge stopnje opr. št. II Cp 441/97 z dne 28.5.1997).

Toženčevo stališče, da je tožba bila vložena proti že mrtvi toženki, je ostalo na ravni trditev tudi v revizijski trditveni podlagi.

Opisano obvelja predvsem zaradi odgovora na obširne revizijske navedbe, izražane v tej smeri. S stališča zavrnitve revizijskega očitka, da je bila storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, pa je odločilno, da toženca po materialnem pravu kot solastnika spornih nepremičnin nista enotna in nujna sospornika. Toženca namreč zadeva le dolžnost, da v skladu s tožbenim zahtevkom izda ustrezno vknjižbeno dovoljenje le do višine svojega solastninskega deleža 13/16. V ostalem delu pa sodba sodišča prve stopnje s strani druge toženke (njenega skrbnika) niti pritožbeno ni bila izpodbijana.

Ostale revizijske navedbe, izražene v utemeljitev očitka bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pa po svoji vsebini posegajo na področje dejanskih ugotovitev, kar na revizijski stopnji ni dovoljeno (tretji odstevek 385. člena ZPP). To velja tako za trditve o tem, da tožnica denarja, ki ga je izročila iz naslova kupnine pokojni R. R., ni prejela iz zatrjevanega dedovanja po pokojnih J. P. in M. P., kot za očitke, izražene v okviru revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava, ki se nanašajo na oceno, ali se je tožnica s pokojno R. R. dogovarjala tudi za nakup parcele št... in ali ji je izročila celotno kupnino ali ne. V dokazni oceni v tej smeri ni mogoče najti zatrjevanih notranjih protislovij (zaradi vsebinskega očitka bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP).

Izpodbijana sodba ugotavlja, da je tožnica postala lastnica spornih nepremičnin na podlagi ustno sklenjene kupoprodajne pogodbe. S tem v celoti sprejema razloge sodbe sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na ugotovitev, da je tožnica postala lastnica spornih nepremičnin na podlagi sicer ustno sklenjenega pravnega posla, ki pa je konvalidiral zaradi realizacije tudi ob upoštevanju v času njegove sklenitve veljavnih splošnih načel civilnega prava, temelječih na določbah paragrafov 424, 425 in 1432 Občega državljanskega zakonika. Pri tem iz dokazne ocene sledi, da nista bili - kot trdi revizija - upoštevani le vsebinsko skopi potrdili z dne 24.4.1961 in 4.6.1961, temveč tudi dejstva (slede iz izpovedi prič), ki se nanašajo na izročitev nepremičnine v posest ter nemoteno (in dobroverno) izvrševanje lastninske pravice na vseh izročenih nepremičninah od leta 1961 dalje.

Izpodbijani sodbi tako ni mogoče očitati niti v reviziji zatrjevanih nepravilnosti, niti tistih napak, na katere mora revizijsko sodišče po določbi 386. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti. Neutemeljeno revizijo je bilo treba zavrniti (393. člen ZPP).