Jedro

Res tožeča stranka ni banka A, kateri je bil dopis poslan, vendar to ne pomeni, da se ji pri banki A ne bi bilo treba pozanimati o dejanskih okoliščinah v zvezi s preneseno terjatvijo. Tudi pri uveljavljanju procesnih pravic se namreč od strank pričakuje ustrezna skrbnost, da se lahko sklicujejo, da so nek dokazni predlog postavili prepozno brez svoje krivde.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 1.702,34 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru razveljavilo sklep o izvršbi VL 24671/2016 z dne 15.3.2016 in zaradi zastaranja zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 524.401 EUR iz naslova kreditne pogodbe, sklenjene med toženo stranko in banko A (terjatev banke A je bila nato odstopljena tožeči stranki). Glede na vsebino pritožbe je pomembno, da je sodišče kot prepoznega zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče M. L. 2. Zoper sodbo se tožeča stranka pritožuje. Meni, da je sodišče nepravilno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče M. L. kot prepoznega. Šele po zaslišanju priče Š. je namreč tožeča stranka izvedela, da bi edino L. lahko vedela, ali je banka A prejela izjavo tožene stranke z dne 8.3.2012. Tožeča stranka ni banka A, zato ji ustroj in način dela v banki A nista znani. Pri tem pa ni pomembno, da je bila L. skrbnica sporne kreditne pogodbe. Izvedba dokaza bi bila potrebna, saj bi tožeča stranka na ta način lahko dokazala, da banka A nikoli ni dobila dopisa, s katerim je tožena stranka izrecno izrazila voljo, da po sporni kreditni pogodbi ne bo plačala ničesar več.

3. V odgovoru na pritožbo je tožena stranka pritrdila razlogom sodišča prve stopnje in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni kršilo pravil postopka, ker je kot prepoznega zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče M. L.. Hkrati pa to pomeni, da ni bila kršena niti pravica do izjave. Zavrnitev je sodišče prepričljivo obrazložilo in z razlogi se pritožbeno sodišče v celoti strinja. Tožena stranka se je že v odgovoru na dopolnitev tožbe sklicevala na dopis z dne 8.3.2012, s katerim je izrazila svojo voljo, da po pogodbi, na podlagi katere je tožeča stranka vložila predmetno tožbo, ne bo več plačala banki A ničesar. Res tožeča stranka ni banka A, kateri je bil dopis poslan, vendar to ne pomeni, da se ji pri banki A ne bi bilo treba pozanimati o dejanskih okoliščinah v zvezi s preneseno terjatvijo. Tudi pri uveljavljanju procesnih pravic se namreč od strank pričakuje ustrezna skrbnost, da se lahko sklicujejo, da so nek dokazni predlog postavili prepozno brez svoje krivde. M. L. je bila skrbnica kreditne pogodbe, torej oseba, ki o pogodbi pri banki največ ve. Če bi se tožeča stranka pred zaključkom prvega naroka pozanimala pri banki A, bi izvedela njeno ime in bi jo lahko predlagala kot pričo. Poleg tega dejstvo, da je bila L. skrbnica pogodb izhaja iz vsebine obeh pogodb, ki jih je tožeča stranka priložila tožbi. Da je skrbnik pogodbe delavec banke, ki ureja vse v zvezi s to pogodbo, tožeči stranki kot družbi za upravljanje terjatev bank mora biti znano. Ob minimalni skrbnosti pri uveljavljanju procesnih pravic bi torej tožeča stranka pričo lahko predlagala pravočasno. Ker je šlo za narok, na katerem je bil dokazni postopek zaključen, pa bi izvedba dokaza pomenila tudi podaljšanje postopka.

6. Pritožbeno sodišče se pridružuje tudi navedbam iz odgovora na pritožbo, da je bila M. L. predlagana kot priča za dokazovanje drugega dejstva in ne dejstva, da banka ni prejela spornega dopisa. Na drugem naroku je namreč tožeča stranka potem, ko jo je sodišče seznanilo s svojim stališčem, da plačil ne more šteti za pripoznavo terjatve, predlagala pričo M. L., ki bo vedela povedati, ali je bil med toženo stranko in banko sklenjen dogovor o plačevanju zamudnih obresti ali ne. Tožena stranka je izvedbi dokaza nasprotovala in navedla1, da ta dokaz ni pomemben, ker ni sporno, da je tožena marca 2012 obvestila banko, da po kreditni pogodbi ne bo ničesar več plačala. Tožeča stranka na te navedbe ni reagirala in zaslišanja L. ni predlagala tudi glede dejstva, ali je banka dopis prejela, ali ne. Pritožbene trditve, da bi L. vedela povedati, da banka nikoli ni prejela dopisa z dne 8.3.2012 so torej prepozne (337. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

7. Na podlagi povedanega in ker ni zasledilo nobene uradoma upoštevne kršitve je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

8. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora nasprotni stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 1.702,34 EUR (sestava odgovora na pritožbo, materialni stroški in DDV na odvetniške storitve).

1 Poleg pojasnila, da nikoli ni zatrjevala kakšnega posebnega dogovora, temveč le ustaljeno prakso v poslovanju med toženo stranko in banko.