Jedro

Plačilo prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje je zakonska obveznost, ki ni odvisna o volje zavezanca oziroma od njegove izbire, kot se zmotno navaja v tožbi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije je tožniku kot pravnemu nasledniku A. s.p., ..., z izpodbijano odločbo za obdobje od 1. 1. 2013 do 2. 1. 2014 od bruto zavarovalne osnove v skupni višini 9.472,54 EUR odmerila prispevke za socialno varnost na podlagi ugotovljene lastnosti zavarovanca iz naslova opravljanja samostojne dejavnosti po 15. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2) (za pokojninsko in invalidsko zavarovanje po stopnji 24,35 %, v višini 2.306,55 EUR, za zdravstveno zavarovanje po stopnji 13,45 % v višini 1.274,02 EUR, za starševsko varstvo po stopnji 0,20 % v višini 18,86 EUR in prispevek za zaposlovanje po stopnji 0,20 % v višini 18,86 EUR) s pripadajočimi obrestmi in jih, zmanjšane za izvedena preplačila, tožniku naložila v plačilo.

2. Odločitev je utemeljena z ugotovitvijo, da tožnik v obdobju od 1. 1. 2013 do 2. 1. 2014 ni obračunal in plačal prispevkov za socialno varnost v skladu s 4. in 6. členom Zakona o prispevkih za socialno varnost (v nadaljevanju ZPSV), 1. alinejo prvega odstavka 152. člena in 3. alinejo prvega odstavka 153. člena ZPIZ-2, drugim odstavkom 51. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ), prvim odstavkom 11. člena in 2. točko prvega odstavka 12. člena Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (v nadaljevanju ZSDP-1), 1. alinejo 136. člena in 3. alinejo 137. člena Zakona o urejanju trga dela (v nadaljevanju ZUTD) in 352. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2).

3. Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT 499-22-148/2017-5 z dne 21. 5. 2019 pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in pritrdilo izpodbijani odločitvi in razlogom. Pritožbena navedba, da je bil (pri)tožnik v obdobju od 15. 4. 2011 do 31. 12. 2013 izvzet iz obveznih zavarovanj po 18. členu ZPIZ-1, ne drži. Iz podatkov AJPES-a in RDZ-ja namreč izhaja, da je tožnik prvotno registriral dejavnost dne 1. 1. 2009 in bil zavarovan na zavarovalni podlagi 005 - oseba, ki samostojno opravlja pridobitno dejavnost, do 15. 4. 2011, ko je sledil izvzem iz obveznega zavarovanja – od tega dne je bil zavarovan na podlagi 007 do dne 30. 3. 2012, ko je prijavil izbris dejavnost iz registra. Dne 1. 8. 2012 je ponovno priglasil vpis dejavnosti, dne 2. 1. 2014 pa priglasil izbris iz registra. Z izbrisom dejavnosti dne 30. 3. 2012 je prenehal tudi izvzem iz obveznega zavarovanja po 18. členu ZPIZ-1. Da bi mu bil izvzem priznan tudi v obdobju, ko je ponovno priglasil dejavnost, iz podatkov spisa ne izhaja, tožnik pa za trditev, da mu je bil izvzem priznan do 31. 12. 2013, ne predloži nobenih dokazil. Da bi se prvotno priznanje izvzema po 18. členu ZPIZ-1 upoštevalo avtomatično tudi po odjavi in kasnejši ponovni priglasitvi dejavnosti, z ZPIZ-1 ali ZPIZ-2 ni določeno. Nenazadnje pa navedeno potrjuje odločba ZPIZ-a št. 04 9615960 z dne 9. 6. 2014, ki je postala pravnomočna 15. 7. 2014, s katero je odločeno, da ima tožnik v obdobju od 1. 1. 2013 do 2. 1. 2014 lastnost zavarovanca iz naslova opravljanja samostojne dejavnosti na podlagi 15. člena ZPIZ-2. To pomeni, da je o statusu zavarovanca za sporno obdobje tudi sicer že odločeno s pravnomočno odločbo pristojnega organa. Odločba ZPIZ-a o ugotovljenem statusu zavarovanca in zavarovalni podlagi predstavlja pravnomočno rešeno predhodno vprašanje. Ugovor, da navedene odločbe ni prejel, lahko tožnik uveljavlja le pri zavodu, ki jo je izdal. Tako je neutemeljen tudi ugovor, da tožnik ni bil dolžan predložiti obračunov prispevkov za socialno varnost. Gre za zakonsko obveznost (prvi odstavek 353. člena ZDavP-2), na nepoznavanje prava pa se tožnik ne more z uspehom sklicevati. Se pa pritožbeni organ strinja, da v izpodbijani odločbi ni navedeno, kako je določena zavarovalna osnova, zato obrazložitev dopolni s svojimi razlogi. Zavarovalna osnova je določena skladno z 209. členom ZPIZ-1, ki se po določbi sedmega odstavka 429. člena ZPIZ-2 uporablja do 1. 1. 2014. V skladu s prvim odstavkom 209. člena ZPIZ-1 se zavarovalna osnova za samozaposlene določi glede na doseženi dobiček zavarovanca, v katerem niso upoštevani obračunani prispevki za obvezno zavarovanje ter znižanje in povečanje davčne osnove, razen razlike v obrestih, skladno z zakonom, ki ureja dohodnino. Skladno s prvim odstavkom 2. člena Pravilnika o postopku za razvrščanje v zavarovalne osnove (v nadaljevanju Pravilnik) se uvrstitev v zavarovalno osnovo za samozaposlene določi na podlagi zadnjega obračuna akontacije dohodnine od dohodka doseženega z opravljanjem dejavnosti in glede na podatke o povprečni oziroma minimalni plači za leto, na katero se nanaša akontacija dohodnine od dohodka, doseženega z opravljanjem dejavnosti. V danem primeru so bili mesečni prispevki obračunani v skladu z 8. členom Pravilnika od zavarovalne osnove v višini minimalne plače, na podlagi zadnjega predloženega obračuna akontacije dohodnine od dohodka, doseženega z opravljanjem dejavnosti, po katerem davčna osnova ni presegla minimalne letne plače zaposlenih v Republiki Sloveniji. Minimalna plača je od 1. 1. 2013 dalje znašala 783,66 EUR in predstavlja najnižjo zavarovalno osnovo, tožniku pa so bili prispevki pravilno obračunani od seštevka mesečnih zavarovalnih osnov.

4. Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu. Sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi razsodi tako, da 1.) izpodbijano odločbo v celoti odpravi, zadevo vrne organu prve stopnje v ponovni postopek in toženi stranki naloži razveljavitev vseh postopkov v zvezi z davčno izvršbo ter vzpostavitev stanja pred izdajo odločbe; 2.) ugotovi, da so bile tožniku v postopku kršene temeljne z ustavo zagotovljene človekove pravice in zato toženi stranki prepove nadaljevanje in ponovitev takšnih dejanj in ji naloži takojšnjo odpravo nastalih posledic in 3.) toženi stranki naloži, da tožniku v 15 dneh plača stroške postopka v priglašeni višini z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

5. Glede prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje se tožnik z odločitvijo ne strinja tudi po dopolnitvi obrazložitve v pritožbenem postopku. Že v pritožbi je namreč ugovarjal neupoštevanju določil ZPIZ-2, ki so narekovala, da se za določanje osnove za samozaposlene upošteva dobiček subjekta iz letnega davčnega obračuna za leto 2012. Tako bi morala biti za tožnika zavarovalna osnova po štirinajstem odstavku 145. člena ZPIZ-2 določena tako, da je v prvih 12 mesecih poslovanja po prvem vpisu v poslovni register oproščen plačila prispevka zavarovanca in prispevka delodajalca v višini 50% zneska prispevka, obračunanega od osnove iz drugega odstavka istega člena. V naslednjih 12 mesecih je oprostitev prispevka 30%. Na tej podlagi bi moral biti delno oproščen plačila prispevkov, obračunanih od zavarovalne osnove v višini od 75% bruto minimalne plače. Vendar pa bi tudi to pomenilo določanje osnove na podlagi predpostavke fiktivnega dohodka, kar po stališču Ustavnega sodišča (odločba U-I-73/15 z dne 7. 7. 2016) nasprotuje splošnim načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS.

6. V izpodbijani odločbi davčni organ upošteva samo odločbo ZPIZ, s katero se tožniku po uradni dolžnosti ugotavlja status zavarovanca za obvezno pokojninsko zavarovanje, ne navaja pa podlage za odmero prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje. Odločbe ZZZS niti ne omenja, kaj šele da bi jo navedel kot podlago za izdajo odločbe. Tožnik je ves čas do izbrisa iz poslovnega registra vsa opravila v zvezi s PIZ in ZZ urejal izključno pri ZZZS, OE Ljubljana, Izpostava Vrhnika in imel urejeno zdravstveno zavarovanje v Sloveniji in plačane vse prispevke. Od 10. 10. 2013 do 31. 3. 2014 je imel t.i. Evropsko zdravstveno zavarovanje, od 1. 4. 2014 pa je zavarovan v Avstriji. Kljub po mnenju tožnika kaotičnemu in nelogičnemu ravnanju ZZZS OE Ljubljana, Izpostave Vrhnika, tožnik vztraja pri trditvi, da je ves čas, zlasti v spornem obdobju od 1. 1. 2013 do 2. 1. 2014, imel urejeno zdravstveno zavarovanje in plačane vse prispevke. Dejanskega stanja, vezanega na zdravstveno zavarovanje tožnika v obravnavanem obdobju, prvostopni organ tožene stranke ni raziskal niti ni o njem zaslišal tožnika. Pomanjkanje ustrezne obrazložitve je tožnik grajal že v pritožbi, vendar odločitve tudi pritožbeni organ ni dodatno obrazložil. 7. Tožnik se po navedenem ne strinja niti z ugotovljeno zavarovalno osnovo niti z ugotovljeno višino niti z zamudnimi obrestmi za domnevno neplačane prispevke za pokojninsko ter zdravstveno zavarovanje. Pri prispevkih za starševsko varstvo in zaposlovanje pa se ne strinja z izračunanimi zamudnimi obrestmi, saj je te prispevke pripravljen plačati, vendar brez zamudnih obresti. Prispevkov za zdravstveno zavarovanje ni pripravljen plačati, saj bi to pomenilo dvojno plačevanje. Prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za zavarovalno obdobje pa tožnik res ni plačal, vendar mu ZPIZ za to obdobje tudi ne priznava pokojninske dobe (tožnikova pravica do izbire).

8. Glede zamudnih obresti tožnik vztraja pri ugovorih, ki jih je uveljavljal že v pritožbi in na katere organ druge stopnje odgovori zgolj pavšalno. Priložena arhivska tabela, ki jo je našel na strani MF RS, izkazuje, da je povprečna obrestna mera v letu 2013 znašala 0,536 % na letni ravni. Vendar pa je že samo zaračunavanje zamudnih obresti s strani državnega organa državljanu, ki mu je bil „dolg naložen na pleča“ za nazaj, in o katerem ni bil niti obveščen niti se o njem ni mogel izjaviti, nezakonito in protiustavno (sodna praksa U-I-356/02 z dne 23. 9. 2004, X Ips 217/2004 z dne 17. 4. 2008).

9. Tožena stranka je z izdajo izpodbijane odločbe (in sklepa o zavrženju predloga za odlog njene izvršbe) po mnenju tožnika kršila 7., 9., 214. in 237. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) kot tudi 3., 5., 6., 13., 23., 25., 65., 73. člen ZDavP-2 in s tem nezakonito posegla v tožnikove z ustavo zagotovljene pravice, zavrženje predloga za odlog izvršbe pa ni skladno z načelom sorazmernosti. V nasprotju s 14. členom Ustave RS je tudi določitev zavarovalne osnove zgolj na podlagi fiktivnega dohodka. Prvostopni organ pa je s svojim konkludentnim ravnanjem, zlasti v obdobju od izvzema tožnika po 18. členu ZPIZ-1 pa vse do dneva izdaje odločbe, nudil tožniku utemeljeno prepričanje, da je njegov status zakonit, da je vse urejeno in plačano.

10. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih upravnih odločb. Dodatno pojasnjuje, da je za prijavo oseb v obvezna socialna zavarovanja, ki vključuje tudi obvezno zdravstveno zavarovanje, veljajo enotni postopki – poleg prijave v zavarovanja, postopki vključujejo tudi odjave in spremembe podatkov o zavarovanjih, ZZZS izvaja naloge prijavne službe za obvezna socialna zavarovanja, odločba o ugotovitvi lastnosti zavarovanca, ki jo po uradni dolžnosti izda ZPIZ, glede ugotovitve lastnosti zavarovanca pa velja tudi za ostale obvezne prispevke za socialno varnost. Predlaga zavrnitev tožbe.

11. Tožba ni utemeljena.

12. Sodišče uvodoma poudarja, da je predmet tega upravnega spora izključno presoja pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odmerne odločbe in zakonitosti postopka pred njeno izdajo, ne pa tudi presoja pravilnosti in zakonitosti odločitve o zavrženju tožnikovega predloga za odlog izvršbe izpodbijane odločbe, zoper katerega je zagotovljeno samostojno sodno varstvo. Sodišče zato tožbenih navedb v tej zvezi ni vsebinsko presojalo. Kot relevantnih tudi ni presojalo zakonitosti postopkov pred ZZZS, ki jih opisuje tožnik.

13. Na podlagi 4. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče odloča o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Navedena določba je z ozirom na predhodne določbe ZUS-1 subsidiarne narave, kar pomeni, da se lahko uporabi samo v primeru, če gre pri odločanju za (drug) posamičen (in ne upravni) akt in če zoper (drug) posamičen akt ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. V konkretnem primeru za takšen primer ne gre, saj je tožba uperjena zoper odločbo tožene stranke. Obstoj upravnega akta torej preprečuje vložitev tožbe po 4. členu ZUS-1. Presoja zakonitosti upravnega akta obsega tudi presojo skladnosti pravne podlage odločitve z določbami Ustave ter presojo ustavne skladnosti uporabe materialnega zakona, zato sodišče o tožbenem predlogu po tretjem odstavku 30. člena ZUS-1 ni posebej odločalo.

14. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z zakonom. Pomanjkljivost njene obrazložitve je v pritožbenem postopku ustrezno sanirana z dopolnitvijo razlogov, ki utemeljujejo odločitev. Tako dopolnjeni razlogi so po presoji sodišča pravilni in skladni z zakonom, pravilni in skladni z zakonom pa so tudi razlogi, s katerimi zavrnitev pritožbe utemelji organ druge stopnje. Sodišče se zato nanje sklicuje in jih po pooblastilu iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1 ponovno ne navaja.

15. O uporabi 145. člena ZPIZ-2 se v svoji odločbi izreče pritožbeni organ, ko dopolni razloge izpodbijane odločbe o določitvi davčne osnove. Kot izhaja iz odločbe o pritožbi, se skladno s šestim odstavkom 430. člena ZPIZ-2 določba 145. člena ZPIZ-2 začne uporabljati 1. 1. 2014. Stališče tožnika, da je tožena stranka pri odločitvi spregledala štirinajsti odstavek tega člena, ne drži. Po določbi štirinajstega odstavka tega člena, ki se po drugem odstavku 430. člena ZPIZ-2 začne uporabljati 1. julija 2013, se namreč delna oprostitev plačila prispevkov na njeni podlagi prizna samo samozaposlenim, ki so prvi vpis v register opravili po 1. juliju 2013.1 Z uveljavljanjem uporabe štirinajstega odstavka 145. člena ZPIZ-2 za določitev zavarovalne osnove v letu 2013 tožnik, ki je vpis dejavnosti (ponovno) priglasil 1. 8. 2012, zato ne more biti uspešen.

16. Odločba Ustavnega sodišča U-I-73/15, na katero se v tej zvezi sklicuje tožnik, se za razliko od tu obravnavane, nanaša na fiktivni dohodek iz opravljanja dejavnosti (prvi odstavek 14. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev), na podlagi katerega samske osebe, ki opravljajo dejavnost, niso bile upravičene do pravic iz javnih sredstev. Gre torej za pravno urejanje povsem drugega pravnega področja. Nepravilne uporabe zakona sodišče ne ugotavlja, smiselno zatrjevane neustavnosti določb 209. člena ZPIZ-1, na katerih temelji izpodbijana odločba, ki bi terjale vložitev zahteve za oceno njihove skladnosti z določbami Ustave, pa sodišče tudi ni našlo.

17. Plačilo prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje je zakonska obveznost, ki ni odvisna o volje zavezanca oziroma od njegove izbire, kot se zmotno navaja v tožbi.

18. Neutemeljen je tudi ugovor neobrazloženosti odločbe v delu, ki se nanaša na obračun prispevkov za zdravstveno zavarovanje. V pravnem pogledu je odločitev utemeljena z določbami ZPSV in ZZVZZ, v dejanskem pogledu pa je nesporno, da je bil tožnik v poslovnem registru Slovenije v obravnavanem obdobju vpisan kot samostojni podjetnik posameznik in s tem vključen v obvezno zdravstveno zavarovanje na tej podlagi. Kot v odgovoru na tožbo pojasni tožena stranka, pa se lastnost zavarovanca in zavarovalna podlaga ugotavlja skupno oziroma je enaka za vsa obvezna socialna zavarovanja.

19. Ravnanje ZZZS, ki ga v tožbi opisuje tožnik, ne more vplivati na presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe. Plačila, ki jih je tožnik namenil za plačilo obveznih pavšalnih prispevkov za zdravstveno zavarovanje iz naslova opravljanja popoldanske samostojne dejavnosti in za katera ni bil bremenjen, saj je bil v obdobju pred januarjem 2013 prostovoljno vključen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, so v izpodbijani odločbi upoštevana. Da bi za obravnavano obdobje plačal prispevke za zdravstveno zavarovanje, ki v izpodbijani odločbi niso upoštevani, pa niti ne zatrjuje.

20. Odločitev o obrestih je v izpodbijani odločbi obrazložena z določbo 95. člena ZDavP-2, po kateri se za obveznosti, ki jih zavezanec ni poravnal v zakonsko določenem roku, obračunajo obresti po stopnji 7% letno za čas od poteka roka za plačilo obveznosti do dneva (delnega) plačila oziroma do izdaje odločbe. Tožbene navedbe o razlogih odločbe druge stopnje so neskladne z vsebino navedene odločbe, saj v njej pritožbeni organ potrdi skladnost izpodbijane odločbe z določbo 95. člena ZDavP-2. „Evropska medbančna obrestna mera“ za obračun obresti v postopku davčnega nadzora po 1. 1. 2017, ko se je začel uporabljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o davčnem postopku (ZdavP-2J) ni relevantna. Neustavnosti določb ZDavP o obračunu zamudnih obresti, ki je bila ugotovljena z odločbo Ustavnega sodišča U-I-356/02 z dne 23. 4. 2004, v določbah ZDavP-2, ki obresti v postopku davčnega nadzora (t.i. pripadajoče obresti) in zamudne obresti (v 96. členu) ureja različno oziroma pripadajočih obresti po višini ne izenačuje z zamudnimi obrestmi, sodišče ne ugotavlja.

21. Ob pravnomočno rešenem predhodnem vprašanju – lastnosti zavarovanca in zavarovalni podlagi, na katerega je davčni organ vezan, je izpodbijana odločba utemeljeno izdana v skrajšanem ugotovitvenem postopku. Ker so pravno relevantna dejstva, od katerih je odvisna obveznost po temelju, v celoti ugotovljena, je ugovor nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja neutemeljen. Dejstva, s katerimi je utemeljena obveznost po višini (odmera) pa v zadevi niso sporna, temveč je med strankama sporna le uporaba materialnega zakona.

22. Tožbeni ugovori so po navedenem neutemeljeni, zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 63. člena ZUS-1. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena istega zakona, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

23. Ker so v zadevi dejstva, na katerih temelji izpodbijana odločitev, in ki so po presoji sodišča pravno relevantna, med strankama nesporna, tožnik pa navaja zgolj tista dejstva in dokaze, ki niso pomembni za odločitev, je sodišče v zadevi odločilo na nejavni seji (59. člen ZUS-1).

1 Prim. sodba tega sodišča I U 1405/2014 z dne 14. 4. 2015.