Jedro

ZJU ne določa časovne omejitve v zvezi s pogodbo o zaposlitvi za določen čas, temveč s tem v zvezi izrecno napotuje na uporabo ZDR, ki tako imenovano veriženje pogodb o zaposlitvi za določen čas preko treh let prepoveduje. V spornem času je veljala prehodna določba 237. člena ZDR, saj se je 53. člen ZDR začel uporabljati šele 01.01.2007. Na podlagi te določbe delodajalec ni smel skleniti ene ali več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas z istim delavcem in za isto delo, katerih neprekinjen čas trajanja bi bil daljši kot tri leta, kar velja tudi za projektno delo. Posledica nezakonitega sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas pa je transformacija delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana zamudna sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo razveljavilo odločitev tožene stranke z dne 14.07.2006 o prenehanju pogodbe o zaposlitvi tožnika št. 51/05 z dne 05.07.2005, ugotovilo, da se šteje tožnikova pogodba o zaposlitvi št. 51/05 z dne 05.07.2005 s toženo stranko za pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, da tožniku ta pogodba o zaposlitvi ni prenehala in še traja, zaradi česar ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in mu plačati plače po pogodbi o zaposlitvi z dne 05.07.2005 za čas od 31.08.2006 dalje, jih obračunati s pripadajočimi davki in prispevki in izplačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne zapadlosti vsake posamezne plače od 5. delovnega dne v mesecu za pretekli mesec do plačila ter mu za ta čas vpisati delovno dobo v delovno knjižico. Kar tožnik zahteva drugače (izplačilo plače s pripadajočimi davki in prispevki) je zavrnilo in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške sodnega postopka v višini 140,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper to zamudno sodbo se iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004 in 52/2007) ter zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 338. člena ZPP) pravočasno pritožuje tožena stranka in predlaga njeno spremembo oziroma podrejeno razveljavitev ter priglaša pritožbene stroške. Opozarja, da ji tožba ni bila pravilno vročena v odgovor, saj je 08.09.2006 prejela pošto s spremnim dopisom z dne 07.09.2006, da ji sodišče v vednost pošilja sklep o začasni odredbi z dne 07.09.2006, ki se je nahajal na vrhu celotne pošte. Temu je sledil omenjeni sklep, nato pa nalog za plačilo sodne takse ter številne priloge, med katere je bila pomešana tudi tožba. To je toženo stranko, ki je prava neuka stranka, zavedlo, saj je bilo nemogoče pričakovati, da bi se med prilogami dopisa v vednost, ki tožbe ni omenjal, nahajala tožba. Navaja, da tožbene navedbe ne vsebujejo trditev v smeri, da za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni obstajal zakonski razlog, kljub temu pa je sodišče to ugotovilo in štelo kot odločilno dejstvo za to, da je sporna pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom. Sodbo je tako oprlo na dejansko podlago, ki je tožnik ni izrecno zatrjeval. Ker je tožnik kot dokaz k tožbi in v potrditev svojih navedb priložil le dve od štirih pogodb o zaposlitvi, po mnenju tožene stranke tožba ni sklepčna, saj utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja iz dejstev v tožbi, poleg tega pa so ti dokazi (le dve pogodbi o zaposlitvi) tudi v nasprotju s tožbenimi trditvami, da so bile sklenjene štiri zaporedne pogodbe o zaposlitvi. Meni, da Zakon o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002, 23/2005 in 113/2005) vsebuje določbe, ki omogočajo sklenitev delovnega razmerja za določen čas tudi za več kot dve leti in sicer za čas trajanja projekta, pri čemer v tožbi ni trditev, ki bi kazale na dejstvo, da so pogodbe o zaposlitvi trajale preko časa trajanja projekta, čeprav je bil razlog sklenitve teh pogodb projektna organizacija dela. Opozarja še, da sodišče v izpodbijani sodbi ni navedlo materialnopravne podlage za svojo odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka in sicer 54. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002).

V odgovoru na pritožbo, ki ga je pritožbeno sodišče kljub poteku roka za njegovo vložitev (8 dni od vročitve pritožbe, prvi odstavek 344. člena ZPP) upoštevalo na podlagi tretjega odstavka 344. člena ZPP, tožnik navaja, da iz sodnega spisa izhaja, da je bila tožba toženi stranki v skladu z določbami ZPP pravilno vročena v odgovor, skupaj z izrecnim pisnim opozorilom sodišča po drugem odstavku 277. člena ZPP, pri čemer je bila na kuverti označena njena vsebina. Poleg tega je pri toženi stranki pred vložitvijo tožbe potekal predsodni postopek, tožena stranka pa je bila seznanjena s tem, da bo tožnik vložil tožbo, saj je z njim tudi večkrat komunicirala po telefonu. Malomarnost tožene stranke, ki je slabo pregledala prejeto pošto, po tožnikovem mnenju ni zakonit razlog za vlaganje pritožbe zoper zamudno sodbo. Pritožbene trditve, da v tožbi ni navedb v smeri neobstoja zakonskega razloga za sklenitev pogodb o zaposlitvi za določen čas in da v tožbi ni trditvene podlage, naj bi bile neresnične. Opozarja, da tožena stranka v pritožbi odgovarja na tožbene navedbe, čemur pa je namenjen odgovor na tožbo, ki ga tožena stranka ni vložila, zato se v vsebinsko presojo tožbe ne more spuščati. Navaja še, da je sodišče navedlo materialnopravno podlago za svojo odločitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano zamudno sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobenih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, zlasti ne kršitev iz 7. in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki sta podani, če je sodišče v nasprotju z določbami ZPP izdalo zamudno sodbo in če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Izpodbijana zamudna sodba pa je tudi materialnopravno pravilna.

Če tožena stranka v zakonskem roku ne odgovori na tožbo, izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če so izpolnjeni naslednji pogoji: da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor, da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP), da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ter da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana (prvi odstavek 318. člena ZPP).

Toženi stranki je bila tožba pravilno vročena v odgovor, vendar v roku iz 277. člena ZPP na tožbo ni odgovorila, čeprav jo je sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 277. člena ZPP opozorilo na posledice v primeru, da ne bo odgovorila na tožbo v danem roku. Pritožba je s tem v zvezi neutemeljena, saj tožena stranka niti ne zanika, da je tožbo prejela. Iz dokumentacije v spisu zlasti iz vročilnice (list. št. 13) izhaja, da je bila tožba s prilogami (A1 - A8) in pozivom, naj nanjo odgovori, toženi stranki v resnici vročena 08.09.2006 skupaj z nalogom za plačilo sodne takse za odgovor na tožbo ter s sklepom o zavrnitvi začasne odredbe in dopisom, da se ji ta sklep pošilja v vednost. Ker je bilo že na sami kuverti jasno označeno, da med drugim vsebuje tudi tožbo, so navedbe tožene stranke, da jo je spremni dopis sklepa o začasni odredbi zavedel, neutemeljene, saj je zatrjevano ne seznanjenost z vloženo tožbo mogoče pripisati izključno njeni lastni malomarnosti. Tega ne more spremeniti dejstvo, da je prava neuka stranka, saj je pošiljka vsebovala jasen poziv, naj na tožbo odgovori, vključno z opozorilom na posledice pasivnosti.

Iz tožbenih navedb izhaja, da je tožena stranka s tožnikom sklenila štiri zaporedne pogodbe o zaposlitvi za določen čas za isto delovno mesto odrsko scenski delavec in iz istega razloga (zaradi programskih razlogov in projektne organizacije dela), pri čemer je skupno trajanje delovnega razmerja po teh pogodbah doseglo skoraj tri leta in pol. Pri izdaji zamudne sodbe se dejanskega stanja ne ugotavlja, ampak se šteje, da tožena stranka priznava tožbene navedbe in se skladno s tem dejansko stanje, kot izhaja iz tožbe, šteje za resnično. Na tako dejansko stanje se uporabijo pravne norme in se posledično presodi, ali je tožbeni zahtevek utemeljen. Dokazno breme strank v takem primeru ni upoštevno, kot odločitev napačno utemeljuje sodišče prve stopnje, saj se pri zamudni sodbi dejanskega stanja niti ne ugotavlja.

Pritožba sicer utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje za ugotovljeno dejstvo zmotno štelo to, da ni obstajal zakonski razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas in da je sporna pogodba o zaposlitvi nezakonita iz tega razloga, kljub pomanjkanju tožbenih trditev v tej smeri. Tožba se namreč sklicuje le na nezakonito zaporedno sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas. Ker pa je sodišče v nadaljevanju obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka tudi iz tožbenih navedb, ki se nanašajo na nezakonito sklepanje zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas (t.i. veriženje) in pri tem tudi uporabilo ustrezne pravne norme, je izpodbijana zamudna sodba kljub omenjeni pomanjkljivosti zakonita in izdana na podlagi sklepčnega tožbenega zahtevka.

Stališče pritožbe, da ZJU vsebuje določbe, ki omogočajo sklenitev delovnega razmerja za določen čas tudi za daljše obdobje, kot ga določa ZDR, in sicer za čas trajanja projekta, je napačno. ZJU, ki se v konkretnem primeru uporablja na podlagi določbe prvega odstavka 45. člena Zakona o uresničevanju javnega interesa na področju kulture (ZUJIK, Ur. l. RS, št. 96/2002 in 123/2006), namreč v 3. odstavku 68. člena izrecno določa, da se glede omejitve sklepanja zaporednih pogodb o zaposlitvi in glede posledic kršenja določb o sklepanju delovnega razmerja za določen čas uporablja ZDR. V spornem času je glede tega veljala prehodna 237. določba ZDR, saj se je 53. člen ZDR začel uporabljati šele 01.01.2007. Na podlagi te določbe delodajalec ne sme skleniti ene ali več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas z istim delavcem in za isto delo, katerih neprekinjen čas trajanja bi bil daljši kot tri leta, pri čemer opravljanje dela, ki je projektno organizirano, ni izključeno od tega pravila. ZJU sam ne določa časovne omejitve v takih primerih, temveč s tem v zvezi izrecno napotuje na uporabo ZDR. Tako imenovano veriženje pogodb o zaposlitvi za določen čas preko treh let, kot je ugotovljeno v konkretnem primeru, je izrecno prepovedano, posledica nezakonitega sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas pa je transformacija delovnega razmerja v nedoločen čas (54. člen ZDR).

Četudi se sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ni izrecno sklicevalo na 54. člena ZDR, iz obrazložitve izpodbijane zamudne sodbe jasno izhaja, da je sodišče uporabilo to določbo, ki določa, da se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas v primeru, če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom. Izrecno je namreč obrazloženo, da se zaradi nezakonitosti sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas šteje, da je delovno razmerje za določen čas preraslo v delovno razmerje za nedoločen čas, kar je smiselni povzetek te zakonske določbe.

Dejstvo, da sta tožbi priloženi le dve od štirih spornih pogodb o zaposlitvi, ne pomeni, da so dokazi v nasprotju s tožbenimi trditvami. Za izdajo zamudne sodbe tožeči stranki ni potrebno predložiti nobenega dokaza. Če pa dokaze predloži, sodišče le preizkusi, ali obstaja nasprotje med dejstvi, ki jih navaja tožba, in dejstvi, ki izhajajo iz predloženih dokazov. Pomanjkanje dokazov pa nikakor ne pomeni, da ti dokazi nasprotujejo navedbam v tožbi, saj teh navedb niti ni potrebno dokazovati. Nasprotij med tožbenimi navedbami in dokazi sodišče ni ugotovilo, zato je izpolnjen tudi ta pogoj za izdajo zamudne sodbe.

Ker pritožbeni razlogi in razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato pritožbene stroške na podlagi 154. člena ZPP v povezavi s 165. členom ZPP krije sama.

Tožnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka, saj odgovor na pritožbo ne predstavlja potrebnega stroška, ker ne vsebuje ničesar novega, kar bi pripomoglo k razjasnitvi zadeve oziroma k rešitvi pritožbe. Izrek o stroških temelji na določbi člena 165 v zvezi s členom 154 in 155 ZPP.