Jedro

Izpodbijani sklepi o priporu so upoštevali pisna predloga državnega tožilstva za odreditev pripora, ki opozarjata na okoliščine, ki očitno kažejo, da je pripor neogibno potreben, čeprav pisna predloga takega sklepa izrecno nista zapisala. Ne glede na to pa sodišče lahko na podlagi ugotovljenih okoliščin napravi tak zaključek, čeprav se državno tožilstvo nanj ne sklicuje, saj ni vezano na nobene formalnosti in razloge v predlogu državnega tožilstva za odreditev pripora.

Razlogi v sklepu razumno utemeljujejo nevarnost za preživetje in zdravje ilegalnih prebežnikov.

Izpodbijani sklepi so utemeljili ponovitveno nevarnost tako z objektivnimi okoliščinami kaznivih dejanj kot tudi s subjektivnimi okoliščinami osumljenih Konkretne okoliščine kažejo na nevarnost, da bi osumljenec na prostosti pobegnil - je tujec, v Sloveniji nima premoženja, v državo je prišel ilegalno in za bivanje v njej nima dovoljenja, obdolžen je hudega kaznivega dejanja, za katero je predpisana kazen od enega do deset let zapora, teža dejanja v konkretnem primeru je velika.

Izrek

Zahteve zagovornikov osumljenih F.S., V.O. in S.K. za varstvo zakonitosti se zavrnejo.

Obrazložitev

Skupina državnih tožilcev za pregon organiziranega kriminala pri Vrhovnem državnem tožilstvu je dne 26.4.2006 (v zahtevi je pomotoma zapisan datum 26. maj 2006) pred Okrožnim sodiščem v Kopru zahtevala preiskavo zoper F.S., V.O. in S.K. ter še sedem oseb zaradi utemeljenega suma, da so storili kazniva dejanja neupravičenega prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena v zvezi s 25. členom, F.S. in V.O. tudi prepovedanega prehoda meje po 3. in 5. odstavku 311. člena in F.S. še jemanja podkupnine po 1. odstavku 267. člena KZ. Zoper te tri osumljence je bil odrejen pripor iz razloga po 3. točki, zoper osumljenega S.K. pa tudi iz razloga po 1. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Zagovorniki teh treh osumljencev so vložili pravočasne zahteve za varstvo zakonitosti. Zagovornika F.S. in V.O. sta ju vložila zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter kršitve 20. in 29. člena Ustave. Navajata, da sklepi zmotno ugotavljajo, da je podan utemeljen sum, da sta osumljenca storila očitana jima kazniva dejanja, ker da okoliščine, da ju je v Italiji prijeti soosumljeni D.D. v svojem zagovoru obremenil, da je imel v svojem mobilnem telefonu njuni telefonski številki z njunima priimkoma in da so bili vsi trije osumljenci istočasno v Črni gori, kjer naj bi kupili približno 9 kg heroina, zgolj vzbujajo sum, ne pa utemeljujejo suma, da so bili udeleženi pri kaznivem dejanju. Sodišče je odredilo pripor, čeprav državno tožilstvo na pripornem naroku dne 26.4.2006 ni utemeljilo neogibne potrebnosti pripora za varnost ljudi in takšne neogibnosti prvostopenjska sklepa nista ugotovila. Drugostopenjska sklepa sta tako neogibnost sicer utemeljila, ker pa je sodišče vezano na predlog in obrazložitev za odreditev pripora v predlogu tožilstva, naj bi prekoračila dovoljene okvire. Izpodbijani sklepi utemeljujejo ponovitveno nevarnost zgolj z vrsto in težo domnevnih kaznivih dejanj, kar je v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča, da mora biti nevarnost utemeljena s konkretnimi subjektivnimi lastnostmi osumljencev in objektivnimi okoliščinami kaznivih dejanj. Zagovornika predlagata, da se pripor osumljencema odpravi ali pa nadomesti s hišnim priporom.

Zagovornik osumljenega S.K. pa je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 8. in 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP ter 2. odstavka istega člena tega zakona, zaradi kršitve pravic osumljenca po 2., 19., 20., 22., 23., 25. in 53. členu Ustave ter 5., 6. in 13. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Navaja, da izpodbijana sklepa utemeljujeta nevarnost ponovitve kaznivega dejanja in pobega z abstraktno nevarnostjo, ne pa na podlagi jasnih, konkretnih, specifičnih okoliščin, kot se to zahteva v odločbi Ustavnega sodišča. Pripor zoper osumljenca naj ne bi bil sorazmeren ukrep. Sklepa naj bi priporna razloga utemeljila z okoliščino, ki je znak kaznivega dejanja, namreč z verigo sostorilcev pri prometu z mamili, ki si zaupajo, kar ni dopustno; nista obrazložila zavrnitve zagovora o osumljenčevi zmoti; sodišče naj ne bi upoštevalo, da gre za en sam primer, da mamilo niti ni bilo plačano, da osumljenec nikoli ni bil obravnavan za tovrstno kaznivo dejavnost, v dejanje pa naj bi ga napeljal tajni policijski delavec. Premoženjska korist naj bi bila manjša, kot ocenjuje sodišče. Osumljenec ni v finančni stiski, ima ženo v Sloveniji in ker se zaveda, da je pod nadzorom policije, kaznivega dejanja ne bo ponovil. Predlaga, da se pripor odpravi ali nadomesti s hišnim priporom ali pa se sklepa razveljavita in se vrne zadevo senatu v novo odločitev.

Vrhovni državni tožilec na zahtevi zagovornikov F.S. in V.O. za varstvo zakonitosti odgovarja, da so izpodbijani sklepi pravilno ugotovili, da sta ta osumljenca utemeljeno sumljiva storitve kaznivega dejanja po 1. odstavku 196. člena KZ na podlagi izjav, ki jih je dal soosumljeni D.D., ko je bil v Italiji prijet z 9 kg heroina, iz izpisov telefonskih klicev, ki dokazujejo, da so bili ti trije osumljenci dne 16. in 17.9.2005 skupaj v Črni gori, kjer so prevzeli mamilo. Ponovitvena nevarnost je utemeljena s tem, da sta bila osumljena O. in S. člana kriminalne združbe, da sta sodelovala pri kaznivih dejanj z veliko kriminalno količino iz koristoljubja, O. pa tudi ni zaposlen. Kot zmotno zavrača stališče zahtev, da sodišče ne sme upoštevati in utemeljiti odreditev pripora z razlogi, ki jih državno tožilstvo izrecno ni navedlo.

Glede zahteve zagovornika S.K. za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec odgovarja, da zahteva ni konkretno obrazložila zatrjevanih številnih kršitev postopka in človekovih pravic, določenih v Ustavi in EKČP. V bistvu izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, česar se s tem izrednim pravnim sredstvom ne more uveljavljati.

Vrhovni državni tožilec predlaga, da se vse tri zahteve za varstvo zakonitosti zavrnejo kot neutemeljene.

Zahteve zagovornikov osumljenih F.S., V.O. in S.K. za varstvo zakonitosti niso utemeljene.

Po določbah 1., 2. in 4. odstavka 420. člena ter 1. odstavka 421. člena ZKP lahko zagovornik vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost sklepa, medtem ko zahteve ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Po določbi 1. odstavka 403. člena ZKP se za postopek s pritožbo zoper sklep smiselno uporabljajo tudi določbe o pritožbi zoper sodbo glede pritožbenih razlogov po 371. členu ZKP. Po 11. točki 1. odstavka tega člena je bistvena kršitev določb postopka, če v sklepu niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi popolnoma nejasni ali so si v precejšnji meri v nasprotju. Po 2. odstavku 202. člena ZKP mora sklep o odreditvi pripora obrazložiti vsa odločilna dejstva, ki so narekovala takšno odločitev, zlasti razloge, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je osumljenec storil kaznivo dejanje, obrazložiti odločilna dejstva o pripornih razlogih in povedati, zakaj je odreditev pripora neogibno potrebna za varnost ljudi oziroma potek postopka.

Trditve v zahtevah zagovornikov osumljenih F.S. in V.O., da prvostopenjska sklepa nimata razlogov o neogibni potrebnosti pripora za varnost ljudi, uveljavljata to kršitev postopka. Toda sklep preiskovalne sodnice o odreditvi pripora zoper F.S. je v 1. odstavku na 7. strani utemeljil neogibno potrebnost pripora za varnost ljudi tako v zvezi s kaznivim dejanjem po 311. členu kot tudi po 196. členu KZ. Enaka ugotovitev velja za sklep senata o odreditvi pripora zoper V.O., ki v drugem odstavku na 3. strani prav tako obrazlaga neogibno potrebnost pripora zoper tega osumljenca. V zahtevah zagovornikov osumljenih S. in O. zatrjevana kršitev postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP torej ni podana.

Zmotno je tudi stališče zagovornikov teh dveh osumljencev, da sodišče ne sme utemeljiti odreditve pripora z razlogi, ki jih predlog državnega tožilstva ni obsegal. Zakon ne predpisuje ne oblike ne vsebine predloga državnega tožilca za odreditev pripora, po naravi stvari pa je logično, da je predlog določen glede utemeljenosti suma o konkretnem kaznivem dejanju, o določenem pripornem razlogu, o okoliščinah, ki narekujejo pripor. Te pa pogosto ne le utemeljujejo priporni razlog, ampak upoštevajoč načelo sorazmernosti med nevarnostjo ponovitve kaznivega dejanja in posegom v prostost osumljenca tudi nujnost pripora za varnost ljudi ali nemoten potek postopka, kot tretjega pogoja za pripor, tako je tudi v obravnavani zadevi. Izpodbijani sklepi so upoštevali pisna predloga državnega tožilstva za odreditev pripora, ki opozarjata na okoliščine, ki očitno kažejo, da je pripor neogibno potreben, čeprav pisna predloga takega sklepa izrecno nista zapisala. Ne glede na to pa sodišče lahko na podlagi ugotovljenih okoliščin napravi tak zaključek, čeprav se državno tožilstvo nanj ne sklicuje, saj, kot je bilo že rečeno, ni vezano na nobene formalnosti in razloge v predlogu državnega tožilstva za odreditev pripora.

Neutemeljena je trditev zahteve zagovornika osumljenega F.S., da je v sklepih obrazloženo ogrožanje varnosti ljudi zaradi ponovitvene nevarnosti kaznivega dejanja po 311. členu KZ z razlogi, ki nimajo povezave s takšno nevarnostjo. Na 7. strani sklepa preiskovalne sodnice je navedeno, da je osumljenec z organiziranjem in omogočanjem prehoda ilegalnim prebežnikom izrabil njihov težak položaj, za ilegalni prehod Slovenije so morali plačati zelo velike zneske, zaradi česar je bilo ogroženo njihovo preživetje in preživetje njihovih družin. Na 5. strani sklepa pritožbenega senata se navaja, da je bilo v obravnavanem primeru ilegalno sprovajanje prebežnikov nevarno za njihovo življenje in zdravje, ker so potovali preko meje po gozdovih v vseh vremenskih razmerah in ponoči, osumljenec je izrabljal njihovo težko življenjsko situacijo, v kateri so plačali velike zneske denarja in je tudi s tem zaradi lastnih koristi ogrožal preživetje prebežnikov in njihovih družin. Dodatno nevarnost za ilegalne prebežnike predstavlja okoliščina, da je osumljenec deloval v organizirani združbi. Ti razlogi razumno utemeljujejo nevarnost za preživetje in zdravje ilegalnih prebežnikov.

Zahtevi zagovornikov teh dveh osumljencev neutemeljeno trdita, da je ponovitvena nevarnost utemeljena zgolj z vrsto in težo kaznivih dejanj, ne pa s konkretnimi okoliščinami danega primera. Po določbah 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP sodišče sklepa na ponovitveno nevarnost na podlagi teže, načina storitve ali okoliščin, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno ter na podlagi osebnih lastnosti, prejšnjega življenja, okolja in razmer, v katerih storilec živi ali pa na podlagi drugih posebnih okoliščin. Izpodbijani sklepi so utemeljili ponovitveno nevarnost tako z objektivnimi okoliščinami kaznivih dejanj kot tudi s subjektivnimi okoliščinami osumljenih F.S. in V.O. (tretji odstavek na 6. strani sklepa o odreditvi pripora zoper osumljenega S. in drugi odstavek na 3. strani sklepa o odreditvi pripora zoper osumljenega O.).

Tudi trditev v zahtevi zagovornika osumljenega S.K., da sta ponovitvena nevarnost in begosumnost obrazložena le z abstraktno nevarnostjo, ne pa z jasnimi, konkretnimi, specifičnimi okoliščinami primera, kot to narekuje odločba Ustavnega sodišča, ni utemeljena. V tretjem odstavku na 2. strani sklepa preiskovalne sodnice so navedene konkretne okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bi na prostosti pobegnil (je tujec, v Sloveniji nima premoženja, v državo je prišel ilegalno in za bivanje v njej nima dovoljenja, obdolžen je hudega kaznivega dejanja, za katero je predpisana kazen od enega do deset let zapora, v konkretnem primeru je teža dejanja velika). V naslednjem odstavku je obrazložena tudi ponovitvena nevarnost, ki temelji na veliki količini heroina, ki ga je osumljenec prenašal in kaže na to, da pozna poti za nabavo takšnih količin, da se je dogovarjal še za nakup 2 kg heroina na območju dveh držav zato, da bi bilo kaznivo dejanje težje odkriti, slabe premoženjske razmere in želja osumljenca, da bi prišel do hitrih in visokih zaslužkov. Te okoliščine je upošteval tudi pritožbeni senat za presojo, da obstajata priporna razloga po 1. in 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP.

Odreditev pripora ni obrazložena z okoliščino, ki naj bi bila znak kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili, saj medsebojno zaupanje med udeleženci pri storitvi tega kaznivega dejanja ni zakonski znak. Tudi sicer je zmotno stališče, da se ponovitvene nevarnosti ne sme utemeljiti z okoliščinami, s katerimi se izpolnjujejo zakonski znaki določenega kaznivega dejanja, saj je v 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP določeno, da sta teža in način storitve kaznivega dejanja najpomembnejši objektivni okoliščini, na podlagi katerih se lahko sklepa na ponovitveno nevarnost. Stališče, da bi moralo sodišče v sklepu o odreditvi pripora analizirati in zavrniti zagovor osumljenca, nima podlage v določbah zakona.

Okoliščine, ki jih zahteva zagovornika S.K. navaja v podkrepitev svojega stališča, da priporna razloga nista podana, uveljavljajo zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, česar se s tem izrednim pravnim sredstvom ne more uveljavljati.

Vprašanje, ali je bil S.K. izzvan v storitev kaznivega dejanja v smislu 3. odstavka 155. člena ZKP, ni bilo raziskano. Zahteva v tem delu uveljavlja nepopolno ugotovitev te okoliščine, česar se s tem izrednim pravnim sredstvom ne more uveljavljati.

Ker so zahteve zagovornikov osumljenih F.S., V.O. in S.K. neutemeljene, jih je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.