Jedro

Določilo 88. člena Zakona o denacionalizaciji o prepovedi razpolaganja ne pride v poštev v primeru, ko je nacionalizirana nepremičnina iz družbenega premoženja prešla v zasebno last fizičnih ali civilnih pravnih oseb na podlagi veljavnega pravnega posla že pred uveljavitvijo Zakona o denacionalizaciji. Tedaj ni mogoča vrnitev v last in posest, ampak gre denacionalizacijskemu upravičencu le odškodnina.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: Ugotovi se, da je pogodba o nakupu in prodaji stanovanja ki sta jo dne 11.12.1991 podpisali Občina in Ž.Š.V., nična.

Tožeči stranki morata nerazdelno povrniti pravdne stroške prvotoženi stranki v znesku 59.400,00 SIT in drugotoženi stranki v znesku 37.800,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 8.12.1993 dalje, vse v 15 dneh, da ne bo potrebna prisilna izvršitev.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je pogodba o prodaji stanovanja, ki sta jo dne 11.12.1991 podpisali Občina in Ž.

Š. V., nična. Zato je toženima strankama naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov v znesku 61.660,00 tolarjev z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Proti sodbi se je zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožila prvotožena stranka.

Sodišču druge stopnje predlaga, naj sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in tožnikoma naloži povračilo pravdnih stroškov in obresti. Navaja, da je predmet spora več sobno stanovanje v skupni izmeri 236,65 m2 v drugem nadstropju hiše v Ljubljani. Zanj je sodišče samo ugotovilo, da ni bilo nikoli podržavljeno in je bilo celo izvzeto iz nacionalizacije. V družbeno lastnino je prešlo s pogodbo o zamenjavi dne 25.9.1963 in dodatkom 4.1.1964, ki sta jo sklenili F. K. in prva tožena stranka. Zato ni razumljiv zaključek sodišča, da bi bilo - v kolikor ne bi prišlo do zamenjave za stanovanje v Š. ul. - slednje še vedno v družbeni lastnini in bi bilo predmet denacionalizacijskega postopka. Tako razmišljanje je hipotetično, toda dejstva, ugotovljena v dokaznem postopku kažejo, da je bilo stanovanje na G. 13 v času, ko ga je prvotožena stranka prodala drugotoženi stranki, last prve tožene stranke in ne more biti predmet vračanja v denacionalizacijskem postopku.

Tudi drugotožena stranka se je pritožila zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in navaja, da sta toženi stranki sklenili prodajno pogodbo za stanovanje v Ljubljani, v skladu z določili stanovanjskega zakona. Prvotožena stranka je bila dolžna prodati stanovanje Č. Š., ki je pravico do odkupa prepustil svoji hčerki - drugotoženki. Slednje ne zanima, kako je prva tožena stranka prišla do stanovanja, dejstvo pa je, da menjalna pogodba, ki je bila celo sklenjena na željo lastnice stanovanja na nikoli ni bila razveljavljena. Zato kupoprodajna pogodba po stanovanjskem zakonu ni v nasprotju z 88. čl. Zakona o denacionalizaciji. Konstrukt prvostopenjskega sodišča, češ da bi bilo stanovanje v Š. ulici še vedno v družbeni lastnini, če ne bi bila sklenjena menjalna pogodba, nima pravne podlage, saj razveljavlja menjalno pogodbo, ki ni predmet tožbenega zahtevka. Zakon o denacionalizaciji ne daje tožnikoma nobenega upravičenja do nepremičnin, ki so bile prodane ali zamenjane z veljavnimi pravnimi posli. Če bi veljalo razmišljanje sodišča prve stopnje, bi bile nične vse pogodbe, na podlagi katerih se je odtujevala družbena lastnina, ki je bila pridobljena z denacionalizacijo. Tega pa Zakon o denacionalizaciji ne določa. Tožnika sta v odgovoru na pritožbo navedla, da so v resnici ekslege nične vse oblike odtujitve družbene lastnine, pridobljene z nacionalizacijo, torej tudi predmetna pogodba. Dolžnost vrnitve je v skladu z osnovnim načelom pravičnosti. Zakon o denacionalizaciji omogoča vrnitev nepremičnin iz družbene lastnine v zasebno lastnino in tožnika imata pravico do vrnitve stanovanja, ki je bilo nacionalizirano, če to ni možno pa do vrnitve stanovanja, ki je v družbeni lastnini namesto nacionaliziranega. Po določilu 2. člena Zakona o denacionalizaciji pridejo v poštev druge, podrejene oblike šele, če vrnitev v naravi ni mogoča. Pritožbi sta utemeljeni.

Sodišče druge stopnje, ki je preizkusilo izpodbijano sodbo v skladu z določilom 365. člena Zakona o pravdnem postopku, je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v pravilno izvedenem postopku dovolj popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje. Tako se je prepričalo, da sta tožnika dediča pokojne C. P. in da sta sprožila postopek za denacionalizacijo. C. P. je bila lastnica stanovanjske hiše v Ljubljani Š.ul., ki ima deset stanovanj, od katerih so bila nacionalizirana stanovanja v pritličju, prvem, drugem in tretjem nadstropju, preostala pa so ostala v zasebni lasti. Lastnica stanovanja v Ljubljani, G. ul. pa je bila F. K. in to stanovanje nikoli ni bilo podržavljeno. Toda ker si je njen mož G. A. - K. želel stanovati v isti hiši kot brat M. K., ki je stanoval v Ljubljani, Š.

ul. je F. K. zamenjala stanovanje na G. ul. za stanovanje v Š. ul. Tako je v letu 1963 oz. 1964 stanovanje v drugem nadstropju hiše na Š. 3 prešlo v privatno last, stanovanje na G. ul. pa je postalo družbena lastnina.

Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju pa je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ker ni pravilno uporabilo določb Zakona o denacionalizaciji. Ta zakon, ki je začel veljati 7.12.1991, je uredil denacionazacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno na različne načine. Toda vrnitev premoženja ni popolna in ni predvidena za vsako ceno. Zakon o denacionalizaciji omogoča samo povrnitev dejanske škode in ne izgubljenega dobička; vrnitev stvari ali lastninskega deleža v last in posest pa predvideva samo tedaj, ko je to mogoče, sicer predvideva odškodnino v obliki nadomestnega premoženja, vrednostnih papirjev ali v denarju. Po določilu tretjega odst. 16. člena Zakona o denacionalizaciji nacionaliziranega premoženja ni mogoče vrniti, če je na njem lastninska pravica fizičnih ali civilnih pravnih oseb ali če so podane ovire, ki so posebej določene v zakonu (npr. v 18. do 20. členu Zakona o denacionalizaciji). V danem primeru je nacionalizirano stanovanje v drugem nadstropju zgradbe št. 3 v Š. ulici v Ljubljani z zamenjavo leta 1963 oz. 1964 spet prešlo v privatno lastnino, saj je na njem pridobila lastninsko pravico F. K., torej ga ni mogoče vrniti denacionalizacijskim upravičencem v last in posest. Za take primere je zakon o denacionalizaciji predvidel odškodnino po 42. in naslednjih členih, ne pa pravice zasledovanja družbene lastnine na drugih stvareh, npr. na stanovanju v G. ul. v Ljubljani; seveda pa je to predmet upravnega postopka.

Stanovanje na G. ul. v Ljubljani je prešlo v družbeno lastnino na podlagi pravnega posla (menjalna pogodba leta 1963 oz. 1964) in ne na podlagi kakega pravnega akta iz 3. do 5. člena Zakona o denacionalizaciji, zato zanj ne obstoji dolžnost vrnitve in zanj ne pride v poštev določilo 88. člena Zakona o denacionalizaciji.

Stanovanje v Ljubljani G. ul. je bilo v času uveljavitve stanovanjskega zakona v družbeni lastnini, zato je kupoprodajna pogodba, ki je sklenjena na njegovi podlagi povsem zakonita in ne more biti nična. Glede na to, je sodišče druge stopnje pritožbama ugodilo in po določilu 4. točke 373. člena Zakona o pravdnem postopku spremenilo izpodbijano sodbo. Ob dejanskem stanju, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, in uporabi določil Zakona o denacionalizaiji je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Ker je sodišče druge stopnje spremenilo izpodbijano sodbo, je po določilu drugega odst. 166. čl. odločilo tudi o stroških pred sodiščema prve in druge stopnje. Glede na uspeh v pravdi je po določilu prvega odst. 154. člena sklenilo, da morata tožnika nerazdelno povrniti tožencema pravdne stroške. Ti so odmerjeni po predloženih stroškovnikih v skladu z določilom 155. člena Zakona o pravdnem postopku tako, da je prvi toženi stranki priznano za odgovor na tožbo 360 točk, udeležbo na glavni obravnavi 21.6.1993 90 točk in 20.9.1993 180 točk, ter za pritožbo 360 točk, skupaj torej 990 točk po 60 tolarjev, kar znese skupaj 59.400 tolarjev. Druga tožena stranka je priglasila enak stroškovnik za stroške pred sodiščem prve stopnje, zato ji gre povračilo za 630 točk po 60 tolarjev, kar znese 37.800 tolarjev, stroškov za pritožbo pa ni priglasila. Tožnika, ki s svojim tožbenim zahtevkom in odgovorom na pritožbo nista uspela, po določilu 154. člena Zakona o pravdnem postopku nista upravičena do povračila pravdnih stroškov.

Določila Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ 4/77-27/90 in RS št. 55/92) so uporabljena na podlagi prvega odst. 4. čl. ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I). Zakon o denacionalizaciji je objavljen v Ur.l. RS št. 27/91 in 31/93.