Jedro

Ni potrebno, da bi bila odločba o odmeri davka od dohodkov iz dejavnosti dokončna oziroma pravnomočna pred izdajo odločbe o dohodnini.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje pod točko 1 izreka zavrglo tožbo tožnika B.-S., D. K.-M.B. s.p., pod točko 2 izreka pa na podlagi določbe prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS, zavrnilo tožbo tožnice A.A. proti odločbi tožene stranke z dne 22. 3. 2002, s katero je bila zavrnjena njena pritožba proti odločbi Davčnega urada C., Izpostava S.K. z dne 22. 10. 1998. Z navedeno odločbo se je tožnici odmerila dohodnina za leto 1997 v višini 5.638.207,00 SIT in naložilo doplačilo dohodnine v višini 4.670.541,00 SIT kot razliko med odmerjeno dohodnino in v letu 1997 obračunano akontacijo dohodnine v višini 967.666,00 SIT.

2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje tako odločitvi kot razlogom tožene stranke, da je bil tožnici v osnovo za odmero dohodnine za omenjeno leto pravilno in utemeljeno vštet dobiček od opravljanja dejavnosti, ugotovljen z odločbo o odmeri davka iz dejavnosti za omenjeno leto z dne 9. 10. 1998, ki se po 5. alineji 6. člena Zakona o dohodnini - ZDoh všteva v osnovo za dohodnino.

3. Tožeča stranka vlaga revizijo (prej pritožbo) zoper 2 točko izreka navedene sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da predstavlja višina dobička tožnice v letu 1997 predhodno vprašanje za odločitev o višini dohodnine za leto 1997, zato bi moralo sodišče prekiniti postopek vse do pravnomočne rešitve predhodnega vprašanja. Navaja še, da je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu, saj je sodišče izdalo sodbo brez glavne obravnave, čeprav naj bi bilo iz navedb v tožbi in odgovora na tožbo jasno razvidno, da je dejansko stanje med strankama sporno. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbo spremeni, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje.

4. Odgovor na revizijo (prej pritožbo) ni bil vložen.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1. Ta je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1. V drugem odstavku 107. člena pa je določil, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. Te zadeve označi Vrhovno sodišče kot pritožbe po 107. členu ZUS-1 in jih rešuje pred vsemi drugimi zadevami. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo je v tem primeru prvostopna sodba postala pravnomočna s 1. 1. 2007, vložena pritožba pa se obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). V 85. členu ZUS-1 je določeno, da se revizija lahko vloži zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 oziroma zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek); revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek). V 86. členu ZUS-1 je določeno, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava. V tem okviru se je gibal tudi preizkus revizije v obravnavani zadevi.

8. Revident je navedel, da revizijo vlagata A.A. s.p., B.-s. in A.A. V času vložitve revizije (prej pritožbe) je takrat veljavni sedmi odstavek 1. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD) določal, da je samostojni podjetnik posameznik fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost kot svojo izključno dejavnost, pri čemer za svoje obveznosti odgovarja z vsem svojim premoženjem (prvi odstavek 5. člena ZGD). Glede na takšno zakonsko ureditev in dejstvo, da revident v reviziji navaja, da izpodbija 2. točko izreka sodbe, je sodišče štelo, da na aktivni strani nastopa A.A. 9. V obravnavanem primeru je sporno, ali je pravnomočnost oziroma dokončnost odločbe o odmeri davka iz dejavnosti zakonski pogoj za odločanje o vštevanju dobička v osnovo za odmero dohodnine.

10. Predmet postopka je odmera dohodnine za leto 1997. V 2. členu Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh) je določeno, da so med viri dohodnine tudi dohodki iz dejavnosti. Na podlagi 5. alinee 6. člena, se v osnovo za dohodnino všteva tudi dobiček, dosežen z opravljanjem dejavnosti, v višini, od katere je odmerjen davek od dejavnosti, zmanjšan za olajšave, ki se priznajo po tem zakonu. Po določbi drugega odstavka 123. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 in 87/97) pri odmeri dohodnine davčni organ upošteva davčno osnovo, ugotovljeno z odločbo o odmeri davka iz dejavnosti.

11. V obravnavanem primeru ni sporno, da je bil s prvostopno odločbo o odmeri dohodnine za leto 1997 z dne 22. 10. 1998 upoštevan pred tem odmerjen dobiček iz dejavnosti, ugotovljen s prvostopno odločbo o odmeri davka od dohodkov iz dejavnosti, ki je bila izdana 9. 10. 1998. Pritožbeni postopek zoper odločbo o odmeri davka iz dejavnosti ni ovira za njeno upoštevanje pri odmeri dohodnine. Zakon o davčnem postopku - ZDavP namreč ne določa, da bi morala biti odločba o odmeri davka od dohodkov iz dejavnosti dokončna oziroma pravnomočna pred izdajo odločbe o dohodnini. Takšno razlago narekuje tudi določba 20. člena ZDavP, po kateri pritožba ne zadrži izvršitve odločbe o odmeri davka. Neutemeljene so zato navedbe v reviziji, da bi moralo sodišče postopek prekiniti do pravnomočne odločitve o predhodnem vprašanju, ki se nanaša na višino dobička. Enako stališče je Vrhovno sodišče sprejelo že v zadevah (X Ips 334/2004 z dne 15. 5. 2008, I Up 534/2000 z dne 8. 6. 2004 in I Up 363/2003 z dne 2. 12. 2005).

12. Po določbi drugega odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi s 1. točko prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se opustitev izvedbe glavne obravnave pred prvostopenjskim sodiščem šteje za bistveno kršitev pravil postopka le, če je bila ta opustitev v nasprotju z ZUS-1, pa je to vplivalo na zakonitost ali pravilnost sodbe. Takšna kršitev pravil ZUS-1 po presoji Vrhovnega sodišča ni podana. Do enakega zaključka pripelje tudi uporaba četrtega odstavka 72. člena v zvezi z drugim odstavkom 50. člena ZUS, ki je veljal v času odločanja sodišča prve stopnje. Čeprav je bila tožba vložena tudi zaradi nepopolno oziroma nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, so se ti ugovori nanašali na ugotovitev višine dobička od dohodka iz dejavnosti, o čemer pa se odloča v drugem postopku. Tako teh ugovorov ni mogoče uspešno uveljavljati v obravnavanem postopku, kjer je predmet spora odločanje o dohodnini. Zaradi izvedbe dokazov, ki se tičejo druge zadeve, odločitev v tej zadevi ne bi bila drugačna. Zato odločanje Upravnega sodišča brez glavne obravnave ne pomeni bistvene kršitve postopka.

13. Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno, saj je presodilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti.