Jedro

Podana je bistvena kršitev pravil pravdnega postopka, saj se sodišče v razlogih sodbe sploh ni opredelilo do navedb tožene stranke.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba v izpodbijanem delu (obsodilni del 2. točke in 3. točka izreka) razveljavi ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo najprej (točka 1) odločilo, da ostaneta sklepa o izvršbi istega sodišča, opr.št. I 96/2680 z dne 24.4.1997 in opr.št. I 97/2820 z dne 3.7.1998 v veljavi v točki 1 in 3. V drugi točki izreka pa je odločilo, da je tožena stranka D. d.o.o. dolžna plačati tožeči stranki V. K. znesek 454.246,79 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vložitve tožbe dne 24.10.1997 dalje. Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo. V sodbo je povzet še sklep, naj vsaka stranka trpi svoje stroške pravdnega postopka. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka po nasprotni tožbi. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Sodišču predlaga, naj sodbo v točkah 2 in 3 razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožnik je prepričan, da zaradi zamakanja strehe ne more popolnoma in v celoti zgniti celotna sedežna garnitura, otroška soba, predsoba in lestenec. Za kaj takega bi moralo pohištvo stati v vodi, kar pa ni verjetno, saj je V. K. z družino ves ta čas prebival v stanovanju. Iz tega razloga škoda v vrednosti novo nabavljene opreme gotovo ni nastala. Četudi pa bi bila vsa oprema V. K. uničena, še vedno ne bi bil upravičen do nove, marveč le do povrnitve vrednosti stare, uničene opreme. V nadaljevanju pritožnik opozarja, da je površina nakupljene talne opreme celo večja od ploščine stanovanja, iz česar naj bi bilo razvidno, da te opreme tožnik po nasprotni tožbi ni kupil za to stanovanje. Nazadnje pa se pritožnik sklicuje še na ugovore s pripravljalne vloge z dne 6.1.1999, na katere sodišče sploh ni odgovorilo, niti jih v sodbi ni omenilo, zaradi česar se nanje vnovič sklicuje. Pritožba je utemeljena. Zaradi preglednosti bo tožeča stranka in tožena stranka po nasprotni tožbi D. d.o.o. v nadaljevanju imenovana tožena stranka, tožena stranka in tožeča po nasprotni tožbi V. K. ml. pa tožeča stranka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu takšne pomankljivosti, da je ni mogoče preizkusiti. Sodišče mora namreč v obrazložitvi navesti tako razloge o odločilnih dejstvih kot razloge za pravno odločitev. Sodba mora biti pismeno tako izdelana, da bosta mogla stranka in višje sodišče preizkusiti miselno pot prve stopnje, zakaj je odločba morala izpasti, kot je izpadla (Juhart: Zakon o pravdnem postopku s pojasnili). Utemeljitev ugotovljenega dejanskega stanja mora tako obsegati dejstva, ki jih sodišče šteje za dokazana in dokaze, na podlagi, katerih šteje ta dejstva za dokazana. Ker pravdni postopek temelji na načelu kontradiktornosti, so trditve ene in druge stranke običajno nasprotujoče si, prav tako pa tudi dokazi, s katerimi stranke utemeljujejo svoje dejanske navedbe. Sodišče je tisto, ki na podlagi izvedenega postopka potem ugotovi dejansko stanje, nasprotujoči si trditveni podlagi obeh strank pa premosti s takoimenovano dokazno oceno, ki je nato lahko tudi predmet pritožbenega preizkusa. V le-tej se je sodišče dolžno opredeliti do pravno pomembnih dejanskih navedb ene in druge stranke, do trditev in ugovorov. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje v obravnavni zadevi tem zakonskim zahtevam ni zadostilo, saj v razlogih sodbe ni dokazne ocene o višini škode. Prvo sodišče se je namreč zgolj oprlo na račune, ki jih je predložil tožnik, ni pa odgovorilo na argumentirane ugovore tožene stranke, ki jih je podala v pripravljalni vlogi dne 6.1.1999 (pravilno: 6.1.2000, list.št.9) in ki jih vnovič podaja tudi v pritožbi. Ne glede na to pa računi sami po sebi govorijo zgolj o tem, kolikšna je bila cena stvari, ki jih je kupil tožnik, ne pa tudi o tem, kolikšna je bila škoda, ki jo je utrpel. Ker sodba sodišča prve stopnje o višini škode, ki naj bi tožniku nastala zaradi toženčevega neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti, nima razlogov, je v tem delu ni mogoče preizkusiti. To pa pomeni, da je podana bistvena kršitev pravil pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, kar narekuje razveljavitev izbodbijanega, obsodilnega dela 2. točke izreka in posledično tudi odločitve o vseh stroških (3.točka), ki je tako pridržana za končno odločbo (165/3. člen ZPP). V skladu s 354/1. členom ZPP je pritožbeno sodišče zato zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku se bo moralo sodišče prve stopnje razvidno opredeliti do ugovorov tožene stranke ter utemeljiti višino škode (155. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), nato pa ob ostalih predpostavkah odločiti o zahtevku v skladu s pogodbenimi določili in 190. členom ZOR.