Jedro

ZUP v primerih, kot je obravnavani, izrek denarne kazni, ki je bila zagrožena s sklepom o dovolitvi izvršbe, veže na eno samo okoliščino in sicer, da je tudi naknadni, v sklepu o dovolitvi izvršbe postavljeni rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti iz izvršilnega naslova pretekel brez uspeha. Obstoj te okoliščine v konkretnem primeru med strankama upravnega spora niti ni sporen, temu tožnik v tožbi niti ne nasprotuje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom o dovolitvi izvršbe št. 0611-138/2012-40 (0711) z dne 23. 6. 2015 je prvostopenjski organ tožniku na podlagi prvega odstavka 18. in 30. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN) in drugega odstavka 298. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) naložil plačilo denarne kazni v znesku 500,00 EUR, ki je bila zagrožena s sklepom o dovolitvi izvršbe št. 0611-138/2012-36 (0711) z dne 9. 3. 2015, v roku petih (5) dni po vročitvi tega sklepa v korist proračuna Občine Žirovnica, ki ga navaja, sicer se denarna kazen takoj izterja (1. točka izreka). Če tožnik v tridesetih (30) dneh od vročitve tega sklepa ne bo izvršil odločbe št. 0611-138/2012-5 (0711), 7. 2. 2013 in v skladu s pisnim soglasjem in pod nadzorom izvajalca obvezne javne službe A. d.o.o. priključil vse komunalne odpadne vode iz objekta na naslovu …, ki je v lasti zavezanca in ki stoji na zemljišču parcela št. 32/41 k.o. … na javno kanalizacijo, bo kot prisilno sredstvo uporabljena nova denarna kazen v višini 500,00 EUR (2. točka izreka). Pritožba zoper ta sklep ne zadrži izvedbe izvršbe (3. točka izreka). V obrazložitvi organ navaja, da je inšpekcijska odločba št. 0611-138/2012-5 (0711) z dne 7. 2. 2014 postala izvršljiva dne 13. 8. 2013, saj zavezanec v danem roku ni izpolnil svoje obveznosti. Tožniku je bilo dne 16. 9. 2013 izdano opozorilo pred izvršbo, kjer je bil določen nov rok 30-ih dni za izvršbo že izvršljive odločbe. Opozorila zavezanec ni spoštoval. Dne 4. 6. 2014, 12. 8. 2014 in 9. 3. 2015 mu je bil izdan sklep o dovolitvi izvršbe, kjer je bil določen nov rok 30-ih dni za izvršbo že izvršljive odločbe. Sklepa zavezanec ni spoštoval. 2. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zoper zgoraj navedeni sklep zavrnil. Meni, da sprožitev zahteve pri pristojnem sodišču za določitev nujne poti za priključitev kanalizacije ni postopek, zaradi katerega bi moral prvostopenjski organ podaljšati oziroma odložiti rok izvršbe. Tožnik je bil že v letu 2008 seznanjen z obveznostjo priključitve objekta na fekalno kanalizacijsko omrežje. S strani Občine Žirovnica kot investitorke, je pridobil glede priključitve vsa pojasnila, ki jih je zahteval, predočeni sta mu bili tudi obe možnosti priklopa (na kanal z oznako B0-4 ali B0-2). Na podlagi drugega odstavka 298. člena ZUP organ takoj po poteku roka, danega za izvršbo odločbe, to je priklop na javno kanalizacijsko omrežje, ponovno izda nov sklep z identično vsebino, dokler priklop ni izveden. S pravnim poukom v izdanih sklepih pa je tudi seznanjen, da pritožba ne zadrži izvršitve sklepa. Tožnikove zahteve glede upoštevanja smrti lastnice pri vodenju in naslavljanju postopkov pa niso jasne, saj je bil tožnik vseskozi edini lastnik objekta, ki se mora priklopiti na javno kanalizacijo in so bili vedno vsi upravni akti naslovljeni izključno nanj.

3. Tožnik v tožbi navaja, da je vložil pritožbo zoper sklep o dovolitvi izvršbe, predlog za prekinitev postopka in za odlog izvršbe. Občina Žirovnica in MIR v vseh letih spora nista upoštevala konkretnih dejstev, občinskih odlokov, ki so jih izdali sami. V postopkih ni bilo upoštevano mnenje podjetja A. d.o.o., ki ima podeljeno koncesijo na tem področju v zvezi s kanalizacijskimi priklopi in pogoji za priklop. Vložen je bil postopek določitve kanalizacijskega priključka po analogiji „nujne poti“, ki naj bi rešil nastalo situacijo in s katero se MIR načeloma strinja in se trenutno vodi sodni postopek na Okrajnem sodišču Jesenice. Zaradi smrti družinskega člana se je spremenilo lastništvo objekta in s tem tudi lastništvo kanalizacijskih priključkov. Sodni postopki še niso zaključeni, zato izvršba ni utemeljena, podaljšanje roka pa je po ZUP možno. Glede na dejstva in ZUP bi moral MIR in posledično Občina Žirovnica upoštevati navedena dejstva (predlog za mediacijo, poskus pridobitve služnosti prekopa preko sosednje parcele, čeprav je to bila obveznost občine) in v sklepu ugoditi odlogu izvršbe in zahtevam tožnika. V nadaljevanju dodatno navaja tudi argumente proti odločbi, s katero Občina Žirovnica nalaga priključitev na kanalizacijsko omrežje. Sodišču predlaga, da upošteva ponujene dokaze, predvsem pa da zadevo obravnava vsebinsko in ne administrativno in tožbi ugodi ter sklep in odločbo Občine Žirovnica pod št. 354-0019/2013 z dne 13. 10. 2015 odpravi ter toženi stranki naloži, da plača tožeči stranki vse stroške tega postopka.

4. Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

K I. točki izreka:

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi vlaga tožnik tožbo zoper odločbo pritožbenega organa druge stopnje in sicer zoper odločbo Župana Občine Žirovnica, št. 354-0019/2013 z dne 13. 10. 2015, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba zoper sklep o dovolitvi izvršbe št. 0611-138/2012-40 (0711) z dne 23. 6. 2015, ker je bil v pravnem pouku odločbe Župana Občine Žirovnica z dne 13. 10. 2015 tožnik poučen, da „Zoper to odločbo in sklep ni pritožbe v upravnem postopku, dopustno pa je vložiti tožbo na Upravno sodišče Republike Slovenije v Ljubljani v roku 30 dni po prejemu te odločbe“. Če se stranka ravna po napačnem pouku, ne more imeti to zanjo nobenih škodljivih posledic (četrti odstavek 215. člena ZUP), zato je sodišče v zvezi z določbo 2. člena ZUS-1 štelo, da tožnik s tožbo izpodbija dokončni upravni akt, ki je bil v izdan v tej zadevi, torej sklep o dovolitvi izvršbe Medobčinskega inšpektorata in redarstva Občin Jesenice, Gorje, Kranjska Gora in Žirovnica št. 0611-138/2012-40 (0711) z dne 23. 6. 2015. 7. Sodišče najprej ugotavlja, da tožnik v tožbi navaja, da je zoper izpodbijani akt organa prve stopnje vložil tako pritožbo kakor tudi predlog za prekinitev postopka in predlog za odlog izvršbe. Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da je organ prve stopnje o predlogu za odlog izvršbe že odločil v ločeni odločbi. Predmet obravnavanega upravnega spora je tako le sklep o dovolitvi izvršbe št. 0611-138/2012-40 (0711) z dne 23. 6. 2015 in zavrnitev tožnikove pritožbe zoper navedeni sklep. V konkretnem primeru je to že četrti sklep o dovolitvi izvršbe, ki je bil izdan tožniku v zvezi z priključitvijo komunalnih odpadnih vod iz objekta na kanalizacijo. Med strankama pri tem ni sporno, da je bila tožniku dne 7. 2. 2013 izdana inšpekcijska odločba št. 0611-138/2012-5 (O711) glede obveznosti priklopa na javno kanalizacijo, ki je tožnik v danem 6-mesečnem roku ni izpolnil. Tako je navedena inšpekcijska odločba z dne 7. 2. 2013 postala izvršljiva 13. 8. 2013. Po podatkih upravnih spisov je pravilnost te odločbe presojalo tudi Upravno sodišče RS v sodbi opr. št. I U 1052/2013, s katero je tožnikovo tožbo zavrnilo. Sodišče je že preverjalo tudi pravilnost prvega in drugega sklepa o dovolitvi izvršbe izdanega v tej zadevi (sklepa z dne 4. 6. 2014 in 26. 8. 2014) in tožnikovo tožbo zavrnilo s sodbo opr. št. I U 1839/2014. 8. ZUP v 298. členu ureja pravno podlago za izvršbo s prisilitvijo z denarno kaznijo. Po drugem odstavku tega člena organ, ki opravlja izvršbo, zavezancu najprej zagrozi, da bo uporabil denarno kazen, če ne bo izpolnil svoje obveznosti v danem roku. Če dani rok preteče brez uspeha, se denarna kazen, s katero je organ zagrozil, takoj izterja, obenem pa organ določi nov rok za izpolnitev in zagrozi z novo denarno kaznijo. ZUP torej v primerih, kot je obravnavani, izrek denarne kazni, ki je bila zagrožena s sklepom o dovolitvi izvršbe, veže na eno samo okoliščino in sicer, da je tudi naknadni, v sklepu o dovolitvi izvršbe postavljeni rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti iz izvršilnega naslova pretekel brez uspeha. Obstoj te okoliščine v konkretnem primeru med strankama upravnega spora niti ni sporen, temu tožnik v tožbi niti ne nasprotuje. Tožbeni ugovori, ki jih navaja, pa se ne nanašajo na pravilnost ugotovitve upravnega organa, da izvršljiva odločba št. 0611-138/2012-5 (O711) z dne 7. 2. 2013 ni bila izpolnjena v danem roku. Izpodbijani sklep je torej v tem pogledu pravilen in zakonit. Tožniku pa je bila na podlagi 298. člena ZUP posledično tudi pravilno izrečena zagrožena kazen. Poleg tega pa mu je bilo zagroženo z novo denarno kaznijo, če svojih obveznosti ne bo opravil v novem roku.

9. Tudi tožnikov ugovor glede podaljšanja roka za izvršitev je po presoji sodišča pritožbeni organ utemeljeno in obrazloženo zavrnil. Prav tako tudi ugovor spremenjenega lastništva v konkretnem primeru ne vpliva na pravilnost izpodbijane odločbe, saj tožnik te trditve ne podkrepi z nobenim dokazom. Iz upravnega spisa sicer res izhaja, da je tožnik z izpiskom iz matične knjige umrlih organ obvestil, da je njegova žena umrla dne 13. 7. 2015, vendar pa hkrati iz izpiska iz elektronske zemljiške knjige ne izhaja, da bi bil v času izdaje izpodbijane odločbe še kdo drug kot tožnik lastnik nepremičnine, na katero se nanaša navedena izvršljiva odločba št. 0611-138/2012-5 (O711) z dne 7. 2. 2013 in ki se z izpodbijanim sklepom prisilno izvršuje. V upravnem spise se nahaja tudi novejši izpisek iz elektronske zemljiške knjige, ki ga je organ pridobil preden je v predmetni zadevi podal odgovor na tožbo, iz katerega izhaja, da je bil na dan 19. 1. 2016 kot edini lastnik obravnavane nepremičnine v zemljiški knjigi še vedno vpisan samo tožnik. Na podlagi navedenega sodišče zaključuje, da je bila tako odločba z dne 7. 2. 2013 kot tudi sedaj izpodbijani sklep pravilno izdana tožniku, ki je bil po podatkih uradnih evidenc v času izdaje izpodbijanega sklepa edini lastnik obravnavane nepremičnine.

10. Ker je po presoji sodišča izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. V upravnem sporu je sodišče odločilo brez glavne obravnave in izvajanja dokazov na podlagi določb 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

11. Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrže ali zavrne ali se postopek ustavi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.