Jedro

Z neposrednim zaslišanjem izvedenca se namreč odstrani le vsakršen morebiten dvom v pravilnost in popolnost pisnega mnenja, ker pa toženec tega dvoma ni vzpostavil, izvedba dokaza z izvedenčevim neposrednim zaslišanjem ni bila potrebna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo najprej ugotovilo, da spada v skupno premoženje pravdnih strank avtomobil znamke Fiat Stilo, rdeče barve, letnik 2005, reg. št., v deležu vsakega do 1/2 ter je toženec dolžan plačati tožnici 1.695,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 10. 2015 do plačila (točka I. izreka), nadalje pa odločilo o stroških postopka (točka II. izreka).

2. Zoper to sodbo se pravočasno po svojem pooblaščencu pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju toženec), smiselno zgolj zoper višino ugodilnega dela sodbe. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo ter storilo bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), zaradi katere je odločitev nezakonita. Opustilo je neposredno zaslišanje izvedenca, s čimer je zagrešilo zatrjevano relativno bistveno kršitev določb postopka, in na ta način zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj je oprlo svojo odločitev predvsem na prerekano izvedensko mnenje, pri čemer je tudi zavrnilo dokazna sredstva z zaslišanjem pravdnih strank. Tožnik (pravilno toženec) je avto prodal po pošteni tržni ceni, ne glede na ostala zatrjevanja, saj je bil ocenjen na podlagi vpogleda v Eurotax, kar je tudi odločilno vplivalo na višino kupnine ter s tem v zvezi tožnik (pravilno toženec) v pritožbi prilaga cenitev primerljivega avtomobila. Priglaša stroške.

3. Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo obseg skupnega premoženja pravdnih strank (osebni avto znamke Fiat Stilo, letnik 2005) ter višino deležev pravdnih strank na njem (vsaka v višini 1/2), posledično je ugotovilo vrednost vozila ter tožencu naložilo, da tožnici plača polovico vrednosti vozila (1.695,25 EUR). Pri ugotavljanju višine vrednosti vozila se je oprlo na v postopku izdelano pisno izvedensko mnenje izvedenca L., ki je ugotovil tržno vrednost vozila v višini 3.390,50 EUR.

6. Toženec v pritožbi graja zgolj dejstvo ugotovljene višine vrednosti vozila po izvedencu, pri čemer se sklicuje na neutemeljeno opustitev neposrednega zaslišanja izvedenca ter na opustitev zaslišanja pravdnih strank.

7. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi obrazloženo in natančno pojasnilo, zakaj izvedenca L. ni neposredno zaslišalo ter zakaj je njegovo mnenje v celoti upoštevalo pri ugotovitvi vrednosti vozila (točka 19 do 21 obrazložitve izpodbijane sodbe).

8. Ni utemeljena pritožbena graja, da sodišče v postopku ni zaslišalo pravdnih strank. Dokazni predlog z zaslišanjem tožnice je podala zgolj tožnica, ne pa tudi toženec, zato je že iz tega razloga pritožbena graja opustitve dokaza z njenim zaslišanjem neutemeljena. Izvedbo dokaza z zaslišanjem toženca pa je predlagal zgolj toženec, vendar je pritožbena graja o neutemeljeni zavrnitvi njegovega zaslišanja prav tako neutemeljena. Toženec namreč o stanju vozila in morebitni vrednosti vozila ni podal nobenih trditev. Šele po prvem naroku za glavno obravnavo in po tem, ko je izvedenec ocenil tržno vrednost vozila, je toženec kot pripombe na njegovo cenitev navedel, kakšno naj bi bilo stanje vozila (prvo steklo počeno, gume in kolute za zavore popolnoma izrabljene, enako plastični pokrov za zaščito motorja). Navedeno pomeni, da toženec svojega zaslišanja ni predlagal zaradi ugotovitve stanja vozila, temveč le glede ostalih pravočasno podanih trditev v postopku (glede stroškov bivanja: elektrika, komunala in drugo ter glede uporabe gospodinjskih in ostalih aparatov pridobljenih v času trajanja ekonomske skupnosti). Sodišče prve stopnje je zato dokazni predlog z zaslišanjem toženca zaradi ugotovitve vrednosti vozila utemeljeno kot nepotrebnega zavrnilo.

9. Prav tako ni utemeljena pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje postopalo nepravilno, ker ni neposredno zaslišalo izvedenca v postopku, čeprav se toženec s podanim pisnim izvedenskim mnenjem ni strinjal. Sodišče prve stopnje je razloge svoji odločitvi obširno podalo v točki 19 obrazložitve izpodbijane sodbe. Ugotovilo je, da so toženčeve pripombe na izvedensko mnenje zgolj pavšalne in z ničemer konkretizirane, saj toženec z ničemer ni pojasnil, katerih oziroma kakšnih tržnih razmer izvedenec ni upošteval oziroma, kakšne bi naj bile po njegovem tržne razmere na trgu glede prodaje vozila, zaradi katerih bi bila vrednost vozila nižja kot jo je ugotovil izvedenec, hkrati pa ni utemeljen toženčev očitek, da izvedenec ni upošteval stanja vozila, saj o stanju vozila toženec do konca prvega naroka za glavno obravnavo sploh ničesar ni zatrjeval, zato s temi argumenti ne more uspešno grajati izvedensko mnenje.

10. Opustitev neposrednega zaslišanja izvedenca po tem, ko je izvedenec podal pisno izvedensko mnenje sicer lahko predstavlja procesno kršitev, in sicer kršitev načela neposrednosti (prvi odstavek 4. člena ZPP), kakor tudi kršitev načela kontradiktornosti oziroma pravice do izjave (5. člen ZPP), vendar pa v obravnavanem primeru ta kršitev ni bila podana. Izvedensko mnenje je oceniti za prepričljivo in nedvoumno, brez kakršnihkoli neskladnosti, torej brez pomanjkljivosti, ki bi lahko terjale izvedenčevo dodatno zaslišanje. Toženčeve pripombe na izvedensko mnenje, v katerih prvič v postopku(1) izpostavlja stanje vozila, sicer pa neobrazloženo graja ocenjeno vrednost vozila, ker izvedenec naj ne bi opravil „preverljive primerjave s cenami podobnih vozil“, ne povzroča kakršnekoli dvome v izvedensko mnenje, zato dodatno zaslišanje izvedenca v postopku ni bilo potrebno. Z neposrednim zaslišanjem izvedenca se namreč odstrani le vsakršen morebiten dvom v pravilnost in popolnost pisnega mnenja, ker pa toženec tega dvoma ni vzpostavil, izvedba dokaza z izvedenčevim neposrednim zaslišanjem ni bila potrebna. Sodišče prve stopnje z neizvedbo izvedenčevega neposrednega zaslišanja zato ni storilo bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj na ta način ni poseglo v strankino pravico do izjave, niti ji ni bila odvzeta možnost sodelovanja pri izvajanju dokazov. Toženec je imel možnost seznaniti se s pisnim izvedenskim mnenjem in se do njega določbo opredeliti, pa tega ni storil oziroma je le tega grajal zgolj s pavšalnimi trditvami oziroma s podajo novih dejstev, ki jih v postopku ni bilo več moč upoštevati.(2)

11. V posledici navedenega pritožba ni utemeljena, sodišče druge stopnje jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Odločitev temelji na določbi 353. člena ZPP.

12. Toženec, ki v pritožbenem postopku ni uspel, krije sam vse nastale mu stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Odločitev temelji na določbo prvega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1) : Po že opravljenem prvem naroku za glavno obravnavo.

Op. št. (2) : VSRS sodba II Ips 339/2014 z dne 21. 7. 2016.