Jedro

Za zapuščen vojaški material v smislu ZVojI je šteti vojaški material, ki ostane po končani dejavnosti vojaških enot na določenem območju brez nadzora in zaščite.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 288/97-6 z dne 8.10.1998.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbi tožeče stranke in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 27.1.1997, ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote C. z dne 20.8.1996, s katero je ta zavrnila zahtevek tožeče stranke za priznanje pravice do družinske invalidnine po umrlem sinu, ki je umrl zaradi eksplozije ročne bombe.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je predpogoj za priznanje družinske pokojnine priznanje statusa civilnega invalida vojne za umrlega sina. Po presoji sodišča prve stopnje samo dejstvo, da je sin tožeče stranke našel bombo v domači lopi, ne more biti zadostna podlaga za odločitev, da bombe ni šteti za zapuščen vojaški material, ne da bi bilo ugotovljeno, ali je bila bomba pod nadzorstvom vojaških oblasti, ali ne. Zapuščen vojaški material je tisti material, ki po končani dejavnosti vojaških enot ostane brez nadzorstva in zaščite. Po mnenju sodišča sam kraj najdbe bombe ne more biti odločilen za sprejeti sklep, da ne gre za zapuščen vojaški material. V tem primeru je enako pomembna tudi okoliščina, da je bombo našel tri in pol leta star otrok na njemu dosegljivem mestu. Tožena stranka bo, po presoji sodišča prve stopnje, morala v ponovnem postopku razčistiti dejansko stanje glede vprašanja, ali je bila bomba pod nadzorstvom vojaških enot in ali je bombo, zaradi katere je umrl sin tožeče stranke, šteti za zapuščen vojaški material. Tožena stranka izpodbija sodbo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče je nepravilno uporabilo Zakon o civilnih invalidih vojne (Uradni list RS, št. 56/92), ki v času vložitve vloge in v času odločanja ni več veljal. Za zapuščeni vojaški material je, v smislu Zakona o vojnih invalidih (Uradni list RS, št. 63/95), na podlagi katerega sta odločala prvostopni upravni organ in tožena stranka, značilna prav njegova zapuščenost in nevarnost oziroma nastanek škode kot posledice aktiviranja vojaškega materiala pri nehotenem stiku s takim materialom oseb, ki se zavedajo njegove nevarnosti. Tožeča stranka v postopku uveljavljanja pravice do družinske invalidnine po umrlem sinu ni dokazala, da bi njen otrok izgubil življenje zaradi neposredne posledice poškodb, ki jih je zapustila eksplozija zapuščenega vojaškega materiala oziroma okoliščin iz 2. točke 1. odstavka 4. člena Zakona o vojnih invalidih. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči oziroma vrne zadevo v ponovno presojo sodišču prve stopnje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da se odpravi izpodbijana odločba tožene stanke in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Iz izpodbijane sodbe na podlagi upravnih spisov izhaja, da je tožeča stranka vložila zahtevo za priznanje pravice do družinske invalidnine po umrlem sinu v času, ko je že veljal Zakon o vojnih invalidih (Uradni list RS, št. 63/95, v nadaljevanju ZVojI), na podlagi katerega sta v zadevi odločala tudi prvostopni in drugostopni upravni organ. Res je, da se je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe, pri navedbi, katero osebo je šteti za žrtev vojnega materiala, napačno sklicevalo na Zakon o civilnih invalidih vojne (Uradni list RS, št. 56/92, v nadaljevanju ZCIV), ki je prenehal veljati z uveljavitvijo ZVojI, vendar po presoji pritožbenega sodišča to na samo odločitev sodišča prve stopnje ni vplivalo. Po ZCIV in po ZVojI je lahko civilni invalid vojne tudi nevojaška oseba, ki ji je poškodbe povzročil zapuščen vojaški material. Za zapuščen vojaški material pa je po obeh zakonih značilna prav njegova zapuščenost. Pritožbeno sodišče se strinja z napotki sodišča prve stopnje toženi stranki glede vprašanj, ki jih mora ta v ponovljenem postopku razčistiti.

Pritožbeni ugovori, po presoji pritožbenega sodišča, na drugačno odločitev ne morejo vplivati.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 73. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000) pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.