Jedro

Prenos dela podjetja sam po sebi ne more biti razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da gre za ujemanje med obravnavanim primerom in zadevo Schmit C-392/92 in da je tudi v konkretnem primeru prišlo do spremembe delodajalca po prvem odstavku 75. člena ZDR-1, zato je odpovedni razlog v odpovedani pogodbi o zaposlitvi tožnika neutemeljen in je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita že po določbi 8. alineje 90. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo delovno razmerje med strankama za opravljanje dela na delovnem mestu Reševalec iz vode, za osnovno plačo 900,00 EUR bruto, sklenjeno za nedoločen čas (I. točka izreka); da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 12. 7. 2019 nezakonita in da je delovno razmerje med strankama trajalo do vključno 31. 1. 2020, ko se pogodba o zaposlitvi razveže na podlagi sodbe sodišča (II. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožniku od 14. 8. 2019 do vključno 31. 1. 2020 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z obračunom vsakokratne mesečne plače v višini 1.192,06 EUR, plačilom davkov in prispevkov ter izplačilom vsakokratnih mesečnih neto plač, zapadlih vsakega 18 dne v mesecu, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti neto zneskov plač do plačila ter tožečo stranko od 14. 8. 2019 do vključno 31. 1. 2020 prijaviti v pokojninsko, zdravstveno in starševsko zavarovanje ter zavarovanje za primer brezposelnosti, vključno z vpisom delovne dobe v matično evidenco ZPIZ, vse v roku 15 dni pod izvršbo (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati denarno povračilo v bruto znesku 2.384,12 EUR, v roku 15 dni (IV. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek na poziv nazaj na delo k toženi stranki, na priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja od vključno 1. 2. 2020 dalje in na plačilo pogodbene kazni v višini 1.284,12 EUR z obrestmi.

Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se sprememba tožbe na A, d. o. o., naslov B., kraj C., ne dovoli.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in sicer zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi tožene stranke ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne naslovnemu sodišču v ponovno sojenje, ali pa, da izpodbijano sodbo spremeni ter v celoti zavrne tako primarni kot podredni tožbeni zahtevek tožnika. Sodišče prve stopnje je sprejelo materialnopravno zmotno odločitev ter izdalo sodbo, ki je nedvomno sodba presenečenja za toženo stranko in je tako arbitrarna, da posega v toženčeve pravice iz 14. člena (enakost pred zakonom), 22. člena (enako varstvo pravic) in 23. člena (pravica do sodnega varstva) Ustave RS. Naslovno sodišče je povsem prezrlo ugovore tožene stranke, da ni šlo za prenos dejavnosti po 75. členu ZDR-1 in da posledično ni podan neutemeljen odpovedni razlog po 8. alineji 90. člena ZDR-1. Sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo v nasprotju z obstoječo sodno prakso. Naslovno sodišče je povsem zmotno zaključilo, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker bi naj v konkretnem primeru šlo za odpovedni razlog spremembe delodajalca po prvem odstavku 75. člena ZDR-1. Tožniku je bila redno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 12. 7. 2019, katero je tožnik prejel 15. 7. 2019. Podani so razlogi in pogoji za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga skladno z določili 1. alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) in drugega odstavka 89. člena ZDR-1. Tožena stranka je v izpodbijani odpovedi navedla, da se je odločila za reorganizacijo in optimizacijo delovnih procesov v podjetju. Sprejela je odločitev, da bo izvajanje storitev reševanja iz vode v enoti hoteli D., na notranjih in zunanjih bazenih v hotel E., zagotavljala preko zunanjega izvajalca in pogodbenega partnerja. Ker je prenehala potreba po delu tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka imela zakoniti razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku iz poslovnega razloga. Delodajalec ima pravico, da opravljanje določene dejavnosti ali dela dejavnosti prenese na pogodbenega partnerja in v takem primeru ne gre za spremembo delodajalca po 75. členu ZDR-1, o čemer se je že izrekla sodna praksa (sodba in sklep Vrhovnega sodišče opr. št. VIII Ips 17/2008, VIII Ips 314/2015 in Pdp 57/2016 VDSS). V konkretni zadevi pa naslovno sodišče povsem pavšalno in zmotno zaključuje, da je sodna praksa SES v zadevi Schmit obravnavala podoben primer, to je primer oddaje čiščenja s pogodbo zunanjemu izvajalcu, pri čemer je pri delodajalcu prenosniku to delo opravljala ena sama delavka. Tožena stranka je povsem utemeljeno in zakonito, iz ekonomskih in poslovnih razlogov, prepustila del opravljanja reševanja iz vode, torej reševanje iz vode v enoti F. na bazenskem kopališču, zunanjemu izvajalcu in sicer družbi A. d. o. o., ki je družba z dejavnostjo reševanja iz vode in ostalih pomožnih del. Vrhovno sodišče je v sodbi opr. št. VIII Ips 29/2012 zaključilo, da ker zakon ne določa natančno, kdaj lahko govorimo o pravnem prenosu podjetja ali dela podjetja, more sodišče pri razlagi 75. člena ZDR-1 uporabiti direktivo Sveta 2001/23/ES z dne 21. 3. 2001 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetji, obratov ali delov podjetji, ter sodbe SES, izdane v zvezi z njeno uporabo. Za prenos se šteje prenos gospodarske enote, ki ohrani svojo entiteto, se pravi organiziran skupek virov, katerega cilj je opravljanje gospodarske dejavnosti, ne glede na to ali je ta dejavnost glavna ali stranska. Vrhovno sodišče RS je v zadevi opr. št. VIII Ips 29/2012 zaključilo, da je tožena stranka zaradi boljših ekonomskih učinkov ukinila enoto ..., ki je izvajala vzdrževanje in odločila, da vzdrževanja ne bo več izvajala z lastnimi delavci, temveč ga bo zaupala zunanjemu izvajalcu. Vzdrževanje se je opravljalo na podlagi naročilnic. Vrhovno sodišče je odločilo, da zgolj opravljanje storitev, ki so enake dejavnosti, ki jo je tožena stranka ukinila, ne utemeljuje zaključka o pravnem prenosu dela dejavnosti. V zadevi Liikenne (C 172/99) je sodišče odločilo, da ne gre za prenos, če med dvema podjetjema ni prišlo do prenosa znatnega dela materialnih sredstev. Reševanje iz vode lahko kot gospodarska enota, tako kot čiščenje ali varovanje, funkcionira brez pomembnega premoženja in zato ohranitev enote ne more biti odvisna od prenosa premoženja. Podjetje A. d. o. o. je povsem samostojen poslovni subjekt, gospodarska družba, ki se ukvarja z dejavnostjo reševanja iz vode in ostalih pomožnih del ter svojo dejavnost opravlja na več kopališčih v Sloveniji in s toženo stranko ni z ničemer povezana. Tožena stranka in A. d. o. o. nista v nobenem odnosu prenosnik in prevzemnik, saj med njima ni prišlo do nobenega pravnega prenosa podjetja ali dela podjetja. Tožena stranka se ne ukvarja z dejavnostjo reševanja iz vode. Tožena stranka je lastnica in upravljalka številnih bazenskih kopališč (G., H., bazen v hotelu D., kopališče v hotel E. v K.) in je v skladu s predpisi s področja varstva pred utopitvami dolžna zagotoviti obvezno prisotnost reševalcev iz vode na svojih bazenskih kopališčih. Pravilnik o ukrepih za varstvo pred utopitvami na kopališčih v 5. členu določa, da je za varstvo pred utopitvami odgovoren lastnik oziroma upravljalec kopališč in da mora biti v skladu s tem Pravilnikom stalno prisotno predpisano število reševalcev iz vode na kopališču med obratovalnim časom. Iz 2. člena pogodbe o izvajanju storitev reševanja iz vode, sklenjene med toženo stranko in A. d. o. o. izhaja, da je predmet te pogodbe izvajanje storitev reševanja iz vode, ki je podrobno opredeljeno v 2. in 3. členu Pogodbe ter da se izvajalec Guard d. o. o. obvezuje, da bo storitev izvajal in zagotavljal v skladu s predpisi. Podjetje A. d. o. o. ni prevzelo nobenega reševalca iz vode, ki je bil prej zaposlen pri toženi stranki, prav tako ni prevzelo nobene delovne opreme, nobene dokumentacije, nobenih sredstev, s katerimi reševalci iz vode opravljajo storitev reševanja iz vode. Podjetje zagotavlja zadostno število reševalcev iz vode in vso opremo, zato podjetje A. d. o. o. ni zaposlilo ali prevzelo nobenega reševalca iz vode, zaposlenega pri toženi stranki. Odločitev tožene stranke, da prepusti izvajanje reševanja iz vode zunanjemu pogodbenemu partnerju je bila organizacijsko in ekonomsko najbolj optimalna. Šlo je za dobro poslovno odločitev tožene stranke v trenutku, ko ni mogla več zagotavljati reševanja iz vode v F. z dvema reševalcema. Glede na izpovedi prič je več kot očitno, da je naslovno sodišče v konkretnem primeru odločilo v nasprotju s stališčem Vrhovnega sodišča v sodbah VIII Ips 59/2015 in VIII Ips 11/2008, kar predstavlja kršitev toženčevih pravic iz 14., 22. in 23. člena Ustave RS. Vrhovno sodišče je v sodbi VIII Ips 59/2015 zaključilo, da se pravnega prenosa podjetja ali dela podjetja, ki je po svoji naravi poslovna odločitev pristojnih organov, delavec v individualnem delovnem sporu ne more izpodbijati. Če bi v konkretnem primeru res šlo za spremembo delodajalca po 75. členu ZDR-1 (kar pa po prepričanju tožene stranke ne gre) potem bi se štelo, da je bil tožnik ob sklenitvi pogodbe z dne 16. 6. 2019 prenesen k novem delodajalcu prevzemniku in mu je pogodba o zaposlitvi pri delodajalcu prenosniku prenehala že dne 16. 6. 2016. Zato sodišče prve stopnje ni imelo pravne podlage, ne dejanske podlage za odločitev, da se toženi stranki naloži plačilo plače v višini 1.192,06 EUR za obdobje 14. 8. 2019 do vključno 31. 1. 2020. Naslovno sodišče je tudi zmotno zaključilo, da je tožena stranka dolžna za obdobje od 14. 8. 2019 do vključno 31. 1. 2020 priznati tožniku in izplačati mesečne plače v višini 1.192,06 EUR, s plačilom davka in prispevkov ter izplačilom mesečnih neto plač. Sodna praksa je že zavzela stališče, da sodišče ne more in ne sme naložiti toženi stranki plačilo davkov in prispevkov, ker ne gre za odnos med pravdnima strankama ampak med delodajalcem in FURS-om. Tožena stranka je tožniku dne 17. 7. 2019 vročila obvestilo o razporeditvi na delo na H., za obdobje 24. 6. 2019 do 28. 2. 2020, zaradi povečanega obsega dela reševalcev iz vode v I. Tožnik ni pristal na zaposlitev v I., kar je tudi sam potrdil zaslišan kot stranka in navedeno so potrdile tudi priče. Na podlagi odklonitve dela tožnika pri toženi stranki v I. in odklonitvi zaposlitve pri A. d. o. o. je več kot očitno, da tožnik ni hotel več delati za toženo stranko in da ni hotel ponovno delati za A. d. o. o., pri katerem je bil zaposlen v času od 18. 6. 2017 do 14. 8. 2017. Glede na navedeno ni pravično niti pošteno, da je sodišče zaključilo, da je tožniku podana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Po mnenju pritožbe je sodišče tožniku tudi previsoko odmerilo odškodnino po 118. členu ZDR-1, saj tožnik ni hotel delati ne pri toženi stranki v I. ne pri A. d. o. o., ki bi tožnika zaposlilo, zato je odmerjena odškodnina v višini 2.374,12 EUR bruto previsoka. Sodišče bi moralo, ob pravilni in popolni ugotovitvi dejanskega stanja zaključiti, da je izpodbijana odpoved zakonita zato sploh ne bi smelo odločati o obstoju delovnega razmerja. Prav tako so bile vse pogodbe o zaposlitvi sklenjene med pravdnima strankama zakonite, ob upoštevanju dejanskega razloga za njihovo sklenitev, torej zaradi povečanega obsega dela in za čas sezone. Nedvomno je čas sezone pri toženi stranki obdobje od 1. 6. do 30. 9, pri čemer se sezona ob lepem vremenu in predhodnem povečanem povpraševanju tudi podaljša, kar se je tudi zgodilo v letu 2018, ko se je podaljšala sezona še v naslednje mesece. Obseg dela se je pri toženi stranki povečal s povečanjem povpraševanja in števila gostov ter posledično vstopov na bazenska kopališča. V času ob zaposlitvi tožnika pri toženi stranki ni obstajala trajna potreba po tožnikovem delu. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekal trditve tožene stranke v pritožbi in pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Tožnik izpostavlja, da je tožena stranka nezakonito verižila pogodbe za določen čas in s tem kršila delovnopravno zakonodajo. Pravilen je materialno pravni zaključek sodišče prve stopnje, da lahko gospodarska enota funkcionira tudi brez pomembnega premoženja in ta ne more biti odvisna od prenosa premoženja ali materialnih sredstev. Dejstvo, da pri prenosu v predmetni zadevi ni bil bistven prenos premoženja ni bilo sporno, saj toženka tega nikoli ni prerekala. Sicer pa je iz pogodbe o izvajanju storitev reševanja iz vode z dne 23. 5. 2019 razvidno iz 7. člena, da mora tožena stranka izvajalcu zagotoviti prostore za preoblačenje osebja, shranjevanje njihovih oblačil, majico za vsakega reševalca, kakor tudi, da je toženka dolžna zagotoviti, da so prostori in kopališke naprave takšni, da omogočajo varno delo. Po drugem odstavku 6. člena citirane pogodbe pa mora osebje izvajalca pri opravljanju storitev spoštovati hišni red in pisna navodila za požarno varnost toženke, ter varnostne in druge ukrepe s strani toženke sprejetih predpisov in zakona, ki veljajo za reševalce iz vode, redarje in ostalo osebje. Dokazno breme glede dokazovanja zakonitosti pogodb za določen čas je bilo na toženi stranki, vendar tega s pavšalnim zatrjevanjem začasnosti, ni uspela dokazati. Predlaga, da Višje sodišče pritožbo tožene stranke zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri tem pa je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba in je podana v primeru, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti nima in jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Sodišče prve stopnje je v sodbi navedlo jasne razloge, zakaj meni, da je v konkretnem sporu prišlo do prenosa delodajalca po 75. členu ZDR-1 in da je bil zato posledično podan neutemeljen odpovedni razlog po 8. alineji 90. člena ZDR-1. Prav tako so neutemeljene pritožbene trditve, da je sodišče z izpodbijano sodbo odločilo v nasprotju z obstoječo sodno prakso v primerljivih primerih.

7. Neutemeljene so pritožbene trditve, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do številnih sodnih odločb, na katere se je sklicevala tožena stranka že v odgovoru na tožbo in tudi kasneje, v katerih je VS RS po prepričanju tožene stranke odločilo diametralno nasprotno odločitvi sodišča prve stopnje (sodbe Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 17/2018, VIII Ips 314/2015, VIII Ips 29/2012 in VIII Ips 59/2015, VIII Ips 23/2016 in sklep opr. št. VIII Ips 296/2016) in kar bi naj predstavljalo hud poseg sodišča prve stopnje v pravice tožene stranke in vzbuja dvom v poštenost sojenja (kršitev 14., 22. in 23. člena Ustave RS). Obsežna sodna praksa, na katero se sklicuje tožena stranka, v konkretnem primeru ne pride v poštev predvsem zato, ker gre za drugačna dejanska stanja.

8. Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je v spornem primeru prišlo do spremembe delodajalca na podlagi 75. člena ZDR-1, tako da bi tožena stranka morala postopati na podlagi teh določb, ne pa tožniku odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. ZDR-1 v 8. alineji 90. člena izrecno določa, da pomeni sprememba delodajalca neutemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitve iz poslovnega razloga z dne 12. 7. 2019 nezakonita že zato, ker je prišlo do spremembe delodajalca.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno, na podlagi obsežnega dokaznega postopka ugotovilo, da je tožena stranka zunanjemu izvajalcu A. d. o. o. oddala izvajanje storitev reševanja iz vode, ki so jo pred tem opravljali pri toženi stranki zaposleni reševalci iz vode. Predstavnik zunanjega izvajalca L.L. je potrdil pričanje vodje enote v F., M.M., da je tožniku in sodelavcu predstavil pogoje dela pri prevzemniku, da so zaradi prihajajoče sezone, pri zunanjem izvajalcu imeli interes po sodelovanju z njima ter da je tožniku in sodelavcu rekel, naj razmislita in pokličeta v zvezi z zaposlitvijo. Izpovedal je, da se tožnik ni javil, drugi reševalec pa je poklical in povedal, da je našel zaposlitev drugje. Tožnik pa je izpovedal, da mu je L.L. rekel, da ga bodo poklicali in ga obvestili o zaposlitvi ter da mu na sestanku ni ponudil zaposlitve pri podjetju A. d. o. o. 10. Sodišče prve stopnje se je pravilno sklicevalo na prvi odstavek 75. člena ZDR-1 in direktivo Sveta 2001/23/ES z dne 12. 3. 2001 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetja, obratov ali delov podjetja ali obratov, ki zagotavlja ohranitev pravice delavcev v primeru spremembe delodajalca. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da reševanje iz vode kot gospodarska enota, tako kot čiščenje ali varovanje, funkcionira tudi brez pomembnega premoženja in zato ohranitev enote ne more biti odvisna od prenosa premoženja. Če je bistvenega pomena delovna sila, lahko skupina delavcev, ki stalno opravlja neko delo, pomeni gospodarsko enoto (kot v obravnavanem primeru štirje reševalci iz vode). V času sklenitve pogodbe o zaposlitvi z zunanjem izvajalcem sta bila v delovnem razmerju še dva reševalca. Pravilno se je sodišče prve stopnje sklicevalo na sodno prakso SES, ki je v zadevi Schmit C-392/92 obravnavala podoben primer in sicer oddaje čiščenja s pogodbo zunanjemu izvajalcu, pri čemer je pri delodajalcu prenosniku to delo opravljala samo ena delavka. Primer je podoben obravnavanemu, ker se je prenašala storitev, ki jo je opravljal en sam delavec. SES je v obrazložitvi zapisalo: 1. da uporaba direktive ni izključena, če je prenesena dejavnost stranska, 2. da se varstvo po direktivi nanaša na delavce v takem delu podjetja, pri katerih je delovno razmerje povezano s prenesenim delom podjetja, 3. dejstvo, da se dejavnost opravlja samo s strani enega delavca, ne izključuje uporabe direktive, ker je smisel direktive varstvo delavcev v primeru spremembe podjetja in da se to varstvo nanaša na vse, pa čeprav samo na enega delavca, 4. dejstvo, da niso bila prenesena druga materialna sredstva, ne izključuje uporabe direktive, 5. za spremembo delodajalca je odločilen kriterij nadaljevanje ekonomske dejavnosti s strani novega izvajalca. Prenos dela podjetja sam po sebi ne more biti razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da gre za ujemanje med obravnavanim primerom in zadevo Schmit C-392/92 in da je tudi v konkretnem primeru prišlo do spremembe delodajalca po prvem odstavku 75. člena ZDR-1, zato je odpovedni razlog v odpovedani pogodbi o zaposlitvi tožnika neutemeljen in je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita že po določbi 8. alineje 90. člena ZDR-1. 11. Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev tožene stranke, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožnik odklonil s strani tožene stranke ponujeno delo reševalca iz vode v I. in da so v tistem času potrebovali v H. reševalce iz vode, kar sta potrdila direktorica H. in kampa N.N. in vodja kadrovske službe O.O. Pritožbeno sodišče poudarja, da ni šlo za ustrezno delovno mesto, saj je trajal prevoz na delo in z dela reševalca iz vode, iz F. v I. in nazaj, več kot 3 ure dnevno, kar je navajala sama tožena stranka. Prav tako ni pomembno, če se je tožnik pri novem izvajalcu pozanimal v zvezi z zaposlitvijo. Glede na to, da je šlo za prenos dejavnosti, bi morala tožena stranka tožnika obvestiti o spremembi delodajalca (kdaj in kje mora nastopiti delo pri novem delodajalcu) in šele, če bi tožnik odklonil prehod in dejansko opravljanje dela pri delodajalcu prevzemniku, bi mu lahko izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi (sedmi odstavek 75. člena ZDR-1). Ker tožena stranka ni ravnala v skladu s sedmim odstavkom 75. člena ZDR-1, se ne more naknadno sklicevati, da je tožnik odklonil razporeditev v drugo enoto oziroma zaposlitev pri prevzemniku.

12. Tožena stranka se v pritožbi tudi neutemeljeno sklicuje, da ji sodišče, tudi če ugotovi, da je šlo za prenos dejavnosti, ne more naložiti plačila plač za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do razveze pogodbe o zaposlitvi in denarnega povračila zaradi razveze pogodbe o zaposlitvi, ker naj bi tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki že z dnem prenosa dejavnosti 16. 6. 2019. Tožena stranka je tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 12. 7. 2019 in sodišče prve stopnje je pravilno presojalo zakonitosti odpovedi, ki mu jo je podala tožena stranka. Pravilno je zaključilo, da je odpoved iz poslovnega razloga nezakonita in v posledici tega odločilo o denarnih zahtevkih tožnika. Nesprejemljiva in nezakonita bi bila odločitev, da naj bi tožniku že mesec dni pred odpovedjo prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, ki ob prenosu dejavnosti ni ravnala v skladu z zakonom.

13. Sodišče prve stopnje je tožniku glede na to, da se je zaposlil pri drugem delodajalcu, na njegov predlog, razvezalo pogodbo o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1 in mu dosodilo denarno povračilo v višini 2.384,12 EUR bruto (dve povprečni plači zadnjih treh mesecev). Upoštevalo je, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen 1 leto in 4 mesece in, da tožnik kot reševalec iz vode pri zaposlitvi ne bo imel težav ter mu dosodilo primerno denarno povračilo. Prisojeno denarno povračilo je v skladu s prisojenimi denarnimi povračili v podobnih primerih.

14. Neutemeljena je pritožbena trditev tožene stranke, da so bile vse pogodbe o zaposlitvi za določen čas sklenjene zakonito. Tožnik je prvo pogodbo o zaposlitvi za določen čas sklenil 12. 4. 2018, zadnja pogodba pa bi se iztekla dne 18. 2. 2020 in ta je bila tudi odpovedana. Razlog za sklenitev pogodbe za določen čas je bil sezonsko povečan obseg dela, pri čemer tožena stranka ni dokazala, da je bil obseg dela v času sklenitve pogodbe začasno povečan. Sodišče je pravilno ocenilo, da tožena stranka, ob ugotovljeni konstantnosti potrebe po delu reševalca iz vode, razlogov za zaposlitev za določen čas ni dokazala in pravilno presodilo, da so bile pogodbe o zaposlitvi za določen čas sklenjene v nasprotju z 54. členom ZDR-1, zato se v skladu z 56. členom ZDR-1 šteje, da sta stranki pogodbo o zaposlitvi sklenili za nedoločen čas.

15. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da sodišče v delovnem sporu, kot sporu med delavcem in delodajalcem, ne odloča o tem, ali je delodajalec ob prisojenem prejemku delavcu iz delovnega razmerja ali v zvezi z njim dolžan obračunati in plačati davke in prispevke, ker je ob izplačilu prejemka to stvar izplačevalca oziroma pristojnih davčnih organov. Sodba Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018, na katero se sklicuje pritožba, se nanaša na plačilo odškodnine zaradi neizkoriščenih dnevov tedenskega počitka in ne plačilo plač za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja.

16. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

17. Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in skladno s 153. členom ZPP potrdilo izpodbijan del sodbe sodišča prve stopnje. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP.