Jedro

Višina denarne terjatve ne dosega zneska, ki še omogoča revizijo.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Tožnik je s tožbo zahteval, naj mu tožena stranka plača znesek 19.584,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.2.1989 dalje. Vtoževani znesek predstavlja kupnino za dvosobni apartma v naselju "B." na K. Sodišče prve stopnje je njegov tožbeni zahtevek zavrnilo, sodišče druge stopnje pa je pritožbo tožnika zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, naj se s spremembo sodbe tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Vztraja pri tem, da je kupoprodajna pogodba, sklenjena med pravdnima strankama dne 14.2.1989, nična, ker je bila v nasprotju s prisilnimi predpisi takratne države. Tožena stranka je vedela, da ni lastnica nepremičnine, na kateri je gradila, pa je kljub temu nepremičnino z zgradbo prodala ter s tem tožnika zavedla, da je pogodbo sklenil v svojo škodo. Sklenjena kupoprodajna pogodba je torej neobstoječa. V reviziji se tožeča stranka sklicuje tudi na sedanje predpise Republike Hrvaške o pridobitvi lastninske pravice.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1977).

Revizija ni dovoljena.

V obravnavani stvari gre za premoženjskopravni spor, v katerem se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev. Tožeča stranka od tožene stranke zahteva, naj ji vrne plačano kupnino v znesku 19.584,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.2.1989 dalje do plačila. Po določbi 382. člena ZPP pa je dovoljenost revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, v tem primeru torej od višine vtoževanega zneska. Po določbi drugega odstavka navedene zakonske določbe namreč ni revizije v premoženjskopravnih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, če vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega določenega zneska. Tožeča stranka je za obravnavanje sposobno tožbo vložila dne 15.12.1998, s katero je zahtevala, naj ji tožena stranka plača glavnico v znesku "denominiranih" 19.584,00 SIT s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi. Vrednost spornega predmeta izpodbijane pravnomočne sodbe torej predstavlja navedeni znesek. Ob vložitvi tožbe je glede predpisane vrednosti spornega predmeta, ki še omogoča pravico od revizije, veljala določba Zakona o valorizaciji denarnih kazni za kazniva dejanja in gospodarske prestopke in drugih denarnih zneskov (Uradni list RS, št. 55/92), ko je v 9. členu za desetkrat bila zvišana med drugim tudi v drugem odstavku 382. člena ZPP določena višina denarne terjatve, do katere je še dopustna revizija kot izredno pravno sredstvo. Po zadnji noveli ZPP iz leta 1990 (Uradni list RS, št. 20/90) je bila za presojo dovoljenosti revizije upoštevana mejna vrednost spornega predmeta v znesku 8.000,00 SIT, kar pomeni, da je ob vložitvi tožbe dne 15.12.1998 veljala mejna vrednost za dopustnost revizije v znesku 80.000,00 SIT.

Ob uporabi določbe drugega odstavka 382. člena ZPP bi torej v tej pravdi revizija bila dopustna, če bi vrednost spornega predmeta presegala znesek 80.000,00 SIT. Vtoževani znesek te vrednosti ne dosega, zaradi česar tožena stranka nima pravice do revizije.

Revizijsko sodišče je ravnalo v skladu z določbo 392. člena ZPP in revizijo kot nedovoljeno zavrglo.