8. 7. 2024

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki sta jo vložila Simona Špilak in Damijan Berginc, oba Ljubljana, ki ju zastopa Odvetniška pisarna Aleš Majcenovič, d. o. o., Maribor, na seji

8. julija 2024

sklenil:

1.Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II DoR 146/2021 z dne 19. 5. 2021 se ne sprejme.

2.Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 2063/2020 z dne 6. 1. 2021 v zvezi s III. in V. točko izreka sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 2663/2017 z dne 12. 2. 2020 se sprejme v obravnavo.

OBRAZLOŽITEV

A.

Pritožnica (kot kreditojemalka) in pritožnik (kot solidarni porok in plačnik) sta s toženo stranko (banko) dne 19. 3. 2007 in 21. 3. 2007 sklenila dve stanovanjski kreditni pogodbi v švicarskih frankih (v nadaljevanju CHF). V upoštevnem delu[1] pravde sta zahtevala ugotovitev ničnosti navedenih kreditnih pogodb in povezanega sporazuma o zavarovanju denarne terjatve ter ugotovitev neveljavnosti in izbris vknjiženih hipotek, ki so služile zavarovanju njunih kreditnih obveznosti. Sodišče prve stopnje je zahtevek pritožnikov zavrnilo. Kot materialnopravno podlago za odločanje je opredelilo Direktivo Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (UL L 95, 21. 4. 1993 – v nadaljevanju Direktiva 93/13/EGS), Zakon o varstvu potrošnikov (Uradni list RS, št. 98/04 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZVPot), Zakon o potrošniških kreditih (Uradni list RS, št. 77/04 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZPotK) ter Obligacijski zakonik (Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo – OZ). V zvezi z razlago Direktive 93/13/EGS je poudarilo pomen sodne prakse Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU). Posebej se je sklicevalo tudi na sodbo SEU v zadevi Andriciuc in drugi, C-186/16, z dne 20. 9. 2017 (v nadaljevanju zadeva Andriciuc). Glede na sprejeta izhodišča je zapisalo, da mora biti kreditojemalec ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, ampak mora biti tudi zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice pogodbenega pogoja za njegove finančne obveznosti.

Sodišče prve stopnje je v izhodišču ugotovilo, da sta pritožnica in pritožnik podpisala izjavo o seznanjenosti z obrestnim tveganjem in prevzemu valutnega tveganja, ki pa ni zadoščala za izpolnjenost pojasnilne dolžnosti. Ob jasnem pogodbenem besedilu je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi, da je banka (i) v fazi pogajanj pritožnici in pritožniku enakovredno (z informativnim izračunom kredita v CHF in EUR) predstavila vse kredite, ki so bili del njene takratne ponudbe; (ii) pritožnico in pritožnika seznanila, da je anuiteta sestavljena iz fiksnega obroka v CHF, šest mesečnega LIBOR-ja in pribitka obrestne mere; (iii) ju seznanila, da se anuiteta spreminja glede na tečajno razmerje med CHF in EUR in glede na vrednost obrestne mere LIBOR.[2] Pritožnika sta po ugotovitvah sodišča pred podpisom pogodbe opravila tri ali štiri pogovore z bančno svetovalko. Sodišče je ugotovilo tudi, da banka ni dajala prednosti nobenemu kreditu iz svoje ponudbe. Zapisalo je še, da sta se pritožnika za kredit v CHF odločila, ker kredita v EUR za želeno stanovanje sicer ne bi dobila, prav tako je bil kredit v CHF ob upoštevanju referenčne obrestne mere zanju ugodnejši. Po presoji sodišča sta pritožnica in pritožnik lahko predvidela, da lahko ob sklepanju pogodbe ugoden kredit zaradi spremembe tečaja (in/ali obrestne mere) postane zanju neugoden in sta to tveganje sprejela. Zato je banka po naziranju sodišča prve stopnje izpolnila svojo pojasnilno dolžnost. Zahtevo po izdelavi simulacij je sodišče označilo kot formalistično, saj točno določen način informiranja v trenutku sklenitve pogodbe ni bil nikjer predpisan. Sodišče je sprejelo izhodišče, da je presoja nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe mogoča le, če je ta določen nejasno. Banka tudi sicer po presoji sodišča prihodnjega gibanja tečaja ni mogla predvideti.

Pritožbeno sodišče je pritožbo pritožnice in pritožnika zavrnilo ter potrdilo prvostopenjsko sodbo. Tudi pritožbeno sodišče je pri odločanju poudarilo pomen sodne prakse SEU. Posebej se je sklicevalo tudi na zadevo Andriciuc. Soglašalo je s presojo prvostopenjskega sodišča, da je bila pojasnilna dolžnost v obravnavanem primeru izpolnjena. Tožena stranka tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni mogla vedeti, da bo tečaj CHF po sklenitvi pogodb v razmerju do EUR naraščal. Pogodbene stranke so lahko vedele le, da do sprememb lahko pride, ne pa kakšne bodo in v breme katere stranke se bodo uresničile. Zato po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče sprejeti zaključka o znatnem neravnovesju med pravicami in obveznostmi v času sklepanja pogodbe. Dobrovernost tožene stranke po naziranju pritožbenega sodišča izkazuje skladnost postopanja banke z ZPotK, obstoj alternativne ponudbe v EUR, možnost konverzije kredita v EUR in dejstvo, da banka pritožnice in pritožnika ni zavajala z minimaliziranjem prevzetega tečajnega tveganja. Vrhovno sodišče je predlog prritožnice in pritožnika za dopustitev revizije zavrnilo.

4.Pritožnica in pritožnik v ustavni pritožbi uveljavljata kršitev drugega odstavka 14. člena, 22., 23., 25., 33., 50. in 67. člena (v zvezi z 2. členom) Ustave ter 1. člena Prvega protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) in 6. člena EKČP. Navajata, da v pogodbeno razmerje vnesen element neomejenega tveganja nasprotuje namenu stabilnosti financiranja nakupa stanovanjske nepremičnine, ki pomeni premoženjsko podlago njune eksistence. Odločitev sodišč vidita kot poseg v socialno funkcijo lastninske pravice v zvezi z načelom socialne države. Opozarjata, da je treba že skladno z ZVPot presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja opraviti tudi v primeru, če je ta jasen in razumljiv. Drugačno stališče sodišč naj bi bilo arbitrarno. Sodišča naj bi dodatno spregledala, da drugi odstavek 4. člena Direktive 93/13/EGS ni bil prenesen v nacionalni pravni red, saj v ZVPot ni določbe, ki bi izključevala presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja v primeru glavnega predmeta pogodbe, če je ta jasen in razumljiv. V tej zvezi se sklicujeta tudi na sodbo SEU v zadevi Caja de Ahorros y Monte de Piedad de Madrid proti Asociación de Usuarios de Servicios Bancarios (Ausbanc), C-484/08, z dne 3. 6. 2010. Opozarja tudi na izjavo Vlade z dne 25. 4. 2008 na podlagi 8.a člena Direktive 93/13/EGS, ki je opustitev prenosa drugega odstavka 4. člena Direktive 93/13/EGS izrecno utemeljila z višjo ravnijo varstva pravic potrošnikov.[3]

5.Ob sklicevanju na zadevo Andriciuc pritožnica in pritožnik menita, da sodišči prve in druge stopnje nista obrazložili izpolnjenosti pravnega standarda pojasnilne dolžnosti. Poudarjata, da je banka dolžna predložiti informacije, na podlagi katerih bi bila zmožna oceniti potencialno znatne ekonomske posledice za lastne finančne obveznosti iz obeh kreditnih pogodb. Poudarjata, da je SEU v zadevi Andriciuc izrazilo svoje stališče, da morajo biti potrošnikom posredovane informacije, ki morajo zadostovati vsaj za predstavo o tem, kako bi na obroke za odplačilo posojila vplivala zelo velika depreciacija domače valute in tujih obrestnih mer. Opozarjata, da zgolj informacija o možnosti zviševanja ali zniževanja vrednosti tuje valute ne zadošča. Sodiščema očitajo tudi protislovje v smislu, da naj bi jima bilo valutno tveganje v danem primeru (kot laikoma) razumljivo in bi se ga morala zavedati, medtem ko naj bi bila apreciacija tečaja za banko (strokovnjaka) popolnoma nepričakovana. Uveljavljata tudi kršitev pravice do opredelitve, med drugim, v zvezi s trditvami o: (i) neomejenosti in realnosti tveganja z asimetrično porazdeljeno možnostjo uspeha v pogodbenem razmerju; (ii) dejanski enostranski porazdelitvi tveganja ob zavarovanju banke pred valutnim tveganjem in tveganjem neplačila; (iii) nezmožnosti ocene tveganja na strani pritožnice in pritožnika in odsotnosti tovrstnega opozorila s strani banke; (iv) posebnem bremenu ob (primeroma upoštevani tri odstotni) zgodnji depreciaciji domače valute glede na obdobje odplačevanja; in (v) predvideni nižji anuiteti (zaradi ugodnejše obrestne mere) ob zavajajočem učinku prikaza preteklih tečajnih nihanj. Posebej opozarjata na ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da sta se za kredita odločila zaradi tega, ker sta bila glede na informativni izračun ugodnejša od kredita v EUR.

6.Pritožnica in pritožnik menita, da je bila dokazna ocena prvostopenjskega sodišča v delu, ki se nanaša na z njune strani predlagane priče, predloženo reklamno gradivo tožene stranke in gradivo avstrijskih organov,[4] samovoljna in v nasprotju s pravico do poštenega postopka. Sodišče prve stopnje naj bi na drugi strani upoštevalo izključno pričevanja pri toženi stranki zaposlenih prič. Opustilo naj bi tudi izvedbo po njunem naziranju ključnih dokazov, in sicer opozoril Banke Slovenije od leta 2005 naprej ter letnega poročila Unicredit banke Slovenija, d. d., Ljubljana, iz leta 2006. Poudarjata, da sta se v postopku sklicevala na lastnost banke kot profesionalne osebe, ki zahteva objektivizirano presojo njenega ravnanja v kontekstu dobrovernosti. V tej zvezi opozarjata tudi na alternativnost presoje nepoštenosti po kriterijih v skladu s prvim odstavkom 24. člena ZVPot.

B.

7.Senat Ustavnega sodišča ustavne pritožbe zoper sklep Vrhovnega sodišča ni sprejel v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) (1. točka izreka).

8.Senat Ustavnega sodišča je v delu, ki se nanaša na odločitve sodišč o primarnem zahtevku in povezane odločitve o stroških, ustavno pritožbo sprejel v obravnavo (2. točka izreka). O njeni utemeljenosti bo odločalo Ustavno sodišče, ki bo presodilo, ali so bile z izpodbijanima sodbama kršene človekove pravice oziroma temeljne svoboščine pritožnice in pritožnika.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b člena ZUstS ter petega odstavka v zvezi s tretjo alinejo tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik senata dr. Rok Čeferin ter člana dr. Rajko Knez in dr. Rok Svetlič. Sklep je sprejel soglasno.

dr. Rok Čeferin Predsednik senata

[1]Pritožnica in pritožnik glede na vsebino ustavne pritožbe ne izpodbijata odločitve sodišč o podrejenem zahtevku. Enako velja za zavrnitev primarnega zahtevka na temelju oderuštva in odsotnosti pogodbene kavze.

[2]Sodišče je zapisalo EURIBOR, a je iz celotnega konteksta obrazložitve očitno, da gre za pomoto.

[3]Sklicujeta se tudi na pravni mnenji Inštituta za upravno pravo z dne 6. 5. 2017 in 3. 8. 2020, ki ju prilagata ustavni pritožbi.

[4]Sklicuje se na gradiva Avstrijske narodne banke in Avstrijskega nadzornega organa za finančne trge.