Jedro

Obnova po 23. členu ZDen-B je posebna obnova, ki je namenjena zoper pravnomočno odločbo o denacionalizaciji, zoper katero niti izrednih pravnih sredstev po ZUP ni več možno vložiti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 582/2000-8 z dne 16.1.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče kot sodišče prve stopnje na podlagi določbe 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) odpravilo odločbo tožene stranke z dne 17.1.2000 in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Upravne enote N.m. z dne 29.7.1999, s katerim je bil zavržen predlog tožeče stranke za obnovo postopka, končanega z odločbo Upravne enote N.m. z dne 14.10.1998. Tožena stranka je v svoji odločbi zavzela stališče, da je obnovo postopka, ki je končan z dokončno odločbo v upravnem postopku, mogoče predlagati samo v tistih primerih, ki jih našteva 249. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Tako bi bilo zaradi napačno ugotovljenega državljanstva upravičenca v tem denacionalizacijskem postopku mogoče uspešno predlagati obnovo postopka samo v primeru, če bi organ, ki je pristojen za odločanje o vprašanjih državljanskega statusa, spremenil svojo odločitev.

Odločba, s katero je bilo odločeno v denacionalizacijskem postopku, temelji na odločbi Oddelka za notranje zadeve Občine K. z dne 17.11.1993, s katero je bilo ugotovljeno jugoslovansko državljanstvo upravičenca W.T., kot to določa 3. odstavek 63. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Odločba o ugotovitvi državljanstva ima v denacionalizacijskem postopku naravo javne listine, s katero se dokazujejo pomembna dejstva. Zato jo mora upravni organ upoštevati kot verodostojen dokaz o obstoju določenega dejstva vse, dokler je pristojni organ ne odpravi ali spremeni. Če pa pristojni organ v ponovljenem postopku spremeni svojo prvotno odločitev, na kateri temelji odločitev, sprejeta z dokončno upravno odločbo, je mogoče predlagati obnovo postopka po 1. točki 249. člena ZUP/86. Kot podlaga za obnovo postopka se v predlogu navaja 23. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o denacionalizaciji (ZDen-B). Tožeča stranka pri tem prezre, da navedeni člen ne določa drugačnih oziroma novih razlogov za obnovo postopka, kot jih našteva 249. člen ZUP/86, temveč posega le v roke, v katerih je po 252. členu ZUP/86 mogoče vložiti to izredno pravno sredstvo. S 23. členom ZDen-B so namreč v nekaterih določenih primerih le za pol leta podaljšani subjektivni in absolutni roki za vložitev predlogov za obnovo postopka. Tožeča stranka zato ni verjetno izkazala okoliščine, na katero je oprla svoj predlog. To bi lahko storila le s predložitvijo javne listine, ki bi izkazovala drugačen državljanski status upravičenca, od tistega, ki ga je z zakonito odločbo ugotovil pristojni upravni organ. Prvostopni organ je zato ravnal pravilno, ko je predlog za obnovo zavrgel. Po presoji upravnega sodišča je ZDen-B v 23. členu določil posebno podlago za obnovo denacionalizacijskih postopkov, s katerimi je v določenem roku, to je v šestih mesecih po uveljavitvi ZDen-B, dopusten poseg v pravnomočne denacionalizacijske odločbe, če obstoji kateri izmed štirih taksativno naštetih obnovitvenih razlogov. Da gre pri obnovi postopka po 23. členu ZDen-B za posebno obnovo postopka, izhaja tudi iz same vsebine obnovitvenih razlogov, ki so materialnopravne narave, medtem ko obnova postopka po 249. členu ZUP/86 zaradi kršenja določb materialnih predpisov ni dopustna.

Posebej pa na posebnost obnove denacionalizacijskega postopka po 23. členu ZDen-B kaže obnovitveni razlog iz 4. točke 1. odstavka 23. člena ZDen-B. Ta dopušča obnovo postopka denacionalizacije tudi zaradi nepravilno izdane pozitivne ugotovitvene odločbe o državljanstvu za denacionalizacijskega upravičenca (oziroma njegove pravne naslednike). O tem vprašanju kot o predhodnem v postopku denacionalizacije lahko po določbi 3. odstavka 63. člena ZDen odloči le organ, pristojen za notranje zadeve. Pri tem so po 6. odstavku 60. člena ZDen stranke v postopku ugotavljanja državljanstva kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije le upravičenec in njegovi pravni nasledniki. Zato je možno določbo 4. točke 1. odstavka 23. člena ZDen-B izvajati le v povezavi s 3. odstavkom 63. člena ZDen. Organ, ki odloča o denacionalizaciji, na podlagi pravočasnega predloga pooblaščenega predlagatelja obnove denacionalizacijskega postopka (23. člen ZDen-B) ali po uradni dolžnosti uvede obnovo denacionalizacijskega postopka in po pravnomočnosti sklepa o dovolitvi obnove na podlagi 3. odstavka 63. člena ZDen zahteva od organa za notranje zadeve, da na novo ugotovi državljanstvo prejšnjega lastnika podržavljenega premoženja oziroma njegovega pravnega naslednika. Organ za notranje zadeve torej na podlagi 3. odstavka 63. člena ZDen ponovno ugotavlja državljanstvo, ker je to posledica izredne obnove postopka po citirani določbi 4. točke 1. odstavka 23. člena ZDen-B, ki pa za ponovno ugotavljanje državljanstva nima posebnih procesnih določb. Zato mora organ, ki odloča o denacionalizaciji, ob prejemu predloga za tako obnovo preizkusiti, ali je predlog dopusten, pravočasen, popoln in ali je vložen s strani upravičenega predlagatelja. Preizkusiti je treba tudi, ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana (1. odstavek 256. člena ZUP/86). Ni pa pristojen organ, ki odloča o denacionalizaciji, presojati, ali so okoliščine in dokazi, ki se navajajo kot razlog za obnovo postopka, taki, da bi lahko pripeljali do drugačne odločitve glede državljanstva (3. odstavek 256. člena ZUP/86). O tem je v ponovnem postopku pristojen odločati upravni organ za notranje zadeve. Za obravnavani primer to pomeni, da za uvedbo obnove postopka zadošča že dvom v pravilnost ugotovitve državljanstva W.T. Tožeča stranka je v predlogu za obnovo postopka navajala, da obstoji dvom v pravilnost ugotovitvene odločbe o državljanstvu za navedeno osebo, ker gre za osebo nemške narodnosti, ki živi v tujini, čeprav ni razvidno, od katerega datuma naprej. Po določbah Zakona o državljanstvu namreč niso bili državljani FLRJ osebe nemške narodnosti, ki so ob uveljavitvi zakona živeli v tujini in so se med vojno ali pred njo s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim FLRJ pregrešili zoper svoje državljanske dolžnosti. Ta pogoj se po 3. odstavku 63. člena ZDen ne ugotavlja. Velja domneva, da razlog nelojalnega ravnanja vselej obstaja, če je oseba nemške narodnosti ob uveljavitvi Zakona o državljanstvu z dne 4.12.1948 živela v tujini, če se v postopku ne dokaže nasprotno. Te okoliščine, pomembne za odločitev o stvari, pristojni upravni organ ni preverjal. Zato je dvom v zakonitost denacionalizacije zaradi dvoma v pravilnost tujega državljanstva tudi po presoji sodišča prve stopnje utemeljen.

Stranka z interesom v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbo zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne upravnemu sodišču v ponovni postopek. Sodišče prve stopnje samovoljno razlaga določbo 23. člena ZDen-B. Tožeča stranka ni predložila dokaza o konkretnem obstoju uveljavljanega obnovitvenega razloga. Gre za zmotno pravno stališče. O državljanstvu upravičenca W.T. je bilo odločeno s pravnomočno odločbo. Stališče sodišča prve stopnje je v izrecnem nasprotju z Ustavo Republike Slovenije, še posebej s členi 153, 155 in 158. Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

V izpodbijani sodbi je upravno sodišče glede predlagane obnove po 23. členu ZDen-B zavzelo drugačno stališče kot tožena stranka in organ prve stopnje. V razlogih izpodbijane sodbe je podrobno navedlo razloge, zaradi katerih ocenjuje, da gre pri navedeni obnovi za posebno obnovo. Razlogi, ki jih pri tem sodišče prve stopnje navaja, so po presoji pritožbenega sodišča pravilni in v konkretnem primeru predstavljajo pravilno uporabo določb ZDen. Navedene razloge pritožbeno sodišče v celoti sprejema tudi kot svoje razloge. Zato jih v izogib ponavljanju na tem mestu ne navaja še enkrat. To pa pomeni, da je sodišče prve stopnje o zadevi pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge. Pritožbeni ugovori, v katerih stranka z interesom navaja le, da gre za samovoljno razlago določb ZDen-B, poleg tega pa se pavšalno sklicuje na kršitev ustavnih določb, pri čemer pa ne pojasni, v čem je samovolja, ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Prav zoper pravnomočno izdano odločbo o denacionalizaciji, zoper katero niti izrednih pravnih sredstev po ZUP ni več možno vložiti, je predvidena in namenjena posebna obnova postopka denacionalizacije po 23. členu ZDen-B. Glede na navedeno niso podani ne uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.