Jedro

Jedro

Sodna praksa ni obvezni pravni vir, zato sodišče načeloma ni vezano na odločitve sodišč v drugih primerih, četudi med istima strankama. V posledici razlik v načinu pravdanja, zlasti glede ponujene trditvene in dokazne podlage, so odločitve tudi sicer težko medsebojno primerljive. Sodišče mora zaradi kavtel iz 22. člena Ustave pri odločanju upoštevati le ustaljeno (enotno) sodno prakso, od katere ne sme samovoljno (brez navedbe razumnih razlogov) odstopiti, za kar pa v danem primeru ne gre in tega ne pritožnica niti ne uveljavlja. Sodišče prve stopnje zato že iz tega razloga pri odločanju ni bilo vezano na odločitev v pravnomočno zaključeni pravdni zadevi med istima strankama, ki jo navaja pritožnica.

Sodna praksa ni obvezni pravni vir, zato sodišče načeloma ni vezano na odločitve sodišč v drugih primerih, četudi med istima strankama. V posledici razlik v načinu pravdanja, zlasti glede ponujene trditvene in dokazne podlage, so odločitve tudi sicer težko medsebojno primerljive. Sodišče mora zaradi kavtel iz 22. člena Ustave pri odločanju upoštevati le ustaljeno (enotno) sodno prakso, od katere ne sme samovoljno (brez navedbe razumnih razlogov) odstopiti, za kar pa v danem primeru ne gre in tega ne pritožnica niti ne uveljavlja. Sodišče prve stopnje zato že iz tega razloga pri odločanju ni bilo vezano na odločitev v pravnomočno zaključeni pravdni zadevi med istima strankama, ki jo navaja pritožnica.

Pravilna in v skladu z ustaljeno sodno prakso je presoja sodišča prve stopnje, da pravno podlago iztoževanih stroškov obratovanja in vzdrževanja predstavljajo pravila o subrogaciji po zakonu (275. člen OZ), ter da se določbe o verziji uporabijo le takrat, ko pravo upravičencu ne daje drugega pravnega varstva. Za to v predmetni zadevi ne gre, saj ima upravnik, kot že rečeno, navedene stroške pravico vtoževati po pravilih zakonske subrogacije, da bo njun spor presojalo po tej zakonski podlagi, pa je sodišče prve stopnje pravdnima strankama tudi pojasnilo na pripravljalnem naroku v okviru sestave programa vodenja postopka.

Pravilna in v skladu z ustaljeno sodno prakso je presoja sodišča prve stopnje, da pravno podlago iztoževanih stroškov obratovanja in vzdrževanja predstavljajo pravila o subrogaciji po zakonu (275. člen OZ), ter da se določbe o verziji uporabijo le takrat, ko pravo upravičencu ne daje drugega pravnega varstva. Za to v predmetni zadevi ne gre, saj ima upravnik, kot že rečeno, navedene stroške pravico vtoževati po pravilih zakonske subrogacije, da bo njun spor presojalo po tej zakonski podlagi, pa je sodišče prve stopnje pravdnima strankama tudi pojasnilo na pripravljalnem naroku v okviru sestave programa vodenja postopka.

Pritožnica neutemeljeno graja zaključek sodišče prve stopnje, da domnevno koriščenje skupnih površin centra TPC X. - stari del s strani etažnih lastnikov objektov, ki tvorijo TPC X. - novi del, še ne pomeni, da objekta v novem delu nista samostojna objekta oziroma da sta združena z objekti v starem delu na način, da bi morali lastniki novega dela skleniti isto pogodbo kot lastniki starega dela. Stališče sodišča prve stopnje je pravilno, saj ne SPZ ne kak drug zakon ne določa obveznega skupnega upravljanja objektov, katerih etažni lastniki koristijo skupne površine, pa tudi ne, da bi se iz navedenega razloga pogodba o upravljanju raztezala tudi na etažne lastnike objektov, ki v pogodbo niso zajeti. Domnevno koriščenje skupnih površin TPC X. - stari del (tudi) s strani etažnih lastnikov objektov B in F (TPC - novi del) zato ne pomeni, da Pogodba, ki jo je sklenila tožnica le z lastniki poslovnih prostorov TPC X. - stari del, vključuje tudi etažne lastnike TPC X. - novi del oziroma da etažne lastnike novega dela TPC X. Pogodba na kakršenkoli način zavezuje.

Pritožnica neutemeljeno graja zaključek sodišče prve stopnje, da domnevno koriščenje skupnih površin centra TPC X. - stari del s strani etažnih lastnikov objektov, ki tvorijo TPC X. - novi del, še ne pomeni, da objekta v novem delu nista samostojna objekta oziroma da sta združena z objekti v starem delu na način, da bi morali lastniki novega dela skleniti isto pogodbo kot lastniki starega dela. Stališče sodišča prve stopnje je pravilno, saj ne SPZ ne kak drug zakon ne določa obveznega skupnega upravljanja objektov, katerih etažni lastniki koristijo skupne površine, pa tudi ne, da bi se iz navedenega razloga pogodba o upravljanju raztezala tudi na etažne lastnike objektov, ki v pogodbo niso zajeti. Domnevno koriščenje skupnih površin TPC X. - stari del (tudi) s strani etažnih lastnikov objektov B in F (TPC - novi del) zato ne pomeni, da Pogodba, ki jo je sklenila tožnica le z lastniki poslovnih prostorov TPC X. - stari del, vključuje tudi etažne lastnike TPC X. - novi del oziroma da etažne lastnike novega dela TPC X. Pogodba na kakršenkoli način zavezuje.

Izrek

Izrek

I.Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu (II., III. in IV. točka izreka) potrdi sodna odločba sodišča prve stopnje.

I.Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu (II., III. in IV. točka izreka) potrdi sodna odločba sodišča prve stopnje.

II.Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

II.Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodno odločbo dovolilo spremembo tožbe z dne 2. 6. 2022 (I. točka izreka). Razsodilo je, da mora tožena stranka tožeči stranki v roku 15 dni plačati 259,82 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 202,79 EUR od 4. 12. 2021 dalje, od zneska 17,03 EUR od 6. 12. 2021 dalje in od zneska 40,00 EUR od 22. 12. 2021 dalje (II. točka izreka), v presežku za 2.627,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 12. 2021 dalje in za zakonske zamudne obresti od zneska 17,03 EUR od 4. 12. 2021 do 5. 12. 2021 ter od zneska 40,00 EUR od 4. 12. 2021 do 21. 12. 2021 pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je še, da mora toženka tožnici povrniti 9 % njenih pravdnih stroškov, tožnica pa toženki 91 % njenih pravdnih stroškov, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom (IV. točka izreka).

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodno odločbo dovolilo spremembo tožbe z dne 2. 6. 2022 (I. točka izreka). Razsodilo je, da mora tožena stranka tožeči stranki v roku 15 dni plačati 259,82 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 202,79 EUR od 4. 12. 2021 dalje, od zneska 17,03 EUR od 6. 12. 2021 dalje in od zneska 40,00 EUR od 22. 12. 2021 dalje (II. točka izreka), v presežku za 2.627,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 12. 2021 dalje in za zakonske zamudne obresti od zneska 17,03 EUR od 4. 12. 2021 do 5. 12. 2021 ter od zneska 40,00 EUR od 4. 12. 2021 do 21. 12. 2021 pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je še, da mora toženka tožnici povrniti 9 % njenih pravdnih stroškov, tožnica pa toženki 91 % njenih pravdnih stroškov, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom (IV. točka izreka).

2.Zoper odločitev sta se pritožili obe pravdni stranki:

2.Zoper odločitev sta se pritožili obe pravdni stranki:

-tožeča stranka se je kljub navedbi, da sodbo sodišča prve stopnje izpodbija v celoti, dejansko pritožila le zoper del, s katerim v pravdi ni uspela, to je zoper III. točko (zavrnilni del) in IV. točko (stroškovni del) izreka, pri čemer zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje konkretizirano izpodbija le glede stroškov obratovanja in vzdrževanja. Navedla je, da uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da višje sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi skupaj s stroškovno posledico, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zahtevala je povrnitev stroškov pritožbenega postopka;

-tožeča stranka se je kljub navedbi, da sodbo sodišča prve stopnje izpodbija v celoti, dejansko pritožila le zoper del, s katerim v pravdi ni uspela, to je zoper III. točko (zavrnilni del) in IV. točko (stroškovni del) izreka, pri čemer zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje konkretizirano izpodbija le glede stroškov obratovanja in vzdrževanja. Navedla je, da uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da višje sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi skupaj s stroškovno posledico, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zahtevala je povrnitev stroškov pritožbenega postopka;

-tožena stranka je pritožbo vložila zoper II. točko (ugodilni del) in IV. točko (stroškovni del) izreka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da višje sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, temu ustrezno pa spremeni tudi odločitev o stroških postopka, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavo in odločitev. Tudi ona je zahtevala povrnitev pritožbenih stroškov.

-tožena stranka je pritožbo vložila zoper II. točko (ugodilni del) in IV. točko (stroškovni del) izreka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da višje sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, temu ustrezno pa spremeni tudi odločitev o stroških postopka, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavo in odločitev. Tudi ona je zahtevala povrnitev pritožbenih stroškov.

3.Obe pravdni stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke in predlagali, da jo višje sodišče zavrne. Priglasili sta tudi stroške odgovora na pritožbo.

3.Obe pravdni stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke in predlagali, da jo višje sodišče zavrne. Priglasili sta tudi stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožbi nista utemeljeni.

4.Pritožbi nista utemeljeni.

5.Tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, zato se za obravnavani gospodarski spor uporabljajo določbe postopka v sporih majhne vrednosti (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)). Posledično je o pritožbi na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica. Omejeni so tudi pritožbeni razlogi, saj je odločitev sodišča prve stopnje mogoče izpodbijati samo zaradi absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Iz tega sledi, da je pritožbeno sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, na relativne postopkovne kršitve pa se ne ozira.

5.Tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, zato se za obravnavani gospodarski spor uporabljajo določbe postopka v sporih majhne vrednosti (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)). Posledično je o pritožbi na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica. Omejeni so tudi pritožbeni razlogi, saj je odločitev sodišča prve stopnje mogoče izpodbijati samo zaradi absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Iz tega sledi, da je pritožbeno sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, na relativne postopkovne kršitve pa se ne ozira.

6.Tožeča stranka je kot upravnik poslovne stavbe TPC X. - stari del za obdobje od 10. 10. 2019 do 12. 10. 2021 od tožene stranke kot etažne lastnice zahtevala plačilo stroškov upravljanja, stroškov obratovanja in vzdrževanja, stroškov vodenja rezervnega sklada in vplačila v rezervni sklad. Terjala je tudi plačilo kapitaliziranega zneska zakonskih zamudnih obresti od zapadlih stroškov, nadomestilo stroška izterjave in od vseh zahtevanih zneskov še zakonske zamudne obresti od 4. 12. 2021 dalje. Stroške upravljanja je iztoževala na pogodbeni, obratovalne in vzdrževalne stroške pa na verzijski podlagi. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku glede stroškov upravljanja, glede nadomestila stroška izterjave in delno (do višine 17,03 EUR) glede kapitaliziranega zneska zamudnih obresti, ter za zakonske zamudne obresti od navedenih zneskov od datumov, navedenih v II. točki izreka izpodbijane sodbe. V preostalem je tožbeni zahtevek zavrnilo.

6.Tožeča stranka je kot upravnik poslovne stavbe TPC X. - stari del za obdobje od 10. 10. 2019 do 12. 10. 2021 od tožene stranke kot etažne lastnice zahtevala plačilo stroškov upravljanja, stroškov obratovanja in vzdrževanja, stroškov vodenja rezervnega sklada in vplačila v rezervni sklad. Terjala je tudi plačilo kapitaliziranega zneska zakonskih zamudnih obresti od zapadlih stroškov, nadomestilo stroška izterjave in od vseh zahtevanih zneskov še zakonske zamudne obresti od 4. 12. 2021 dalje. Stroške upravljanja je iztoževala na pogodbeni, obratovalne in vzdrževalne stroške pa na verzijski podlagi. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku glede stroškov upravljanja, glede nadomestila stroška izterjave in delno (do višine 17,03 EUR) glede kapitaliziranega zneska zamudnih obresti, ter za zakonske zamudne obresti od navedenih zneskov od datumov, navedenih v II. točki izreka izpodbijane sodbe. V preostalem je tožbeni zahtevek zavrnilo.

7.Odločilne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje so med drugim: (1) da poslovni kompleks TPC X. sestavljata stari del, ki sestoji iz štirih objektov na naslovih 1, 1a in 1b ter 7, in novi del, ki sestoji iz dveh objektov na naslovih 9 in 5; (2) da je tožena stranka v TPC X. - stari del, v objektu na naslovu 1, etažna lastnica dveh posameznih delov z ID znakoma del stavbe 0-910-7 (v velikosti 288 m²) in del stavbe 0-910-16 (v velikosti 111 m²); (3) da je tožeča stranka dne 26. 8. 2010 z etažnimi lastniki poslovnih prostorov TPC - stari del sklenila Pogodbo o opravljanju upravniških storitev (v nadaljevanju: Pogodba) (A3); (4) da se Pogodba nanaša le na etažne lastnike TPC X. - stari del, 1, 1a in 1b ter 7 medtem ko poslovna objekta B in F na naslovih 9 in 5, ki predstavljata TPC X. - novi del, v Pogodbo nista vključena; (5) da tožeča stranka ni dokazala, da je dobaviteljem predhodno iz lastnih sredstev poravnala iztoževane stroške obratovanja in vzdrževanja, ki naj bi odpadli na toženo stranko.

7.Odločilne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje so med drugim: (1) da poslovni kompleks TPC X. sestavljata stari del, ki sestoji iz štirih objektov na naslovih 1, 1a in 1b ter 7, in novi del, ki sestoji iz dveh objektov na naslovih 9 in 5; (2) da je tožena stranka v TPC X. - stari del, v objektu na naslovu 1, etažna lastnica dveh posameznih delov z ID znakoma del stavbe 0-910-7 (v velikosti 288 m²) in del stavbe 0-910-16 (v velikosti 111 m²); (3) da je tožeča stranka dne 26. 8. 2010 z etažnimi lastniki poslovnih prostorov TPC - stari del sklenila Pogodbo o opravljanju upravniških storitev (v nadaljevanju: Pogodba) (A3); (4) da se Pogodba nanaša le na etažne lastnike TPC X. - stari del, 1, 1a in 1b ter 7 medtem ko poslovna objekta B in F na naslovih 9 in 5, ki predstavljata TPC X. - novi del, v Pogodbo nista vključena; (5) da tožeča stranka ni dokazala, da je dobaviteljem predhodno iz lastnih sredstev poravnala iztoževane stroške obratovanja in vzdrževanja, ki naj bi odpadli na toženo stranko.

Glede pritožbe tožeče stranke

Glede pritožbe tožeče stranke

8.Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za povrnitev obratovalnih in vzdrževalnih stroškov presojalo na podlagi pravil o zakonski subrogaciji (275. člen Obligacijskega zakonika (OZ)). Ugotovilo je, da tožeča stranka ni dokazala, da je stroške, za katere trdi, da odpadejo na toženo stranko kot etažno lastnico, sama plačala tretjim osebam (dobaviteljem blaga in storitev), zato je njen tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo. Pomanjkljiva je bila tudi trditvena podlaga tožeče stranke glede ključev delitve stroškov, zato sodišče prve stopnje, tudi če bi tožeča stranka dokazala plačila dobaviteljem, ne bi moglo preveriti pravilnosti izračuna stroškov.

8.Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za povrnitev obratovalnih in vzdrževalnih stroškov presojalo na podlagi pravil o zakonski subrogaciji (275. člen Obligacijskega zakonika (OZ)). Ugotovilo je, da tožeča stranka ni dokazala, da je stroške, za katere trdi, da odpadejo na toženo stranko kot etažno lastnico, sama plačala tretjim osebam (dobaviteljem blaga in storitev), zato je njen tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo. Pomanjkljiva je bila tudi trditvena podlaga tožeče stranke glede ključev delitve stroškov, zato sodišče prve stopnje, tudi če bi tožeča stranka dokazala plačila dobaviteljem, ne bi moglo preveriti pravilnosti izračuna stroškov.

9.Zatrjevanje pritožnice, da ni jasno, zakaj sodišču prve stopnje kot dokaz plačila dobaviteljem niso zadostovale listine1, ki jih je sestavila tožeča stranka sama in jih je pod kazensko in odškodninsko odgovornostjo podpisal in žigosal njen direktor, ter da bi dobavitelji v primeru, da dobave ne bi bile plačane, slednje prekinili, pomeni uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ni dopusten pritožbeni razlog v sporih majhne vrednosti. V kolikor pa pritožnica trdi, da so nejasni razlogi izpodbijane sodbe o odločilnem dejstvu, ali je tožeča stranka stroške obratovanja in vzdrževanja iz lastnih sredstev plačila dobaviteljem (absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), to ne drži, saj so nedvoumni razlogi o tem dejstvu navedeni v točkah 28 in 29 izpodbijane sodbe.

9.Zatrjevanje pritožnice, da ni jasno, zakaj sodišču prve stopnje kot dokaz plačila dobaviteljem niso zadostovale listine1, ki jih je sestavila tožeča stranka sama in jih je pod kazensko in odškodninsko odgovornostjo podpisal in žigosal njen direktor, ter da bi dobavitelji v primeru, da dobave ne bi bile plačane, slednje prekinili, pomeni uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ni dopusten pritožbeni razlog v sporih majhne vrednosti. V kolikor pa pritožnica trdi, da so nejasni razlogi izpodbijane sodbe o odločilnem dejstvu, ali je tožeča stranka stroške obratovanja in vzdrževanja iz lastnih sredstev plačila dobaviteljem (absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), to ne drži, saj so nedvoumni razlogi o tem dejstvu navedeni v točkah 28 in 29 izpodbijane sodbe.

10.V zvezi z dokazovanjem plačil dobaviteljem pritožnica očita nepravilno uporabo pravil o (trditvenem in) dokaznem bremenu. Ker gre za očitek relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki se ne more uveljavljati v sporih majhne vrednosti, se pritožbeno sodišče do njega ne opredeljuje.

10.V zvezi z dokazovanjem plačil dobaviteljem pritožnica očita nepravilno uporabo pravil o (trditvenem in) dokaznem bremenu. Ker gre za očitek relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki se ne more uveljavljati v sporih majhne vrednosti, se pritožbeno sodišče do njega ne opredeljuje.

11.Pritožnica očita še, da isto prvostopenjsko sodišče v drugi pravdni zadevi med istima strankama prej navedenih pomislekov glede dokazovanja plačil ni imelo, pri čemer se sklicuje na sklep in sodbo Okrožnega sodišča v Kranju I Pg 9/2020 z dne 26. 3. 2021. Nadalje meni, da pravni temelj njenega zahtevka (poleg pravil o zakonski subrogaciji) predstavljajo tudi pravila o verziji, kar utemeljuje s tem, da je tožeča stranka zoper toženo stranko v pravdi, ki se je zaključila s sklepom in sodbo Okrožnega sodišča v Kranju I Pg 9/2020 z dne 26. 3. 2021 v zvezi s sodbo VSL II Cpg 371/2021 z dne 15. 7. 2021, že uspela z verzijskim zahtevkom.

11.Pritožnica očita še, da isto prvostopenjsko sodišče v drugi pravdni zadevi med istima strankama prej navedenih pomislekov glede dokazovanja plačil ni imelo, pri čemer se sklicuje na sklep in sodbo Okrožnega sodišča v Kranju I Pg 9/2020 z dne 26. 3. 2021. Nadalje meni, da pravni temelj njenega zahtevka (poleg pravil o zakonski subrogaciji) predstavljajo tudi pravila o verziji, kar utemeljuje s tem, da je tožeča stranka zoper toženo stranko v pravdi, ki se je zaključila s sklepom in sodbo Okrožnega sodišča v Kranju I Pg 9/2020 z dne 26. 3. 2021 v zvezi s sodbo VSL II Cpg 371/2021 z dne 15. 7. 2021, že uspela z verzijskim zahtevkom.

12.Sodna praksa ni obvezni pravni vir, zato sodišče načeloma ni vezano na odločitve sodišč v drugih primerih, četudi med istima strankama. V posledici razlik v načinu pravdanja, zlasti glede ponujene trditvene in dokazne podlage, so odločitve tudi sicer težko medsebojno primerljive. Sodišče mora zaradi kavtel iz 22. člena Ustave pri odločanju upoštevati le ustaljeno (enotno) sodno prakso, od katere ne sme samovoljno (brez navedbe razumnih razlogov) odstopiti, za kar pa v danem primeru ne gre in tega ne pritožnica niti ne uveljavlja. Sodišče prve stopnje zato že iz tega razloga pri odločanju ni bilo vezano na odločitev v pravnomočno zaključeni pravdni zadevi med istima strankama, ki jo navaja pritožnica2.

12.Sodna praksa ni obvezni pravni vir, zato sodišče načeloma ni vezano na odločitve sodišč v drugih primerih, četudi med istima strankama. V posledici razlik v načinu pravdanja, zlasti glede ponujene trditvene in dokazne podlage, so odločitve tudi sicer težko medsebojno primerljive. Sodišče mora zaradi kavtel iz 22. člena Ustave pri odločanju upoštevati le ustaljeno (enotno) sodno prakso, od katere ne sme samovoljno (brez navedbe razumnih razlogov) odstopiti, za kar pa v danem primeru ne gre in tega ne pritožnica niti ne uveljavlja. Sodišče prve stopnje zato že iz tega razloga pri odločanju ni bilo vezano na odločitev v pravnomočno zaključeni pravdni zadevi med istima strankama, ki jo navaja pritožnica2.

13.Predmetna in citirana zadeva tudi sicer nista primerljivi. V citirani zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka vtoževane stroške obratovanja in vzdrževanja založila iz lastnih sredstev. Tožeča stranka tega dejstva ni dokazovala zgolj z listinami, ki jih je pripravila sama (kartice dobaviteljev in liste plačil po dobaviteljih), ampak tudi s potrdili banke o opravljenih plačilih, glavnini katerih tožena stranka ni nasprotovala (točka 22 obrazložitve citirane sodbe sodišča prve stopnje). Tožeča stranka je torej izkazala denarni tok, česar v predmetni zadevi, tudi po tosmernem ugovoru tožene stranke, ni storila.

13.Predmetna in citirana zadeva tudi sicer nista primerljivi. V citirani zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka vtoževane stroške obratovanja in vzdrževanja založila iz lastnih sredstev. Tožeča stranka tega dejstva ni dokazovala zgolj z listinami, ki jih je pripravila sama (kartice dobaviteljev in liste plačil po dobaviteljih), ampak tudi s potrdili banke o opravljenih plačilih, glavnini katerih tožena stranka ni nasprotovala (točka 22 obrazložitve citirane sodbe sodišča prve stopnje). Tožeča stranka je torej izkazala denarni tok, česar v predmetni zadevi, tudi po tosmernem ugovoru tožene stranke, ni storila.

14.Pravilna in v skladu z ustaljeno sodno prakso3 je presoja sodišča prve stopnje, da pravno podlago iztoževanih stroškov obratovanja in vzdrževanja predstavljajo pravila o subrogaciji po zakonu (275. člen OZ), ter da se določbe o verziji uporabijo le takrat, ko pravo upravičencu ne daje drugega pravnega varstva. Za to v predmetni zadevi ne gre, saj ima upravnik, kot že rečeno, navedene stroške pravico vtoževati po pravilih zakonske subrogacije, da bo njun spor presojalo po tej zakonski podlagi, pa je sodišče prve stopnje pravdnima strankama tudi pojasnilo na pripravljalnem naroku v okviru sestave programa vodenja postopka.

14.Pravilna in v skladu z ustaljeno sodno prakso3 je presoja sodišča prve stopnje, da pravno podlago iztoževanih stroškov obratovanja in vzdrževanja predstavljajo pravila o subrogaciji po zakonu (275. člen OZ), ter da se določbe o verziji uporabijo le takrat, ko pravo upravičencu ne daje drugega pravnega varstva. Za to v predmetni zadevi ne gre, saj ima upravnik, kot že rečeno, navedene stroške pravico vtoževati po pravilih zakonske subrogacije, da bo njun spor presojalo po tej zakonski podlagi, pa je sodišče prve stopnje pravdnima strankama tudi pojasnilo na pripravljalnem naroku v okviru sestave programa vodenja postopka.

15.Tožeča stranka ne bi uspela niti, če bi se predmetni del tožbenega zahtevka presojal po pravilih verzije. Za uspešno uveljavljanje verzijskega zahtevka bi morala namreč najprej zatrjevati, da: 1. je opravila izdatek za drugega; 2. je zaradi tega sama prikrajšana, tožena stranka pa obogatena; in 3. da med prikrajšanjem in okoriščenjem obstaja vzročna zveza, nato pa navedene predpostavke tudi dokazati. Iz tega sledi, da bi morala svojo aktivno legitimacijo v postopku, enako kot pri zakoniti subrogaciji, podkrepiti z dokazi o tem, da je stroške dobaviteljem blaga in storitev (v delu, ki odpade na toženo stranko), res plačala iz lastnih sredstev,4 česar pa, kot že pojasnjeno, ni zmogla.

15.Tožeča stranka ne bi uspela niti, če bi se predmetni del tožbenega zahtevka presojal po pravilih verzije. Za uspešno uveljavljanje verzijskega zahtevka bi morala namreč najprej zatrjevati, da: 1. je opravila izdatek za drugega; 2. je zaradi tega sama prikrajšana, tožena stranka pa obogatena; in 3. da med prikrajšanjem in okoriščenjem obstaja vzročna zveza, nato pa navedene predpostavke tudi dokazati. Iz tega sledi, da bi morala svojo aktivno legitimacijo v postopku, enako kot pri zakoniti subrogaciji, podkrepiti z dokazi o tem, da je stroške dobaviteljem blaga in storitev (v delu, ki odpade na toženo stranko), res plačala iz lastnih sredstev,4 česar pa, kot že pojasnjeno, ni zmogla.

16.Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna že iz (nosilnega) razloga, da tožeča stranka ni dokazala, da je dobaviteljem stroške obratovanja in vzdrževanja plačala iz lastnih sredstev, se do nadaljnjih pritožbenih navedb glede ustreznosti trditvene podlage o ključih delitve stroškov in o posameznih postavkah na iztoževanih razdelilnikih ni opredeljevalo.

16.Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna že iz (nosilnega) razloga, da tožeča stranka ni dokazala, da je dobaviteljem stroške obratovanja in vzdrževanja plačala iz lastnih sredstev, se do nadaljnjih pritožbenih navedb glede ustreznosti trditvene podlage o ključih delitve stroškov in o posameznih postavkah na iztoževanih razdelilnikih ni opredeljevalo.

Glede pritožbe tožene stranke

Glede pritožbe tožene stranke

17.Pritožnica sodišču prve stopnje očita napačno uporabo 8. člena ZPP. Navaja, da sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov; če bi jih izvedlo in presodilo skladno z napotki navedene zakonske določbe, bi glede bistvenih vprašanj, zlasti glede dejanskih zavez etažnih lastnikov TPC X., prišlo do drugačnih zaključkov in ob pravilni uporabi materialnega prava sprejelo drugačno odločitev.

17.Pritožnica sodišču prve stopnje očita napačno uporabo 8. člena ZPP. Navaja, da sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov; če bi jih izvedlo in presodilo skladno z napotki navedene zakonske določbe, bi glede bistvenih vprašanj, zlasti glede dejanskih zavez etažnih lastnikov TPC X., prišlo do drugačnih zaključkov in ob pravilni uporabi materialnega prava sprejelo drugačno odločitev.

18.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v točki 8 razlogov izpodbijane sodne odločbe navedlo, da je v dokaznem postopku vpogledalo in prebralo listine v spisu, ostale dokazne predloge pa je zavrnilo, v točki 9 pa je za vsakega izmed predlaganih, a neizvedenih dokazov natančno pojasnilo, zakaj je dokazni predlog zavrnilo. Pritožnica neizvedbo predlaganih dokazov graja, vendar ne navede, katerih dokazov sodišče prve stopnje ni izvedlo, pa bi jih po presoji pritožnice moralo, pa tudi ne, kateri pritožbeni razlog v zvezi s tem sploh uveljavlja. Pritožbeno sodišče lahko zato zgolj ugotovi, da glede na povzeto sodišču prve stopnje ni mogoče očitati absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (iz 8. ali 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), očitkov relativne bistvene kršitve procesnih pravil in zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa v tem sporu ni mogoče uveljavljati.

19.V skladu z 8. členom ZPP o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Gre za načelo proste presoje dokazov, v skladu s katerim sodišče pri ocenjevanju dokazov ni vezano na nobena dokazna pravila o dokazni moči posameznih dokaznih sredstev. Pri pritožbeni graji napačne uporabe 8. člena ZPP gre za zatrjevanje relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki je v sporih majhne vrednosti ni mogoče uveljavljati, pritožnica pa niti ne pojasni, kako naj bi sodišče sploh zagrešilo očitano kršitev.

20.Pritožbena navedba, da je na podlagi presoje trditvene podlage in izvedenih dokazov sodišče prve stopnje sprejelo napačen zaključek glede veljavnosti Pogodbe oziroma zaključek o tem, da TPC X. - novi del ni bil zajet v Pogodbo, pomeni uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato se pritožbeno sodišče do te pritožbene navedbe ni opredeljevalo. Pritožnica z navedbo, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožena stranka podala trditve in dokaze, ki definirajo TPC X. kot celoto (stari in novi del) ter da je upravnik (tožeča stranka) na podlagi te iste Pogodbe toženi stranki obračunaval določene stroške, ne uspe razumljivo pojasniti pritožbenega očitka, da naj bi bili navedeni zaključki v nasprotju sami s seboj in z listinami spisa, zato naj ni mogoče odgovoriti. Povzemanja trditev in predlaganih dokazov pravdnih strank v točki 32 izpodbijane odločbe, kar še očita pritožnica, pa ne gre enačiti z ugotovitvami sodišča prve stopnje o odločilnih dejstvih, zato med njimi ne more biti nasprotja v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

21.S pritožbenimi trditvami, da so napačni in neutemeljeni zaključki sodišča prve stopnje o tem, da je bila Pogodba sklenjena zgolj med lastniki poslovnih prostorov TPC - stari del, da je tožena stranka ves čas trdila, da se Pogodba nanaša na center kot celoto, torej na stari in novi del, in da je zatrjevala, da Pogodba ni bila sklenjena s potrebno večino etažnih lastnikov, pritožnica uveljavlja v tem sporu nedopusten pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

22.Pritožnica neutemeljeno graja zaključek sodišče prve stopnje, da domnevno koriščenje skupnih površin centra TPC X. - stari del s strani etažnih lastnikov objektov, ki tvorijo TPC X. - novi del, še ne pomeni, da objekta v novem delu nista samostojna objekta oziroma da sta združena z objekti v starem delu na način, da bi morali lastniki novega dela skleniti isto pogodbo kot lastniki starega dela. Stališče sodišča prve stopnje je pravilno, saj ne Stvarnopravni zakonik (SPZ) ne kak drug zakon ne določa obveznega skupnega upravljanja objektov, katerih etažni lastniki koristijo skupne površine, pa tudi ne, da bi se iz navedenega razloga pogodba o upravljanju raztezala tudi na etažne lastnike objektov, ki v pogodbo niso zajeti. Domnevno koriščenje skupnih površin TPC X. - stari del (tudi) s strani etažnih lastnikov objektov B in F (TPC - novi del) zato ne pomeni, da Pogodba, ki jo je sklenila tožnica le z lastniki poslovnih prostorov TPC X. - stari del, vključuje tudi etažne lastnike TPC X. - novi del oziroma da etažne lastnike novega dela TPC X. Pogodba na kakršenkoli način zavezuje.

23.Sodišče prve stopnje je glede zaračunavanja stroškov upravljanja (v ožjem smislu) pravilno presodilo, da je odločilno veljavno pogodbeno določilo, ne pa ključ delitve teh stroškov, ki se je uporabljal pod prejšnjim upravnikom. Ker ne gre za pravno relevantno dejstvo, pritožbeno sodišče v nasprotju s pritožnico ugotavlja, da odsotnost tožničinega prerekanja trditev o načinu obračunavanja stroškov upravljanja pod prejšnjim upravnikom (ta je bil za toženko ugodnejši) na ta spor ne vpliva, tožnica pa zato tudi ni bila dolžna pojasnjevati, zakaj je od prejšnjega upravnika prevzela ključ delitve le za nekatere, ne pa za vse stroške. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bilo v 24. členu Pogodbe dogovorjeno (mesečno) plačilo nadomestila za upravljanje na enoto, kar ob dejstvu, da je tožena stranka zemljiškoknjižna lastnica dveh posameznih delov pomeni, da je dolžna plačati strošek upravljanja za dve enoti.

24.Glede zamudnih obresti pritožnica navaja le, da so obračunane od previsoke glavnice, čemur pritožbeno sodišče ne sledi, saj pritožnica s pritožbenimi navedbami, ki izpodbijajo višino glavnice, ni uspela. Odločitev o stroških postopka izpodbija le glede na uspeh, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, zato pritožnica ne more uspeti.

Sklepno

25.Pritožbeno sodišče je presodilo vse pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker so se izkazale za neutemeljene, pritožbeno sodišče pa ob uradnem preizkusu izpodbijane sodne odločbe ni zasledilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo in v izpodbijanem delu (II., III. in IV. točki izreka) potrdilo sodno odločbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

26.Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in s prvim odstavkom 155. člena ZPP. Tožeča in tožena stranka s pritožbama nista uspeli, zato vsaka sama nosi svoje pritožbene stroške, njuna odgovora na pritožbo nasprotne stranke pa višjemu sodišču za odločanje nista bila potrebna.

-------------------------------

1Kartice dobaviteljev in liste plačil po dobaviteljih po številki računa v prilogah A9 do A24.

2Citirani sodni odločbi je med postopkom pred sodiščem prve stopnje v spis vložila tožeča stranka in se nahajata v prilogah A54 in A55.

3VS RS sodba II Ips 80/2014 z dne 26. 11. 2014, VSL sodba in sklep II Cpg 1746/2015 z dne 13. 1. 2016, VSL sklep II Cpg 1536/2015 z dne 15. 12. 2015, VSM sklep I Cpg 129/2016 z dne 12. 5. 2016 in druge.

4Prim. VSL sodba II Cpg 1920/2014 z dne 21. 1. 2015.

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 275 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 8

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.