Jedro

Prosilec dovoljenja za nabavo orožja mora dokazati, da ima upravičen razlog za nabavo orožja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Sekretariata za notranje zadeve občine Mozirje št. 224-13/93-06 z dne 18.3.1993, s katero je ta zavrnil tožnikovo zahtevo za izdajo dovoljenja za nabavo samokresa. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da odločba temelji na določbi 20. člena zakona o orožju (Uradni list SRS, št. 17/81 in Uradni list RS, št. 44/90), po kateri lahko pristojni organ odreče dovoljenje za nabavo orožja ali streliva, orožni list ali dovoljenje za posest orožja, če ugotovi, da ni upravičenih razlogov, da bi prosilec imel tako orožje, oziroma strelivo, če tako narekujejo koristi javnega reda in mira, ali če so zaradi okoliščin, v katerih prosilec živi, utemeljeni pomisleki zoper izdajo dovoljenja ali orožnega lista. V obravnavanem primeru je bilo dovoljenje zavrnjeno, ker tožnik nima upravičenega razloga za nabavo in posest orožja. Po mnenju tožene stranke se dovoljenje za nabavo varnostnega orožja izda le prosilcu, ki v postopku dokaže, da je zaradi spleta okoliščin izpostavljen konkretnim nevarnostim, proti katerim bi se dalo na edini in hkrati najbolj primeren način zavarovati z orožjem. V danem primeru pa to ni dokazano, oziroma kaj takega ne izhaja iz dejstev, ki jih tožnik navaja.

V tožbi tožnik povzema razloge, ki jih je navedel v pritožbi, da se organiziran kriminal razrašča, da imata z ženo proizvodnjo in prodajo tekstila in tako ima večkrat večje vsote denarja, ki ga glede na delovni čas banke ne more položiti, da najbližja banka nima trezorjev, on pa ima tudi nakit. Meni, da se prosilcev za dovoljenje ne obravnava enakopravno in dvomi v pravičnost upravnega organa, ker da so dovoljenje dobile osebe, ki imajo manj tehtne razloge.

V odgovoru na tožbo tožena stranka zavrača tožbene navedbe in navaja, da je bil postopek voden v skladu s predpisi ter da je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno. Tožena stranka še navaja, da bi tožnik lahko posloval brezgotovinsko in bi na ta način bolj učinkovito zavaroval denarna sredstva, hišo pa lahko bolj zavaruje s tehničnimi sredstvi. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Orožje se sme nabavljati samo v skladu z zakonom o orožju, in to z dovoljenjem pristojnega organa (1. odstavek 9. člena). V času odločanja v obravnavanem primeru je to bil za notranje zadeve pristojni upravni organ občine, na območju katere ima stranka stalno prebivališče (7. člen). Po določbi 20. člena zakona o orožju lahko pristojni organ odreče dovoljenje za nabavo orožja tudi, če ugotovi, da ni upravičenih razlogov, da bi prosilec imel tako orožje. Sodišče se strinja s stališčem tožene stranke, da mora upravičene razloge za nabavo in posest orožja izkazati tisti, ki prosi za dovoljenje. Tožniku kot prosilcu za dovoljenje za nabavo orožja je možnost dokazovanja upravičenega razloga v upravnem postopku bila dana. Vendar je tožnik navedel le nekaj splošnih okoliščin, ni pa izkazal nobenega konkretnega razloga, iz katerega bi utemeljeno izhajalo, da je upravičen do orožja. Samo dejstvo, da se tožnik ukvarja z gospodarsko dejavnostjo, in da ima pri tem opravka tudi z gotovino ter da ima doma tudi vrednostne stvari, še ni upravičen razlog za posest orožja. Tožnik niti ni navedel, s kakšno vrednostjo gospodari, in kolikšna denarna sredstva in druge vrednosti mora imeti doma za poslovanje, v tej smeri tožnik tudi v tožbi ni navedel konkretnejših dejstev in ne ponudil dokazov, iz katerih bi lahko sodišče utemeljeno podvomilo v pravilnost odločitve tožene stranke.

Na podlagi navedenega sodišča ugotavlja, da tožnikova tožba ni utemeljena, zato jo je na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih zavrnilo. Določbe zakona o upravnih sporih je sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisa Republike Slovenije, skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).