Jedro

Tako kot ima vsakdo pravico poznati svoj izvor (svoje biološke starše in druge prednike), ima vsak tudi pravico prepričati se, kdo so njegovi biološki potomci.

Tožniku samo zato, ker ni biološki oče, ni mogoče odrekati pravice do stikov z otrokom.

Toženka je tožnika najprej zapeljala v zmoto glede očetovstva in dopustila, da se je na otroka čustveno navezal, nato pa je z omejevanjem in preprečevanjem stikov to čustveno vez protipravno razdrla ter tožniku povzročila hudo duševno trpljenje. S tem je nedopustno posegla v tožnikovo pravico do družinskega življenja.

Oškodovanca je treba sprejeti takšnega, kot je, zato se toženka ne more uspešno sklicevati na tožnikove osebnostne značilnosti in predhodne duševne težave, ki vplivajo na njegovo večjo čustveno ranljivost.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 690,03 EUR stroškov pritožbenega postopka, v petnajstih dneh po prejemu te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožnik je od toženke zahteval 30.000,00 EUR odškodnine z obrestmi. Sodišče prve stopnje je njegovemu zahtevku delno ugodilo. Razsodilo je, da mu mora toženka plačati 12.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 1. 2012 dalje. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in napovedalo, da bo o pravdnih stroških odločilo s posebnim sklepom.

2. Toženka se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev še preostalega dela tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Od trenutka, ko je bilo pravnomočno razsojeno, da tožnik ni oče mladoletnega A. A., je bila izključena vsakršna protipravnost toženkinega ravnanja. Celo že prej, od 28. 1. 2009, ko je tožnik izvedel za DNK analizo, ni bil več niti pravno niti moralno upravičen do stikov z otrokom. Navsezadnje je toženko sam izzval, da je izpodbijala njegovo očetovstvo. Če tožnik ni imel starševskih pravic, mu jih toženka ni mogla kršiti. Sicer pa stiki v spornem obdobju od oktobra 2007 do januarja 2009 niso povsem izostali. Za povrh so bili določeni šele z začasno odredbo z dne 25. 4. 2008. Vsaj polovica stikov je bila realiziranih. Sodišče je zaključilo, da se stiki niso izvajali, vendar sodba o tem nima razlogov. Sodišče je razmerje med pravdnima strankama napačno štelo kot družinsko razmerje, zato temelj tožbenega zahtevka ni izkazan. Izvedenka je vse tožnikove težave pripisala spornim dogodkom in toženki, ni pa upoštevala tožnikove družinske anamneze in njegovih osebnih težav iz preteklosti. Psihiater dr. B. je zaslišan kot priča potrdil, da je tožnik osebnostno moten. Izvedenka ni odgovorila na vse toženkine pripombe. Med postopkom bi bilo treba pridobiti oceno tožnikovega zdravstvenega stanja, poročilo o predhodnih hospitalizacijah in oceno delazmožnosti, tudi za rokovanje z orožjem. Del krivde je pripisati samemu tožniku, ki je dobro vedel, kdaj naj bi bil otrok spočet in kdaj je bil rojen, pa se o tem ni nič spraševal. Tožnik se očitno želi maščevati toženki. Že prej se je namreč izogibal očetovski vlogi in sodelovanju pri vzgoji otroka, sprl se je celo s toženkino materjo. Otrok je zgolj rezultat prijateljevanja pravdnih strank, zato tožnikove duševne bolečine ne morejo biti tako intenzivne, kot bi bile v primeru trdne družinske vezi. Sodba nima odločilnih razlogov, niti glede višine odškodnine. Tožnik je ves čas funkcioniral normalno, nič ni kazalo, da bi bil pretirano duševno prizadet zaradi spornih dogodkov, sicer pa so se tudi stiki izvajali, resda v manjšem obsegu, vendar niso v celoti izostali. Končno poseg v osebnostne pravice sam po sebi ni pravno priznana škoda, ampak le vzrok za duševne bolečine. Zamudne obresti pripadajo tožniku šele od izreka prve sodbe dalje in ne že od vložitve tožbe.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in obrazloženo nasprotuje pritožbenim trditvam. Tožnik je bil prva leta po otrokovem rojstvu njegov formalni in dejanski oče. Priča dr. B. se tožnika na zaslišanju sploh ni spomnil. Tožnik zanika škodoželjne namene, ki mu jih pripisuje toženka. Prisojena odškodnina nikakor ni previsoka. Tožnikovo duševno trpljenje je mogoče primerjati z izgubo otroka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Jasni in izčrpni razlogi izpodbijane sodbe so omogočili njen pritožbeni preizkus. Sodba zato ni obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), na katero neopredeljeno meri pritožba.

6. Dejansko stanje je bilo v postopku na prvi stopnji pravilno in celovito ugotovljeno. Sodišče ni spregledalo nobenega odločilnega ali drugega pravno pomembnega dejstva, ki bi lahko vplivalo na toženkino odkodninsko odgovornost in višino tožnikove terjatve. Svojo presojo je oprlo tudi na ustrezno materialno podlago.

7. Zgrešeno je pritožbeno stališče, da je protipravnost toženkinega ravnanja izključena. Ker je v obdobju od oktobra 2007 do marca 2010 tožniku omejevala ali preprečevala stike z otrokom, je bila obtoženka celo pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje. Pravdno sodišče je vezano na kazensko sodbo (14. člen ZPP).

8. Ni pomembno, kdaj je bila opravljena analiza DNK in kdaj je bilo pravnomočno ugotovljeno, da tožnik ni otrokov oče. Bistveno je, da je bil tožnik vse od rojstva otroka pa do aprila 2009, ko je toženka dosegla dokončno prekinitev stikov, otrokov dejanski oče. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je tožnik sam izzval prekinitev stikov, ko je naročil analizo DNK, ki je bila nato povod za toženkino izpodbijanje tožnikovega očetovstva. Tako kot ima vsakdo pravico poznati svoj izvor (svoje biološke starše in druge prednike), ima vsak tudi pravico prepričati se, kdo so njegovi biološki potomci.

9. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da tožniku samo zato, ker ni biološki oče, ni mogoče odrekati pravice do stikov z otrokom, upoštevaje 106.a člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Po navedenem zakonskem določilu ima namreč otrok pravico do stikov, ne le z obema staršema, ampak tudi z drugimi osebami, s katerimi je družinsko povezan in je nanje osebno navezan, razen če je to v nasprotju z njegovimi koristmi. Nobenega dvoma ne more biti, da je med te osebe spadal tudi tožnik, ki je pravico do stikov z otrokom pridobil že z njegovim rojstvom in ne šele z začasno odredbo v aprilu 2008, kot zmotno meni pritožba. Sodišče prve stopnje se je po izvedenem dokaznem postopku lahko zanesljivo prepričalo, da je tožnik o svojem biološkem očetovstvu podvomil šele po tem, ko mu je toženka po sporu med pravdnima strankama začela odtegovati stike z otrokom. Prej je otroka štel za svojega, zanj je skrbel in se nanj čustveno navezal. Z njim je vzpostavil pristen očetovski odnos, ki ga je želel ohraniti tudi potem, ko je izvedel za svojo zmoto glede očetovstva. Sprva je bila čustvena navezanost med tožnikom in otrokom celo tako izražena, da so, po mnenju izvedenke v drugi pravdi1 dolgoročne koristi otroka terjale, da se ga po razdoru med pravdnima strankama zaupa v varstvo, vzgojo in oskrbo tožniku. Šele pozneje je toženka z omejevanjem in preprečevanjem stikov dosegla, da se je otrok odtujil in odvrnil od tožnika. Če ne bi tako ravnala, bi tožnik stike z otrokom še lahko imel. 10. Po navedenem ni bistveno, v katerem časovnem obdobju oziroma kdaj in kolikokrat so se stiki v spornem časovnem obdobju vendarle izvajali. Bistveno je, da je toženka tožnika najprej zapeljala v zmoto glede očetovstva in dopustila, da se je na otroka čustveno navezal, nato pa je z omejevanjem in preprečevanjem stikov to čustveno vez protipravno razdrla ter tožniku povzročila hudo duševno trpljenje. Brez dvoma je s tem nedopustno posegla v tožnikovo pravico do družinskega življenja. Pritožbena trditev, da je bilo med pravdnima strankama le prijateljsko razmerje in da se je tožnik izogibal vlogi očeta, nima opore v izvedenih dokazih. Iz teh izhaja nasprotno, da sta pravdni stranki prvi dve leti po rojstvu otroka še živeli v skupnosti, ki je bila po svojih zunanjih znakih in notranji kvaliteti enakovredna družinskemu razmerju. Če tožniku res ne bi bilo mar za otroka, kot to skuša prikazati toženka v pritožbi, si gotovo ne bi prizadeval za dodelitev otroka in ureditev stikov z njim.

11. Neutemeljeni so tudi pritožbeni pomisleki o domnevni tožnikovi sokrivdi za nastalo škodo. Oškodovanca je treba sprejeti takšnega, kot je, zato se toženka ne more uspešno sklicevati na tožnikove osebnostne značilnosti in predhodne duševne težave, ki vplivajo na njegovo večjo čustveno ranljivost. Izpoved priče, psihiatra dr. B. B., je brez dokazne vrednosti, saj se tožnika ob zaslišanju niti spomnil ni. Sicer pa se je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju obsega tožnikove nepremoženjske škode pravilno oprlo na izvid in mnenje izvedenke psihološke stroke dr. C. C. V nasprotju s pritožbenimi očitki je izvedenka izrecno ali posredno odgovorila na vsa vprašanja, ki ji jih je zastavilo sodišče, in se obrazloženo izrekla o vseh toženkinih pripombah k njenemu mnenju. Te je prepričljivo in strokovno utemeljeno zavrnila. Ker je bil tožbeni zahtevek za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki vključuje tudi zmanjšano delovno sposobnost, zavrnjen, pa tudi ni nobene potrebe po pridobitvi dodatnih listinskih dokazov, na katere opozarja toženka v pritožbi.

12. Neutemeljen je tudi nadaljnji toženkin očitek tožniku, da bi moral sam podvomiti o svojem očetovstvu, saj je dobro vedel, kdaj naj bi bil otrok spočet. Zdi se, da o tem ni bila povsem prepričana niti toženka, kot je mogoče sklepati iz izpovedi priče dr. D. D., toženkinega ginekologa. Ker toženka v kritičnem obdobju očitno ni imela spolnih stikov zgolj s tožnikom, bi se morala zavedati, da je oče njenega otroka lahko kdo drug in ne tožnik, vendar je celo po prvi DNK analizi še vztrajala, da je oče tožnik. Sicer pa dokazni postopek ni razkril nobene okoliščine, ki bi omogočala sklepanje, da tožnikova zmota glede očetovstva ni bila opravičljiva.

13. Pri odmeri odškodnine za tožnikove duševne bolečine zaradi kršitve njegove osebnostne pravice do družinskega življenja je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo predpisana merila iz 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ), zlasti naravo in težo kršitve ter stopnjo in trajanje duševnih bolečin. Prisojena odškodnina v višini 12.000,00 EUR, kar je enako približno desetim povprečnim mesečnim plačam na zaposlenega v državi, predstavlja pravično zadoščenje za tožnika, obenem pa je primerljiva z odškodninami, ki jih sodišča prisojajo v drugih podobnih primerih. Načelo individualizacije odškodnine zato ni pretehtalo nad zahtevo po njeni objektivni pogojenosti.

14. Prisojena odškodnina glede na vse ugotovljene okoliščine primera nikakor ni pretirana. Sodišče prve stopnje se je po zaslišanju tožnika ter na podlagi izvida in mnenja izvedenke psihološke stroke lahko zanesljivo prepričalo, da je tožnik zaradi obravnavanega posega intenzivno duševno trpel. Ni torej ostalo le pri posegu v tožnikovo osebnostno pravico, kot poskuša prikazati pritožba. Nobene podlage tudi ni za sklepanje o tem, da naj bi bila edini motiv za tožbo tožnikova maščevalnost do toženke. Dejstvo, da je toženka sprva stike tožnika z otrokom samo omejevala in ne takoj povsem prekinila, ne more bistveno vplivati na višino odškodnine. Upoštevati je treba, da tožnik ni duševno trpel samo zaradi prekinitve stikov z otrokom, ampak tudi zato, ker ga je toženka zapeljala v zmoto glede njegovega očetovstva. Ker se je na toženkinega sina, v prepričanju, da je njegov oče, čustveno navezal, je bilo njegovo duševno trpljenje toliko večje, ko je spoznal svojo zmoto. V tem se tožnikov primer razlikuje od drugih primerov iz sodne prakse.2 Toženka zato s pritožbenim predlogom za znižanje prisojene odškodnine ali celo zavrnitev odškodninskega zahtevka ne more uspeti.

15. Čeprav je bila tožnikova nepremoženjska škoda ovrednotena ob upoštevanju cenovnih razmerij v času izdaje prve sodbe, pa zamudne obresti od prisojene odškodnine tečejo že od vložitve tožbe dalje. Odškodninska obveznost se namreč šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode (165. člen OZ). Toženka je zato prišla v zamudo, ko je tožnik začel pravdo, da bi dosegel izpolnitev njene odškodninske obveznosti (drugi odstavek 299. člena OZ).

16. Pritožbeni razlogi po navedenem niso utemeljeni. Ker v postopku na prvi stopnji ni bilo niti uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo prvo sodbo (353. člen ZPP).

17. Toženka je s pritožbo propadla, zato mora tožniku povrniti njegove stroške za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. členom ZPP). Sodišče jih je odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo, upoštevaje s pritožbo izpodbijano vrednost spora. Skupaj znašajo 690,03 EUR, obsegajo pa nagrado za sestavo odgovora (tar. št. 3210 – 545,60 EUR), materialne stroške (tar. št. 6002 – 20,00 EUR) in 22 % DDV. Če bo toženka s plačilom zamujala, bo od poteka izpolnitvenega roka od navedenega zneska tožniku dolgovala še zakonske zamudne obresti (313. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 299. člena in prvim odstavkom 378. člena OZ).

1 P 81/2009, pri istem sodišču. 2 V zadevi II Ips 14/2016 je bila oškodovancu prisojena nižja odškodnina, vendar je revizijo vložila samo tožena stranka. V zadevi II Ips 53/2006 je bila oškodovancu prisojena odškodnina v višini 8.500,00 EUR, prekinitev stikov je trajala tri leta, a so bili potem znova vzpostavljeni. V zadevi II Ips 195/2012 je bila oškodovanki prisojena višja odškodnina, saj je k temu prispevala tudi kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Odškodnina v zadevi VSL I Cp 12/2018 je po višini primerljiva z obravnavano, kršitev pravice do stikov je trajala tri leta, otroka še vedno odklanjata očeta. Zadeva VSL I Cp 1459/2017 z obravnavano ni primerljiva; odvzem otroka je trajal samo mesec dni, zoper prisojeno odškodnino v višini 3.000,00 EUR pa se je pritožila samo tožeča stranka.