Jedro

Sodišče je verjelo tožnici, da jo je očitanje, da je napisala doktorat s prepisovanjem namesto z razmišljanjem, prizadelo in da je bilo porušeno njeno duševno stanje, kar se je kazalo v stiski. Vendar tožnica ni dokazala, da je bila v utemeljenem strahu za izgubo službe, eksistence, kariere, življenja in prihodnosti hčerke. Do teh spoznanj je prišlo na podlagi tožničinega zaslišanja, vpogleda v predložene listine.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, to je zavrnilnem delu spremeni tako, da se v prvem odstavku pod I izreka sodbe znesek 1.000,00 EUR nadomesti s pravilnim zneskom „2.000,00 EUR“ in v drugem odstavku znesek 41.000,00 EUR nadomesti s pravilnim zneskom „40.000,00 EUR“.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem, nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo toženi stranki plačilo 1.000,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 27.3.2012 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Proti zavrnilnemu delu sodbe vlaga pritožbo tožeča stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Povzema vsebino sodbe in pravni standard odškodnine za kršitev osebnostnih pravic. Sodišče ni upoštevalo, da je toženec naklepno kršil osebnostne pravice tožnice. Toženec je s pošiljanjem mailov želel tožnico diskreditirati na področju, kjer dela in sodišče tega nikjer ne ovrednoti pri odmeri odškodnine. Na izrecno zahtevo toženca navaja, da je imela žalitev toženca vpliv na akademske kroge, da je njen postopek habilitacije trajal nesorazmerno dolgo. Namesto povprečnih šest mesecev kar dve leti. To je primer nadaljnje škode, katero ji je toženec povzročil s svojim ravnanjem. Običajno je v sodni praksi kršitev osebnostnih pravic z žaljivkami. V tem primeru pa bi sodišče moralo prisoditi višjo odškodnino, saj je z načinom storitve oziroma pošiljanjem pošte na naslovu nadrejenih, toženec prikazal vsebino kot čisto mogoče resnično dejstvo. Zato je uspel vzpostaviti dvom v doktorat in akademsko delo tožnice, saj se nihče od naslovnikov ni takoj in odkrito postavil v bran tožnice. To bi sodišče moralo upoštevati pri odmeri. Čast in dobro ime je sestavljeno iz predstave posameznika o sebi in predstavi drugih ljudi o posamezniku. Žaljenje je imelo vpliv tudi na tožnico samo, ne le na nadrejene. Ni imela podpore s strani nadrejenih, sodelavci so se ji posmehovali za hrbtom, sodišče pa nekritično odloči, da tožnica določenih dejstev ni dokazala, ker ni predlagala zaslišanje sodelavcev, ki naj bi se posmehovali. Negativnih trditev ni mogoče dokazovati. Gre za psihično neugodje, ki ga je trpela tožnica. Trpela je hud strah, katerega sodišče ne more samoumevno in arbitrarno minimizirati. Delala je kot sekretarka na področju kakovosti na M. Na tem področju je ambiciozen tudi toženec. Toženec še naprej poskuša diskreditirati akademsko delo tožnice. Sodišče ni ocenilo njenih trditev, da je kljub vsemu brezhibno opravljala svoje vsakdanje delo in ohranila zaposlitev. Z nadrejenimi je imela določene pogovore, kar je lahko le posledica ravnanja toženca. Sodišče bi moralo razumeti in biti bolj empatično o tožničinih občutkih in dejstvu, da je toženec s pošiljanjem elektronskega sporočila vzbujal dvom v njeno strokovnost. Sodišče se ni opredelilo do posledic škodnega dogodka na akademsko kariero tožnice, čeprav je podala navedbe in predložila dokazila. Sodišče ne obrazloži, kako je prisodilo znesek 1.000,00 EUR in v tem delu sodba nasprotuje sami sebi in razlogom, kar pomeni bistveno kršitev določb ZPP. Tožnica je predložila številne listinske dokaze, za katere je napisala, da so trditvena podlaga tožbe. Tega sodišče ni upoštevalo. Tožnica je zaradi ravnanja toženca vsak dan izpostavljena občutku ponižnosti in prestrašenosti ter ogroženosti ter to ne glede na to, ali z izjavo potrdi kateri izmed sodelavcev to pisanje. Sodišče bi moralo izvesti dokaz z izvedencem medicinske stroke, ki bi lahko ocenil, kako so tovrstna dejanja vplivala na čustveno in duševno sfero povprečnega človeka in tožnice. Tožnica tega dokaza ni predlagala po vztrajnem prepričevanju sodišča, da v takih primerih ta dokaz ni primeren. To je bilo na naroku. Njeno delovno mesto je pogojeno z akademskim naslovom doktorja znanosti. Opominja na dopis namestnice generalnega sekretarja vlade z dne 17.7.2009. Toženec ni nikoli obžaloval svojega ravnanja in je ponovno pošiljal žaljiva sporočila o tožnici. Sodišče ji je presodilo prenizko odškodnino. Zaznamuje stroške.

3. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožena stranka in predlaga zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožba graja izpodbijano sodbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pri tem smiselno uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Trdi, da sodba nima razlogov o tem, da je toženec uspel vzpostaviti dvom v doktorat in akademsko delo tožnice, zaradi česar se nihče od naslovnikov ni postavil v bran tožnici. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica imela zaradi poslanih mailov porušeno mirno duševno stanje in ji je s tem bila povzročena stiska. Vendar ni sledilo tožnici, da je bil utemeljen njen strah za izgubo delovnega mesta, eksistence, kariere, življenja in prihodnosti hčerk, ker ni vzročne zveze med ravnanjem toženca in zatrjevanim stanjem tožnice. Zato preizkus pokaže, da sodba razloge ima, vendar se tožnica z njimi ne strinja. To pa je lahko le pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče pa se z dokazno oceno sodišča prve stopnje v celoti strinja. Med bistvene kršitve določb postopka spada tudi smiselno zatrjevana 8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP ko tožnica trdi, da ni mogoče dokazovati negativnih trditev (tožnica ni predlagala zaslišanje svojih delavcev, ki so se potrditvah tožnice hihitali za njenim hrbtom). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da opustitev dokaznih predlogov tožnice, ne pomeni zahteve po dokazovanju negativnih trditev in s tem ne pomeni, da tožnica ni imela možnosti sodelovanja v postopku. Sodišče prve stopnje je le presodilo, da tožnici ni uspelo dokazati, da bi po prejemu spletne pošte toženca njeni kolegi v službi spremenili odnos do nje v tem pomenu, kot ga zatrjuje (posmehovanje, hihitanje za hrbtom ipd.). Tožnica je dokazovala te svoje trditve z lastnim zaslišanjem, vendar ji sodišče ni sledilo. Gre za nedokazana dejstva, ki jih sodišče ni moglo upoštevati pri odmeri odškodnine. Nadalje tožnica trdi, da sodišče ni upoštevalo dejstva, da je tožnica morala vlagati ogromno naporov, da je opravljala vsakodnevno delo na M. v času, ko je toženec kršil njene osebnostne pravice in da je le tako ohranila zaposlitev. Pritožbeno sodišče odgovarja enako kot za prva dva očitka obstoja absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP. Sodišče je upoštevalo pri odmeri odškodnine tista pravnorelevantna dejstva iz določbe 179. člena OZ, ki jih je štelo za dokazana. Predmet dokazovanja so le tista dejstva, ki so v zakonu zapisala kot zakonski dejanski stan. Tako sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb ZPP iz 14. in 15. točke drugega odstavka ZPP, ko ni posebej odgovarjalo na predložene vloge tožnice pod prilogo A61. V tej vlogi je tožnica uveljavljala materialno škodo zaradi „blatenja doktorata s strani toženca in posledično razvrednotenja akademske izobrazbe in uničenja akademske kariere“. Tožeča stranka namreč ni uveljavljala materialne škode, ampak le duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti. Nadalje v pritožbi trdi, da je toženec poslal email sporočilo na 54 naslovov. Po opravljenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje štelo za dokazano, da je toženec poslal elektronsko sporočilo na Urad predsednika vlade RS, na MJU in na zakonodajno pravno službo parlamenta. V tem delu pritožba zmotno uveljavlja pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6. Pri presoji višine odškodnine za prestano škodo pa je sodišče prve stopnje upoštevalo tista pravno odločilna dejstva, ki jih je štelo za dokazana. Poleg tega pa je štelo, da iz zdravniškega potrdila izhajajoče težave tožnice (priloga A62) niso v vzročni zvezi z razžalitvijo, katero je utrpela. Sodišče je štelo, tožnici ni uspelo dokazati vzročne zveze med škodo v večjem obsegu kot jo je ugotovilo sodišče in protipravnim ravnanjem toženca. Pravilno opozori sodišče prve stopnje, da višino škode in vzročno zvezo dokazuje tožeča stranka.

7. Zmotno trdi pritožba, da ni predlagala izvedenca medicinske stroke zato, ker ji je sodišče tako na glavni obravnavi sugeriralo. Kaj takega ne izhaja iz zapisnika. Izhaja ravno obratno in sicer, da je toženec umaknil dokazni predlog z zaslišanjem izvedenca psihiatra (list. št 54). Na glavni obravnavi je bila prisotna, kakor tudi njen odvetnik in oba sta podpisala zapisnik o glavni obravnavi, ki je javna listina (list. št. 55). Tako je sodišče na podlagi predloženih dokazov odločalo o višini škode. O protipravnosti pa je štelo, da je predhodno vprašanje rešeno, saj je toženec bil obsojen zaradi kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1. Tožnica pa ni zadovoljna z obsegom ugotovljene škode, kar pa je v njeni sferi dokazovanja.

8. Tožnica pa ima delno prav, ko opozarja, da je prisojena odškodnina za ugotovljeno škodo, to je razžalitev tožnice zaradi zatrjevanega pisanja o njenem doktoratu, prenizko odmerjena. Ni pa mogoče pritrditi tožnici, da je uspela dokazati, da so ji sodelavci obrnili hrbet in se ji posmehovali. V pritožbi izpostavi elektronsko sporočilo namestnice generalnega sekretarja z dne 17.7.2009. Vendar iz tega sporočila sodišče prve stopnje ni moglo ugotoviti, da držijo zatrjevana dejstva. Ravno obratno: tožnici je treba odgovoriti, da se je tudi nadrejenim oziroma sodelavcem zdelo pisanje toženca kot negativno. Po določbi 179. člena OZ gre tožnici pravična denarna odškodnina za pretrpljene duševne bolečine zaradi kršitev pravic osebnostni. To je v primeru, ko sodišče spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in njihovo trajanje to upravičujejo. Pri odločanju o zahtevku ter pri odmeri odškodnine gleda sodišče na pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine. To pomeni, da mora prisojena odškodnina pomeniti za tožnico zadoščenje. To je individualen pojem, vendar mora biti odškodnina hkrati vpeta v širše družbene okvire. Te pa določa medsebojno razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje, kar pa oblikuje sodna praksa. Pritožbeno sodišče je vpogledalo v primere, ki so objavljeni v sodni praksi. Točno takega primera ni najti. Vendar je pri tem ugotovilo, da je prisojena odškodnina prenizka. Sodišče je namreč verjelo tožnici, da jo je očitanje, da je napisala doktorat s prepisovanjem namesto z razmišljanjem prizadelo in da je bilo porušeno njeno duševno stanje, kar se je kazalo v stiski. Vendar tožnica ni dokazala, da je bila v utemeljenem strahu za izgubo službe, eksistence, kariere, življenja in prihodnosti hčerke. Do teh spoznanj je prišlo na podlagi tožničinega zaslišanja, vpogleda v predložene listine. Zato je bilo treba na podlagi sicer pravilno ugotovljenega stanja, vendar zmotno uporabljenega materialnega prava, pritožbi delno ugoditi in sodbo spremeniti tako, da je utemeljena odškodnina za duševne bolečine zaradi razžalitve v višini 2.000,00 EUR (358. člen ZPP).

9. Ker tožnica ni uspela dokazati škode v celoti, ampak le tisto, katero je sodišče na podlagi dokaznega postopka ugotovilo (obrazložitev v točki 13 do 17), je bilo treba v presežku pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in v tem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Tožnica res ni javni funkcionar in zato ni dolžna trpeti tudi neutemeljenih očitkov. Vendar je sama navajala, da se v službi preverjajo doseženi akademski naslovi in da je to tudi že prestala. Res pa je, da je bilo toženčevo ravnanje žaljivo in je bilo treba za 100 % prisojeno odškodnino zvišati.

10. Ker pa je tožnica zahtevala odškodnino v znesku 42.000,00 EUR, kar je daleč pretirano, zvišanje odškodnine ni vplivalo na odločitev o pravdnih stroških (drugi odstavek 154. člena ZPP). Enako velja za stroške pritožbenega postopka, za katere je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje (165. člen ZPP).