Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bilo kaznivo dejanje po 257. členu KZ-1 v času obtožbenega očitka opredeljeno tako, da je bilo inkriminirano ravnanje uradne osebe ali javnega uslužbenca, ki je zato, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, izrabil svoj uradni položaj ali prestopil meje svojih pravic ali ne opravil uradne dolžnosti. Kaznivo dejanje je bilo opredeljeno kot namensko in nepopolno dvoaktno kaznivo dejanje. To pomeni, da je bilo kaznivo dejanje dokončano že z izrabo položaja in namenom za dodatni akt, katerega izvršitev ni bila potrebna niti na ravni poskusa. Zakon o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika - KZ-1E je opis kaznivega dejanja spremenil iz nepopolnega večaktnega delikta v enoaktni delikt z enovito prepovedano posledico.

Po oceni pritožbenega sodišča zakonski opis kaznivega dejanja po 257. členu KZ-1 ne dopušča sklepa, da je kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali pravic kolektivno kaznivo dejanje.

Tek zastaranja zaradi epidemije COVID-19 je zadržan le v nenujnih zadevah na podlagi drugega odstavka 3. člena ZZUSUDJZ. Sklepi z dne 19. 11. 2020, 17. 12. 2020 in 8. 1. 2021 pa niso imeli vpliva na zadržanje zastaranja, saj je bilo z njimi določeno, da roki za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določenih z zakonom, ne tečejo. Rok za zastaranje kazenskega pregona pa ni rok, ki je določen za uveljavljanje pravic strank v postopku, temveč rok v katerem mora država izvesti in pravnomočno končati kazenski postopek.

Izrek

Pritožba državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom na podlagi tretjega odstavka 293. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ustavilo kazenski postopek zoper obtoženega A. A. za kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja po tretjem odstavku 257. člena KZ-1. Odločilo je, da po prvem odstavku 96. člena ZKP obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika proračun.

2. Zoper sklep se je pritožil državni tožilec iz razloga po 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 3. točko 372. člena ZKP, to je zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona, ter pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbi ugodi, sklep o ustavitvi kazenskega postopka zoper obtoženega A. A. razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje "odločanje in sojenje na glavni obravnavi".

3. Na pritožbo državnega tožilca so odgovorili zagovorniki obtoženca in pritožbenemu sodišču predlagali, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in "potrdi izpodbijani sklep" ter obtožencu povrne stroške priprave odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnik zatrjuje, da je kaznivo dejanje kot je opisano v obtožnem aktu eno kolektivno kaznivo dejanje. Izvrševati se je začelo 1. 12. 2009 in je bilo dokončano 30. 9. 2011. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje, ki izhaja iz opisa kaznivega dejanja ugotovilo zmotno, ko je zaključilo, da je bila stalna pripravljenost vzpostavljena z Navodilom z dne 1. 12. 2009 in da je bil z izdajo Navodila vzpostavljen sistem in podlaga za mesečno izplačevanje dodatkov za stalno pripravljenost ter da so bili mesečni razporedi in poročila za posamezne delavce zgolj izvedbeni akti za določitev njihove višine za posamezni mesec. Zatrjuje, da je v opisu kaznivega dejanja opisano, da je kaznivo dejanje sestavljeno iz več izvršitvenih ravnanj, in sicer izdaje Navodila kot tudi vsakomesečne odreditve plačila, kar potrjujejo tudi dokazi v spisu. Če bi držalo stališče sodišča prve stopnje, da je kaznivo dejanje dokončano že z izdajo Navodil, potem ne bi bilo potrebe po dekanovem podpisovanju oziroma potrjevanju in odrejanju vsakomesečne stalne pripravljenosti in izplačil. Izrabo uradnega položaja predstavljajo vsa v opisu konkretizirana izvršitvena ravnanja skupaj, saj so le vsa skupaj pripeljala do prepovedane posledice, pri čemer je bil ves čas podan namen sebi in drugim pridobiti protipravno premoženjsko korist. Zastaranje je tako začelo teči od zadnjega izvršitvenega ravnanja, torej od 30. 9. 2011 dalje. Zastaralni rok bi potekel 30. 9. 2021, v kolikor v vmesnem času ne bi bil sprejet Zakon o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) (ZZUSZDJZ). Na podlagi drugega odstavka 3. člena omenjenega zakona je bil zadržan tek rokov, vključno z zastaranjem, za 64 dni. Nadalje je bil tek zastaranja zadržan tudi na podlagi Sklepov o začasnem prenehanju teka rokov za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določenih z zakonom (Sklepi), ki so veljali od 20. 11. 2020 do 31. 1. 2021. Navedeni sklepi so zastaranje zadržali še za 73 dni in bo torej zastaranje kazenskega pregona nastopilo šele 14. 2. 2022. 6. Pritožbeno sodišče se s pritožnikom ne strinja. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bilo kaznivo dejanje po 257. členu KZ-1 v času obtožbenega očitka opredeljeno tako, da je bilo inkriminirano ravnanje uradne osebe ali javnega uslužbenca, ki je zato, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, izrabil svoj uradni položaj ali prestopil meje svojih pravic ali ne opravil uradne dolžnosti. Kaznivo dejanje je bilo torej opredeljeno kot namensko in nepopolno dvoaktno kaznivo dejanje. To pomeni, da je bilo kaznivo dejanje dokončano že z izrabo položaja in namenom za dodatni akt, katerega izvršitev ni bila potrebna niti na ravni poskusa. Naveden opis kaznivega dejanja je bil spremenjen šele z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika – KZ-1E1, ki je opis kaznivega dejanja spremenil iz nepopolnega večaktnega delikta v enoaktni delikt z enovito prepovedano posledico2. 7. Glede na dispozicijo kaznivega dejanja po 257. čl. KZ-1 ni mogoče pritrditi stališču pritožnika, da je kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali pravic v zakonu opisano kot kolektivno kaznivo dejanje. Pri kolektivnih kaznivih dejanjih se namreč izvršitvena ravnanja opisujejo z nedovršnimi glagoli, v konkretnem primeru pa je izvršitveno ravnanje storilca opisano z besedami „izrabi svoj položaj“, kar predstavlja dovršno obliko glagola3. Po oceni pritožbenega sodišča tako zakonski opis kaznivega dejanja ne dopušča sklepa, da je kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali pravic po 257. členu KZ-1 kolektivno kaznivo dejanje.

8. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je bilo kaznivo dejanje po 257. členu KZ-1 dokončano z izrabo položaja, to je z izdajo Organizacijskega navodila o izvajanju stalne pripravljenosti vodstvenih in vodilnih delavcev, delavcev gospodarsko tehničnega sektorja, računalniškega centra in službe za varstvo pri delu z dne 1. 12. 2009, in svojo odločitev pojasnilo v 4. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Pritožbeno sodišče se z razlago sodišča prve stopnje strinja in pritrjuje zaključku, da je bilo kaznivo dejanje dokončano že dne 1. 12. 2009 in da od takrat dalje teče rok za zastaranje kazenskega pregona. V skladu s 4. točko prvega odstavka 90. člena KZ-1 kazenski pregon za kaznivo dejanje po tretjem odstavku 257. člena KZ-1 zastara, ko poteče deset let od storitve kaznivega dejanja. To pa pomeni, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je zastaranje kazenskega pregona nastopilo dne 1. 12. 2019. Zaradi navedenega so očitki pritožnika o kršitvi kazenskega zakona neutemeljeni, saj je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno in zakonito, ko je s sklepom ustavilo kazenski postopek zoper obtoženca.

9. Glede na pritožbene navedbe pritožnika pritožbeno sodišče izpostavlja še, da je bil tek zastaranja zaradi epidemije COVID-19 zadržan le v nenujnih zadevah na podlagi drugega odstavka 3. člena ZZUSUDJZ. Sklepi z dne 19. 11. 2020, 17. 12. 2020 in 8. 1. 2021 pa niso imeli vpliva na zadržanje zastaranja, saj je bilo z njimi določeno, da roki za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določenih z zakonom, ne tečejo. Rok za zastaranje kazenskega pregona pa ni rok, ki je določen za uveljavljanje pravic strank v postopku, temveč rok v katerem mora država izvesti in pravnomočno končati kazenski postopek4. Tudi sicer pa je sklicevanje pritožnika na zadržanje rokov zaradi razglašene epidemije COVID-19 brezpredmetno, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je kazenski pregon zastaral dne 1. 12. 2019, torej pred uveljavitvijo ZZUSZDJZ5. 10. Ker razlogi in kršitve, ki jih navaja pritožnik, niso podani, in tudi ne kršitve, ki jih pritožbeno sodišče presoja po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbeno sodišče pritožbo državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

1 Uradni list RS, št. 27/17 z dne 2. 6. 2017. 2 Dr. Damjan Korošec in drugi, Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2019, 3. knjiga, str. 50. 3 Nedovršna oblika glagola je „izrablja svoj položaj“. 4 Tako tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi I Ips 44042/2017 z dne 15. 4. 2021. 5 ZZUSUDJZ je začel veljati 29. 3. 2020.