Jedro

Stečajni dolžnik je s pogodbo o prodaji denarne terjatve odstopil tožnici svojo terjatev do toženke (cesija), zato lahko toženka proti tožnici uveljavlja ugovore, ki jih ima proti njej in tudi tiste ugovore, ki bi jih lahko uveljavljala proti stečajnemu dolžniku, ki se nanašajo na obstoj terjatve, torej tudi ugovor ugasle terjatve (prenehanje terjatve s pobotom).

Sklep stečajnega senata v razmerju do toženke, ki ni bila stranka stečajnega postopka, nima materialno pravnih učinkov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka in tožena stranka nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da se sklep o izvršbi In 06/00078 z dne 20. 9. 2006 razveljavi v tistem delu, s katerim je toženi stranki naloženo, da mora tožeči stranki plačati glavnico 5.788,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 6. 2005 dalje do plačila ter 71,36 EUR izvršilnih stroškov ter se tožbeni zahtevek zavrne in da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 908,80 EUR pravdnih stroškov v 15. dneh, po preteku izpolnitvenega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožnica je s pritožbo izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje in pri tem uveljavljala vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlagala, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavanje, podredno pa je predlagala ugoditev zahtevku tožeče stranke (torej spremembo izpodbijane sodbe). Navajala je, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka s tem, ko je v konkretni zadevi odločalo in razsodilo, čeprav zadeva ni spadala v pristojnost naslovnega sodišča. Nerazumna je trditev sodišča prve stopnje, da je toženka uveljavljala pobot, vendar se družba K. s tem ni strinjala, zato je terjatev K. ugasnila. V danem primeru je šlo za stečajni postopek, v katerem je bilo tožnici pojasnjeno, kot izhaja iz besedila pod točko 2 sklepa St 25/2000 z dne 21. 6. 2005 Okrožnega sodišča v Celju – stečajnega senata. Za tožnico je bil pravno relevanten ta navedeni sklep, zoper katerega toženka ni vložila pritožbe. Šele z rešitvijo pritožbe bi bilo dokončno rešeno predhodno vprašanje glede pobota, kar bi stečajni senat moral upoštevati in temu ustrezno oblikovati svoj sklep. V s to pritožbo izpodbijani sodbi pa se je sodišče prve stopnje samo lotilo rešitve predhodnega vprašanja, to po mnenju pritožbe ne sodi v njegovo pristojnost in je v bistvu izpodbijalo ugotovitve stečajnega senata. Takšno ravnanje sodišča je nedoumljivo in nerazumno, tožnica je bila v dobri veri, da so ugotovitve, zapisane v sklepu stečajnega senata, dokončne in zakonite, vsled česar se je tudi odločila za nakup terjatve. Tožnica terjatve ne bi odkupila, če ne bi bila prepričana, da tako na podlagi sklepa stečajnega senata kot tudi kupoprodajne pogodbe o prodaji in nakupu terjatve z dne 29. 6. 2005 ne more od toženke zahtevati povračila. Tudi ne gre prezreti, da pobot terjatve, ki ga je svojemu predniku in stečajnemu senatu ponujala tožnica, ni bil edini način, da bi toženkin mož I. S. prišel do poplačila svoje terjatve, o kateri je odločilo Delovno sodišče v Celju. Sodišče prve stopnje je v celoti sledilo enostranskim ugotovitvam toženkinega odvetnika ter zapisalo, da je toženka pobotala svojo terjatev, ki ji jo je njen mož odstopil. Zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja vidi tožnica v tem, da je sodišče izključno na podlagi navedb toženkinega odvetnika odločalo o pravilnosti njenih trditev, čeprav je imela na drugi strani povsem nasprotne ugotovitve stečajnega senata. Po mnenju pritožbe bi bilo sodišče dolžno kot pričo zaslišati takratnega predsednika stečajnega senata, ki bi sodišču najbolje pojasnil svoj sklep. Druga okoliščina, ki po mnenju pritožbe pomeni kršitev, pa je odločitev sodišča, da je tožnica predlagala izvršbo na podlagi listine, ki jo Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) ne navaja kot verodostojno listino in je bilo jasno (tako v obrazložitvi izpodbijane sodbe na strani ...), da sodišče takega sklepa ne more vzdržati pri veljavi zaradi neskladnosti s pravili izvršilnega postopka. Tožnica bi razumela navedeno zavrnitev, če je resnično v neskladju z ZIZ. Nerazumna pa je odločitev sodišča, da se je spuščalo v odločitev o zadevi, ki je bila rešena v stečajnem postopku oz. bi morala biti rešena že v predhodnem postopku.

Toženka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe in predlagala zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ugotovilo naslednja dejstva: zoper podjetje K. kot stečajnega dolžnika je bil začet stečajni postopek 21. 3. 2000, med tožnico in stečajnim dolžnikom je bila 29. 6. 2005 sklenjena pogodba o odstopu terjatve stečajnega dolžnika, ki jo je ta imel na podlagi prodajne pogodbe za stanovanje do toženke (torej svoje dolžnice) v višini 1,387.141,40 SIT, po prodajni pogodbi kupljeno stanovanje je skupno premoženje toženke in njenega moža I. S., toženka je 26. 8. 1996 prenehala z odplačevanjem obrokov kupnine po pogodbi o prodaji stanovanja, s “pooblastilom” z dne 14. 3. 1996 je I. S. želel pobotati svojo terjatev do stečajnega dolžnika (takrat še podjetja K., ki ni bilo še v stečaju), ki jo je odstopil toženki, s terjatvijo, ki jo je podjetje K. imelo do toženke,

1.2.1997 sta toženka in I. S. poslala pisno pobotno izjavo podjetju K., s katero sta oba izjavila, da je zapadla denarna terjatev I. S. pobotana s K. zapadlo denarno terjatvijo do toženke, tožnica ni izrecno prerekala trditve toženke, da je I.S. nanjo prenesel svojo terjatev, ki jo je imel do podjetja K., toženka je o odstopu terjatve I. S. njej obvestila stečajnega dolžnika (torej podjetje K. v stečaju) in stečajnega upravitelja, do pobota je prišlo najprej 1. 7. 1997 oz. najkasneje 5. 6. 2000. Na podlagi takih dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje sprejelo materialnopravni zaključek, da za pobotanje zadošča izjava ene stranke, če so izpolnjeni pogoji za pobot, izjavitelj pobota mora dokazati, da je bila izjava dana, ta pa mora vsebovati obveznosti, ki s pobotom prenehajo in toženka je to dokazala. Sprejelo je še zaključek, da če prejemnik izjave misli, da pogoji za pobot niso izpolnjeni, pa lahko pobotu ugovarja in zahteva ugotovitev, da do pobotanja ni prišlo, zato zgolj izjava o zavrnitvi podane pobotne izjave ne zadošča. Pri tem je tudi kot pravno podlago navedlo določbo 337. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).

Po ugotovitvah pritožbenega sodišča pritožba ne izpodbija zgoraj navedenih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da so bili izpolnjeni pogoji za pobot, da je toženka pred tem, ko je tožnica pridobila (torej celo že pred uvedbo stečaja zoper podjetje K.) terjatev z odkupom v stečajnem postopku, izjavila stečajnemu dolžniku, da svojo od I. S. odstopljena terjatev pobota s terjatvijo stečajnega dolžnika do toženke in da je stečajni dolžnik (oz. podjetje K., ki takrat še ni bilo v stečaju) prejel njeno pobotno izjavo.

Ob odsotnosti tožničinih trditev v tem pravdnem postopku o tem, da je bila toženka stranka v stečajnem postopku, ki je tekel zoper stečajnega dolžnika (tožničinega pravnega prednika v smislu lastnika terjatve do toženke), ali da je toženka v stečajnem postopku uveljavljala svojo z odstopom pridobljeno terjatev do stečajnega dolžnika, so pravno nerelevantne in zato neutemeljene pritožbene navedbe o tem, da sodišče prve stopnje ni samo smelo ugotavljati kot predhodnega vprašanja utemeljenosti toženkinega ugovora ugasle iztoževane terjatve zaradi pobotanja. Pravnomočen sklep St 25/2000 z dne 21. 6. 2005 o ugotovitvi terjatve stečajnega dolžnika to toženke je sodna odločba, ki ima materialnopravne učinke le v razmerju do strank v postopku, v katerem je bila izdana. Stranke stečajnega postopka pa so stečajni dolžnik in vsak upnik, ki v stečajnem postopku uveljavlja terjatev do stečajnega dolžnika, tožnica pa nikoli ni zatrjevala, da bi toženka uveljavljala v stečajnem postopku terjatev do stečajnega dolžnika. Zato sklep St 25/2000 z dne 21. 6. 2005 v razmerju do toženke nima materialnopravnih učinkov. Kupna pogodba, s katero je tožnica na podlagi citiranega sklepa stečajnega senata odkupila terjatev do toženke, je le pravna podlaga, ki daje tožnici aktivno legitimacijo za uveljavljanje v stečaju odkupljene terjatve stečajnega dolžnika in je pravna podlaga za odstop terjatve stečajnega dolžnika, ki naj bi jo ta imel do toženke, tožnici. Po presoji pritožbenega sodišča tožnica s pritožbo smiselno izpodbija le zgoraj navedene materialnopravne zaključke sodišča prve stopnje. Ob neizpodbijanih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje in ob odsotnosti trditev, kot je navedeno zgoraj, pritožba ne more biti uspešna.

S pogodbo z dne 29. 6. 2005 je stečajni dolžnik odstopil tožnici svojo terjatev do toženke (cesija), razmerja, ki nastanejo s tako pogodbo, ureja Obligacijski zakonik (OZ) v členih od 417 do vključno 424. Stečajni dolžnik je bil odstopnik terjatve, tožnica prevzemnik terjatve, toženka pa v vlogi dolžnika. Določba drugega odstavka 421. člena OZ daje materialnopravno podlago toženki, da lahko proti tožnici uveljavlja ugovore, ki jih ima proti njej in tudi tiste ugovore, ki bi jih lahko uveljavljala proti odstopniku terjatve do tokrat, ko je izvedela za odstop terjatve, torej tudi ugovore, ki se nanašajo na obstoj terjatve. Uveljavlja lahko, da je obveznost že izpolnjena oz., da je prenehala na drug način, v konkretnem primeru je uveljavljala, da je terjatev prenehala s pobotanjem. Neizpodbijana je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženka 1. 2. 1997 poslala pobotno izjavo odstopniku terjatve, s katero je izjavila, da je njej odstopljena zapadla denarna terjatev njenega moža do podjetja K. pobotana s K. zapadlo denarno terjatvijo do toženke. Pritožba zato neutemeljeno zatrjuje, da sodišče prve stopnje ni smelo odločati o obstoju terjatve v tem pravdnem postopku.

Pritožbene navedbe o tožničini dobri veri o dokončnosti in zakonitosti ugotovitev v sklepu St 25/2000 z dne 21. 6. 2005 in posledični odločitvi za sklenitev pogodbe z dne 29. 6. 2005 so glede na obrazloženo pravno nerelevantne.

Pritožbeno sodišče ne sprejema pritožbenih navedb, da je sodišče prve stopnje v celoti sledilo zgolj enostranskim ugotovitvam toženkinega odvetnika, saj je v razlogih svoje izpodbijane sodbe z materialnopravnimi razlogi zavrnilo kot neutemeljene tožničine navedbe o tem, da je toženkin ugovor pobotane oz. ugasle terjatve brezpredmeten. Vse ugotovitve sodišča prve stopnje o pravno relevantnih dejstvih temeljijo na toženkinih listinskih dokazih. Ugotovitve stečajnega senata v obrazložitvi sklepa St 25/2000 z dne 21. 6. 2005, če ima pritožba v mislih te, pa so sploh pravno nerelevantne, saj postane pravnomočna le odločitev – izrek odločbe – ne pa obrazložitev, o učinkih odločitve v izreku tega sklepa do toženke pa je obrazloženo zgoraj. Tožnica pa tekom pravdnega postopka ni predlagala izvedbe dokaza z zaslišanjem sodnika stečajnega senata, zato je njena pritožbena navedba o potrebnosti izvedbe tega dokaza nedovoljena pritožbena novota (prvi odstavek 337. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje je v zadnjem odstavku na 4. strani svoje sodbe zapisalo, da je neutemeljen toženkin ugovor, da ne teče izvršba na podlagi verodostojne listine in še, da predlogu za izvršbo predložen izpisek iz poslovnih listin – priloga … – predstavlja verodostojno listino. Zato je povsem neutemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje kršilo pravila ZIZ v zvezi s presojo o tem, ali je priloga ... v skladu z ZIZ verodostojna listina.

Ob predstavljeni trditveni podlagi pravdnih strank in neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje je izpodbijana sodba materialnopravno pravilna, pritožbeno uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka (smiselno iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) ni podana, prav tako ni podana nobena druga od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo, ker ni utemeljena in je potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitve o stroških postopka tožnica ni izpodbijala, po presoji pritožbenega sodišča pa tudi v tem delu odločitev ni obremenjena z bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka, na katere mora samo paziti uradoma.

Toženkin odgovor na pritožbo ni prispeval k presoji utemeljenosti pritožbe, zato ni bil potreben in posledično niso bili potrebni stroški za njegovo sestavo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP) in jih mora toženka trpeti sama.

Tožnica pa s pritožbo ni uspela in mora iz tega razloga sama trpeti svoje stroške, ki jih je imela s pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).