Jedro

Stroški za prevožene kilometre se povrnejo le za pot, po kateri ne vozi javno prevozno sredstvo, potni stroški se povrnejo za potovanje po najkrajši poti z najcenejšim prevoznim sredstvom.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom naložilo toženima strankama nerazdelno plačilo stroškov priče F. T. v višini 239,85 EUR.

2.Zoper sklep se pritožujeta drugotožena stranka ter priča F. T. 3.Drugotožena stranka v pritožbi uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, iz navedb pritožbe pa izhaja tudi, da uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Sodišču očita, da je priči napačno priznalo stroške kilometrine za celotno pot od Portoroža do Ljubljane in nazaj. Skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku se lahko potni stroški povrnejo le za potovanje po najkrajši poti in z najcenejšim prevoznim sredstvom. To je nedvomno javno prevozno sredstvo, stroški za prevožene kilometre se povrnejo samo za pot, po kateri ne vozi javno prevozno sredstvo. Splošno znano je, da na relaciji Portorož – Ljubljana ferkventno vozi javno prevozno sredstvo, to je avtobus. Glede izgubljenega zaslužka samostojnega podjetnika posameznika navaja, da se po določbi 14. člena res lahko odmeri po prostem preudarku. Sodišče pa je v danem primeru prosto priznalo izgubljeni zaslužek zgolj na pojasnilo priče, v katerem je ta navedla izjemno visok in povsem neverjeten letni zaslužek oziroma urno postavko. Navedbe priče o poklicu in zaslužku niso bile ne izkazane, ne preverjene. Tožena stranka o čem takem niti ni bila seznanjena, da bi se o tem sploh lahko izjavila. Izpodbijani sklep je tako brez razlogov, ki bi utemeljevali odločitev sodišča, kar je absolutna bistvena kršitev določb postopka. Ker sodišče ni napravilo nobenih potrebnih poizvedb glede zaslužka priče (na primer poizvedba na DURS o višini letnih prihodkov), tudi višje sodišče ne more odločitve prvostopenjskega sodišča zgolj spremeniti. Poleg tega je sklep neizvršljiv in je sam s seboj v nasprotju. Sodišče namreč nalaga toženima strankama, da priči povrneta stroške in istočasno zahteva, da se izplačilo opravi na račun Slovenske Karitas. Ker ta ni upravičena do povračila stroškov, zgolj želja priče ne pomeni cesije terjatve. Druga toženka kot proračunska uporabnica sklepa sploh ne more realizirati. V dopolnitvi še navaja, da je opravila poizvedbe na Davčni upravi Koper prejetih dohodkih F. T. za čas od 2008 do 2011 in 17. 2. 2012 prejela odgovor, da priča v vsem tem času ni bila zavezanec za dohodnino, razen iz naslova izplačila dividend. Priča torej v štirih letih ni prijavila DURS niti enega EUR prihodka iz naslova zaposlitve ali opravljanja dejavnosti.

4.Priča F. T. v pritožbi, ki je laična, prvostopenjskemu sodišču očita, da mu ni priznalo zakonskih zamudnih obresti, katere je zahteval. V nadaljevanju pritožbe prereka navedbe v pritožbi drugotožene stranke in smiselno predlaga njeno zavrnitev.

5.Pritožba drugotožene stranke je utemeljena, pritožba priče pa ni utemeljena.

6.Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom priznalo priči stroške za prevoz na relaciji Portorož – Ljubljana – Portorož pri čemer je obračunalo stroške za prevožene kilometre z lastnim prevoznim sredstvom. Prav tako je priči priznalo izgubljeni zaslužek v višini priglašenih 200,00 EUR, ki jih je sodišče priznalo po prostem preudarku. Poleg tega pa je prvostopenjsko sodišče toženima strankama naložilo, naj stroške pričnine nakažeta na transakcijski račun SK..

7.Drugotožena stranka odločitev prvostopenjskega sodišča utemeljeno napada. Že prvostopenjsko sodišče samo je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa zapisalo, da se stroški za prevožene kilometre povrnejo le za pot, po kateri ne vozi javno prevozno sredstvo ter da se potni stroški povrnejo za potovanje po najkrajši poti z najcenejšim prevoznim sredstvom. Na relaciji Portorož – Ljubljana vozi javno prevozno sredstvo, iz obrazložitve sklepa pa ni razvidno, ali predstavljajo priznani potni stroški stroške za najcenejše prevozno sredstvo. Sklepa tudi ni moč preizkusiti v delu, ki se nanaša na povrnitev izgubljenega zaslužka. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (1) v 14. členu določa, da se izgubljeni zaslužek samostojnega podjetnika posameznika in posameznika v samostojni dejavnosti odmeri po prostem preudarku, upoštevajoč izgubljeni čas in poklic tistega, ki ima pravico do povrnitve. Prvostopenjsko sodišče je zato na podlagi prostega preudarka štelo, da tožnik zgolj v enem letu zasluži cca. 502.000,00 EUR in posledično 260,00 EUR na uro. Glede na svoja znanja in vedenja pa z lahkoto tudi več kot 1.000,00 EUR na uro. Pri tem se je sodišče oprlo na obrazložitev, ki jo je podala sama priča v vlogi in priznalo izgubljeni zaslužek v višini priglašenih 200,00 EUR.

8.Prvostopenjsko sodišče je štelo, da prejema priča izjemno visoke zaslužke, ki jih je ugotovilo zgolj na podlagi navedb priče, ki jim je prvostopenjsko sodišče v celoti sledilo brez kakršnegakoli dokaza in kar tožena stranka v pritožbi argumentirano napada (prej niti ni mogla podati drugačnih trditev, saj je sodišče odločalo o priglašenih stroških priče po pravnomočno končanem postopku na podlagi navedb priče, s katerimi tožena stranka niti ni bila seznanjena). V pritožbi pa tožena stranka postavlja nasprotne trditve (in prilaga dokaz), po katerih priča v štirih letih ni prijavila niti EUR prihodka iz naslova zaposlitve ali opravljanja dejavnosti. Tako je podana situacija, ko izpodbijanega sklepa ni moč preizkusiti, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (2), v posledici česar je potrebno izpodbijani sklep razveljaviti.

9.Priča v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da je zahtevala tudi povrnitev zamudnih obresti. Zamudne obresti so sicer zakonita posledica zamude, vendar ne drži pritožbena trditev, da je priča zahtevala njihovo povrnitev. Vendar je odločitev prvostopenjskega sodišča pritožbeno sodišče razveljavilo (a iz drugih razlogov).

10.V novem postopku naj prvostopenjsko sodišče odpravi navedene pomanjkljivosti, tako glede priznanih potnih stroškov, kot stroškov glede izgubljenega zaslužka. Drugotožena stranka pa v pritožbi utemeljeno opozarja še na neizvršljivost izpodbijanega sklepa, saj ji je sodišče naložilo kot proračunskemu uporabniku plačilo stroškov pričnine na račun SK, česar ne more izvršiti.

11.Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in ga vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (2. točka 365. člena ZPP).

(1) Uradni list RS št. 15/2003, v nadaljevanju Pravilnik

(2) Uradni list RS št. 26/1999, v nadaljevanju ZPP