Jedro

Pri odločanju o utemeljenosti zahteve za razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju ni mogoče upoštevati samo preteklih dogodkov, ampak je treba upoštevati tudi možnost nadaljnjega izvrševanja pogodbe.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razvezalo pogodbo o dosmrtnem preživljanju, sklenjeno dne 24.8.1992 med tožnikoma kot preživljencama in toženko kot preživljalko. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo iz revizijskih razlogov po 385. členu ZPP ter predlaga njeno razveljavitev in razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje ter vrnitev zadeve temu sodišču v novo sojenje. Sodišči nista pravilno in popolno ocenili vseh dokazov, da bi ugotovili neznosnost skupnega življenja strank, zaradi česar je prišlo do napačne uporabe materialnega prava. Nepravilnost ugotovljenega dejanskega stanja je posledica neuporabe določbe 8. člena ZPP. Iz izpovedi zaslišanih prič sledi, da so odnosi med pravdnimi strankami bili včasih konfliktni, kar pa še ne pomeni, da so neznosni. Tudi izpoved priče I. M. ni bila ocenjevana s stališča, da je ta priča zainteresirana na uspehu pravde. Celo tožnik sam ni govoril o nevzdržnih razmerah, ki bi skupno življenje delale neznosno. Tudi izpovedba tožnice B. M. v razlogih sodbe ni pravilno ocenjena. Določbe 2. odstavka 120. člena Zakona o dedovanju zato ni mogoče uporabiti. Neuporaba določbe 8. člena ZPP ima za posledico bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Ni res, da toženka ne bi izpolnjevala obveznosti do tožnikov. Šele od vložitve tožbe dalje jih ne izpolnjuje. Od tedaj dalje je namreč razmerje med stankama postalo formalnopravno sporno. Neizpolnjevanje obveznosti ne more imeti negativnih posledic.

Relevantne okoliščine za razvezo pogodbe morajo biti podane ob vložitvi tožbe. Pred vložitvijo tožbe je toženka celo pozivala svojega očeta, naj pride živet v njeno hišo, v katero je sprejela tudi mater. Res je, da toženka ni plačevala javnih dajatev in tudi ni v celoti krila izdatkov v zvezi z vzdrževanjem premoženja. Vendar pa bi jo morala tožnika na izpolnitev obveznosti pozvati. Šele potem bi bilo mogoče govoriti o pogojih za razvezo pogodbe. Namen pogodbe pa je bil predvsem v oskrbi tožnikov, dogovor o vzdrževanju premoženja pa je bil postranskega pomena.

Tožeča stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Katera dejstva je šteti za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Revizijski očitek, da nižji sodišči nista ravnali v skladu s to določbo, nima utemeljitve. Dokazni postopek je bil temeljit in obsežen, dokazni oceni pa ni mogoče očitati notranjih protislovij in nelogičnosti. Revizija ji očita prav to. Vendar pa njena vsebina - na formalni ravni prikazuje, da so razlogi izpodbijane sodbe v nasprotju z izvedenimi dokazi (zaslišanji prič in strank) - meri na nestrinjanje z oceno dejanskega stanja, torej na očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja. To pa po določbi 3. odstavka 385. člena ZPP na revizijski stopnji ni dopustno. Izpovedi prič in strank sta nižji sodišči v razlogih svojih sodb opisali in povzeli njihove bistvene sestavine; na tej podlagi pa sta sprejeli končni sklep o neznosnosti medsebojnih odnosov in (delnem) neizpolnjevanju pogodbe o dosmrtnem preživljanju, posledično pa spor pravno presodili v okviru določb 2. in 3. odstavka 120. člena Zakona o dedovanju (ZD - Uradni list SRS, št. 15/76 - 23/78). Dejanske ugotovitve so lahko predmet revizije samo s stališča očitkov o njihovi notranji protislovnosti in neujemanju z izvedenimi dokazi (13. točka 2. odstavka 354. člena ZPP). Ta očitek ne drži. Ugotovljeno dejansko stanje pa brez dvoma vodi do pravne presoje, ki sta jo sprejeli nižji sodišči. Med pravdnimi strankami je bilo dogovorjeno skupno življenje na specifičen način. To niti ni osporavano. Skupno življenje pa predpostavlja korektne medsebojne odnose, ki zadovoljujejo obe strani. Vloga preživljanca, ki je za slučaj svoje smrti prepustil svoje premoženje preživljalcu, je s stališča njegovih pričakovanj posebej izpostavljena. Omajanost medsebojnih odnosov in posledično neznosnost skupnega življenja je treba presojati predvsem s stališča preživljanca, v tem primeru tožeče stranke. Problem odgovornosti za omajanost medsebojnih odnosov - sodišči nižje stopnje ga štejeta za podrejeno okoliščino, revizija pa se z njim ne ukvarja - pri uporabi določbe 2. odstavka 120. člena ZD ni pravno odločilna. V tem primeru so odločilne dejanske ugotovitve, ki sledijo predvsem iz izpovedi strank samih, da je do konfliktov med njimi prihajalo iz razlogov medsebojnega nerazumevanja in - kot kaže - različnih značajskih lastnosti in pričakovanj.

Napetosti so dosegle višek v dogodku v decembru 1995, kasnejši odločitvi tožnika, da je iz bolnice po zdravljenju raje odšel k sinu I. kot domov, končno pa v stališču same toženke, ki po vložitvi tožbe oskrbo tožnikov v celoti odklanja. Če bi razmere med strankami pogodbe ne postale neznosne, do takega razpleta ne bi prišlo. Pri tem je ocena neznosnosti pri eni ali drugi stranki lahko različna: tožnik je do nje prišel že pred vložitvijo tožbe, toženka pa jo sprejema šele v času po njeni vložitvi.

V opisanem je jedro pravne odločitve. Pri odločanju o utemeljenosti zahteve za razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju ni mogoče upoštevati samo preteklih dogodkov, ampak je treba upoštevati tudi možnost nadaljnjega izvrševanja pogodbe. Te možnosti pa ob povsem določeni toženkini izjavi, da za tožečo stranko ne misli več izpolnjevati prevzetih obveznosti, ni več.

Odločitev o razvezi pogodbe o dosmrtnem preživljanju je torej utemeljena že zaradi okoliščin, ki pogojujejo uporabo določbe 2. odstavka 120. člena ZD. Pravna presoja dejanskih ugotovitev v smeri uporabe 3. odstavka navedene zakonske določbe je torej le podrejena. Brez dvoma drži, da toženka svojih obveznosti - v glavnem v področju oskrbe prevzetega premoženja - ni v celoti izpolnjevala. Za razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju ta ugotovitev zaradi obstoja razveznih okoliščin po 2. odstavku 120. člena ZD ni pravno odločilna. Kaže pa, da so se odnosi med pravdnimi strankami postopoma krhali tudi zaradi opisanega delnega neizpolnjevanja prevzetih obveznosti.

Izpodbijani sodbi tako ni mogoče očitati napak in nepravilnosti, ki jih zatrjuje revizija, niti tistih, na katere je revizijsko sodišče po določbi 386. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (395. člen ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 154., 155. in 166. člena ZPP. Tožena stranka trpi revizijske stroške zato, ker z revizijo ni uspela, tožeča stranka pa stroške odgovora na revizijo, ker z navedbami v njem v k odločitvi ni prispevala.