20/6-1995

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, na seji senata dne 20/6-1995

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba se v delu, ki se nanaša na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr.št. II Ips 976/93 z dne 23/2-1995 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru opr.št. Cp 788/93 z dne 22/9-1993 in sodbo Temeljnega sodišča v Novi Gorici, Enote v Novi Gorici, opr.št. P 501/91 z dne 2/7-1993 n e s p r e j m e , v delu, ki se nanaša na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr.št. II Ips 636/90 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru opr.št. Cp 472/90 in sodbo Temeljnega sodišča v Novi Gorici, Enote v Novi Gorici opr.št. P 298/86 z dne 15/3-1990 pa s e z a v r ž e.

O b r a z l o ž i t e v

Vrhovno sodišče RS je s sodbo opr.št.II Ips 976/93 z dne 23/2- 1995 zavrnilo kot neutemeljeno revizijo, ki sta jo vložila pritožnika zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru opr.št. Cp 788/93 v zvezi s sodbo Temeljnega sodišča v Novi Gorici, Enote v Novi Gorici, opr.št. P 501/91, s katero je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek pritožnikov, s katerim sta zahtevala, da tožena stranka Zdravstveni dom Nova Gorica z njima sklene kupoprodajno pogodbo za stanovanje v ulici Gradnikove brigade 49 v Novi Gorici po določbah Stanovanjskega zakona.

Pritožnika z ustavno pritožbo uveljavljata kršitev njunih temeljnih ustavnih pravic do stanovanja in zasebne lastnine (33. in 67. člen Ustave), ker naj bi jima sodišče z izpodbijano odločitvijo onemogočilo odkupiti stanovanje, v katerem živita, pod enakimi pogoji, kot so jih imeli drugi državljani, in s tem pridobiti lastninsko pravico na stanovanju v skladu s 117. členom Stanovanjskega zakona. Ustavnemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo Vrhovnega sodišča v zvezi s sodbama prve in druge stopnje razveljavi in jima omogoči odkup stanovanja.

Pritožnika v ustavni pritožbi napadata tudi sodbo Temeljnega sodišča v Novi Gorici, Enote v Novi Gorici, opr.št. P 298/86 z dne 15/3-1990, s katero je sodišče odpovedalo stanovanjsko razmerje prvemu pritožniku (in ki je bila odločilnega pomena za odločitev v zadevi P 501/91) in trdita, da se jima z njo krati pravica do stanovanja. Glede na navedeno in dejstvo, da v pritožbenem petitu predlagata njeno razveljavitev ter odložitev njene izvršitve, je Ustavno sodišče štelo, da pritožnika z ustavno pritožbo izpodbijata kot posamični akt tudi navedeno sodno odločbo.

Z izpodbijano sodbo Vrhovnega sodišča v zvezi s sodbama sodišč prve in druge stopnje očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine pritožnikov.

Ustava v poglavju Človekove pravice in temeljne svoboščine zagotavlja pravico do zasebne lastnine (33. člen), kot pravilno navajata pritožnika, ki med drugim vključuje tudi možnost pridobivanja zasebne lastnine.

Hkrati pritožnika sama opozarjata na 67. člen Ustave, ki določa, da se z zakonom določi način pridobivanja in uživanja lastnine, tako da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija.

Takšen predpis, ki zagotavlja, da se izvajajo ustavno opredeljene funkcije zasebne lastnine, je Stanovanjski zakon (Uradni list RS, št.18/91, 21/94), ki v 117. členu določa in ureja enega od možnih načinov pridobitve lastninske pravice na stanovanju. Ob določenih pogojih nalaga določenim lastnikom dolžnost prodaje stanovanja vsem imetnikom stanovanjske pravice, ki to želijo. Tako lahko pravico do odkupa stanovanja uveljavi samo imetnik stanovanske pravice, ki je imel to pravico na dan uveljavitve zakona.

Ko je sodišče v konkretnem primeru na podlagi 117. člena in drugega odstavka 128. člena Stanovanjskega zakona odločilo, da pritožnika nista upravičena do odkupa stanovanja, ki ga zasedata, ker na dan uveljavitve Stanovanjskega zakona noben od pritožnikov ni bil imetnik stanovanjske pravice, so bile torej, glede na navedeno, v celoti spoštovane pravice, ki jih pritožnikoma zagotavlja Ustava, saj so omejitve pri pridobitvi lastninske pravice na stanovanju, ki jih določa Stanovanjski zakon, in ki jih je pri svoji odločitvi upoštevalo sodišče, utemeljene s citirano določbo 67. člena Ustave. Ustava namreč ne zagotavlja absolutne pravice do pridobitve lastninske pravice na stanovanju tistemu, ki stanovanje zaseda, tako kot tudi ne zagotavlja državljanom absolutne pravice do stanovanja. "Temeljne pravice do stanovanja", na katero se sklicujeta pritožnika, Ustava ne pozna. Z določbo 78. člena (primerno stanovanje) Ustava zavezuje državo samo k ustvarjanju možnosti, da si državljani pridobijo primerno stanovanje. Eno takšnih možnosti vsebuje prav 117. člen Stanovanjskega zakona, ki pa na podlagi 67. člena Ustave določa tudi pogoje za njegovo pridobitev.

Ustavno pritožbo zoper sodbo Vrhovnega sodišča RS opr.št. II Ips 636/90 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru opr.št. Cp 472/90 in sodbo Temeljnega sodišča v Novi Gorici, Enota v Novi Gorici, opr.št. P 298/86 pa je bilo potrebno zavreči kot nedovoljeno.

Na podlagi 82. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št.15/94) so dovoljene samo ustavne pritožbe zoper tiste posamične akte, ki so bili izdani po uveljavitvi Ustave (23/12- 1991). Ker so bile izpodbijane sodbe izdane dne 18/4-1991, 27/6- 1990 in 15/3-1990 in torej pred uveljavitvijo Ustave, ustavna pritožba zoper te ni dovoljena.

Ker je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zoper sodbo opr.št.P 298/86 zavrglo, tudi ni podlage za odločanje o predlaganem zadržanju njene izvršitve.

Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi prvega in drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št.15/94) v senatu, ki so ga sestavljali sodnik mag. Janez Snoj kot predsednik ter Franc Testen in dr. Lojze Ude kot člana.

Predsednik senata mag. Janez Snoj