Jedro

Subjektivna nevarnost pomeni, da mora upnik zatrjevati (in verjetno izkazati) relevantna dejstva, ki implicirajo zaključek, da bodo zaradi ravnanj dolžnika možnosti za izterjavo njegove terjatve v prihodnosti slabše od možnosti v času, v katerem predlaga izdajo začasne odredbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik) tožbo uveljavlja denarno terjatev. V zavarovanje le-te predlaga zavarovanje z začasno odredbo s prepovedjo odtujitve in obremenitve toženi stranki (v nadaljevanju: tožencu) lastnega dela nepremičnine z zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi.

2. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo in odločilo, da sam trpi svoje stroške postopka za izdajo začasne odredbe.

3. V pravočasni pritožbi zoper sklep tožnik uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga ugoditev predlogu za izdajo začasne odredbe, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče izda začasno odredbo za zavarovanje denarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Poleg tega mora izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Nevarnosti pa upnik ni dolžan izkazovati, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo (270. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju - v nadaljevanju ZIZ).

6. Stališče tožnika, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da ni izkazal obstoja subjektivne nevarnosti, niti dejstva, da toženec ne bo utrpel nobene škode, je napačno. Subjektivna nevarnost namreč pomeni, da mora upnik zatrjevati (in verjetno izkazati) relevantna dejstva, ki implicirajo zaključek, da bodo zaradi ravnanj dolžnika možnosti za izterjavo njegove terjatve v prihodnosti slabše od možnosti v času, v katerem predlaga izdajo začasne odredbe. Namen začasne odredbe je v primeru denarnega zahtevka le zavarovanje bodoče terjatve, torej zagotovitev sredstev za plačilo vtoževanega zneska denarja. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnik takšnih dovolj konkretnih trditev ni podal. Ob razlogih prvostopnega sodišča, ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema, gre tako na tem mestu ponovno izpostaviti le, da tožnikovih navedb, da je toženec svoje edino vrednejše premoženje obremenil z osebno služnostjo užitka v korist treh oseb, ni moč opredeliti kot toženčevih ravnanj, ki bi bila nevarna za njegovo premoženje oziroma njegovo sposobnost poplačati dolg. Osebna služnost sama po sebi namreč ne predstavlja kakšne ovire za uveljavitev terjatve, konkretne okoliščine, da zaradi sporne obremenitve z osebno služnostjo toženec ne bo imel dovolj premoženja za poplačilo tožnikove terjatve, pa niti niso bile zatrjevane.

7. Čeprav tožnik tudi zatrjevane neznatne škode ni posebej utemeljil s konkretnimi okoliščinami zadeve, je odločitev prvega sodišča, da predlagane začasne odredbe ni moč izdati niti iz tega razloga, pravilna že zato, ker predlagana prepoved odtujitve in obremenitve toženčeve nepremičnine sama po sebi predstavlja poseg v ustavno zavarovano zasebno lastnino, ter že zato o neznatni škodi ni mogoče govoriti.

8. Če stranka, ki dokaz predlaga, sploh ne poda (dovolj konkretnih) trditev, ki bi se z izvedbo dokaza potrjevale, potem sodišču dokazov ni potrebno izvesti. Ob ugotovitvi, da tožnik relevantnih trditev, s katerimi bi lahko izkazal obstoj subjektivne nevarnosti oziroma neznatne škode niti ni podal, se tudi postopkovni očitek pritožbe, da bi moralo sodišče ustrezno obrazložiti, zakaj dokaznim predlogom ni sledilo, izkaže za neutemeljenega. Iz razlogov izpodbijanega sklepa glede odsotnosti konkretnih trditev namreč povsem jasno izhaja, da zaradi pomanjkljivosti le-teh tudi izvedba dokazov ni bila potrebna.

9. Pritožbeni razlogi tako niso podani. Ker ni podan niti kakšen od razlogov, na katere pritožbeno sodišče ob odločanju o pritožbi pazi uradoma, se je pritožba izkazala za neutemeljeno. Zato jo je bilo potrebno zavrniti in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrditi (2. točka 365. člena, 366. člen in 353. člen Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP, ki se v postopku zavarovanja uporablja na podlagi 15. člena ZIZ).

10. Glede na to, da tožnik s predlogom za zavarovanje ni uspel, mora sam nositi stroške, ki so mu v zvezi s tem predlogom nastali (prvi odstavek 165. člena, šesti odstavek 163 člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).