Jedro

Tožeča stranka je pridobila lastninsko pravico na teh nepremičninah na podlagi 14. člena ZSKZ. Ker se je to zgodilo na podlagi zakona ob uveljavitvi (11. 3. 1993), je njena pravica močnejša kot je pravica tožene stranke, ki se je vpisala na podlagi 2. člena ZLNDL v letu 2008.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo in ugotovilo lastninsko pravico tožeče stranke v vseh naštetih nepremičninah iz I. točke izreka. Pod II. točko pa je prisodilo tožeči stranki pravdne stroške 889,54 EUR s pripadki.

2. Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče se sklicuje na navedbe tožnice o lastnini v letu 1948 in na dan uveljavitve Zakona o skladu kmetijskim zemljišč, to je 11. 3. 1993. Sodišče je vpogledalo tudi zemljiškoknjižne izpiske za nepremičnine in sklepalo, da je utemeljen zahtevek. Iz zgodovinskega izpiska pa je razvidno, da je bila tožena stranka oziroma njena pravdna prednica lastnica vseh spornih nepremičnin že na dan 18. 2. 1983 na podlagi darilne pogodbe darovalca A. A. iz Ljubljane. Leta 1948 pa je to bilo splošno ljudsko premoženje dano v upravljanje. Zato tudi ni zahtevala vračanja nepremičnin v postopku denacionalizacije. Na podlagi zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini pa je nanjo prešla lastninska pravica, kar je pravilno in zakonito vpisano 30. 4. 2011. Po 20. členu Zakona o skladu kmetijskih zemljišč (ZSKZ) je sklad zavezanec za vračilo kmetijskih zemljišč s prejšnjim lastnikom v postopku denacionalizacije. Pravno zmotno je, da je na podlagi samega zakona po ZSKZ zemljišče, ki ga je imela toženka na podlagi darilne pogodbe iz leta 1938 zemljišče tožeče stranke. Stališče sodišča o lastništvu tožeče stranke na podlagi 14. člena pa je odvzelo možnost toženki, da zahteva vračilo zemljišč.

3. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožeča stranka in predlaga zavrnitev. Prepričana je, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Tožena stranka ne pojasni, zakaj ni podala odgovora na tožbo. V tem postopku Zakon o denacionalizaciji nima povezave.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba graja sodbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbeno sodišče tako presoja zamudno sodbo v mejah pritožbenih navedb o zmotni uporabi materialnega prava in na podlagi določbe drugega odstavka 338. člena ZPP, ki določa, da se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato presoja utemeljenost tožbenega zahtevka na podlagi dejstev, ki so navedena v tožbi in da dejstva, na katere se opira tožbeni zahtevek niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik ali dejstvi, ki so splošno znana.

6. Tožeča stranka trdi, da je lastnica spornih nepremičnin na podlagi zakona in sicer 14. člena Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov (Ur. l. RS, št. 10/1993) in da so zemljišča kmetijska zemljišča, kmetije in gozdovi v družbeni lastnini, ki niso postali last RS oziroma občin po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij, Zakon o zadrugah ter kmetijska zemljišča in gozdovi, ki so jih temeljne organizacije kooperantov dobile v upravljanje in razpolaganje na neodplačen način. Tožeča stranka je še trdila in sodišče ji sledi (kar tudi za pritožbo ni sporno), da je tožena stranka vpisana v zemljiški knjigi kot lastnica na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini in da je bila vpisana v letu 2008. Sodišče je tudi ugotovilo, da je pred tem tožena stranka imela te nepremičnine kot pravico v uporabi na družbeni lastnini, saj je bila leta 1958 določena kot organ upravljanja (pravdna prednica tožene stranke). Pred tem pa je iz zemljiške knjige sodišče prve stopnje ugotovilo, kar trdi tožnica, da so bile nepremičnine 1948 leta vpisane kot splošno ljudsko premoženje.

7. Na podlagi dejanskega stanja, ki se v pritožbi ne more več izpodbijati, je sodišče prve stopnje pravilno materialnopravno sklepalo, da so podani pogoji, da je tožeča stranka pridobila lastninsko pravico na teh nepremičninah na podlagi 14. člena ZSKZ. Ker se je to zgodilo na podlagi zakona ob uveljavitvi (11. 3. 1993), je njena pravica močnejša kot je pravica tožene stranke, ki se je vpisala na podlagi 2. člena Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini v letu 2008. 8. Da je tako stališče materialnopravno pravilno, je presojalo v primeru lovskih organizacij, ki so tudi pravne osebe civilnega prava, Vrhovno sodišče RS v zadevi II Ips 270/2014(1).

9. Pritožba trdi, da bi sodišče moralo iz zemljiškoknjižnega izpiska samo ugotoviti, da je tožena stranka oziroma pravni prednik pridobil ta zemljišča na podlagi darilne pogodbe 11. 3. 1993 od A. A. Gre za izpodbijanje dejanskega stanja, ki v pritožbeni stopnji, ko gre za zamudno sodbo, ni dopustno. Sama pritožnica opozarja, da gre za način vračanja, ki bi ga toženka lahko zahtevala v postopku o denacionalizaciji. Pritožba sicer navaja, da je menila, da to ni potrebno, ker se je vpisala v zemljiško knjigo na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini. Pri tem spregleda, da je bil Zakon o denacionalizaciji sprejet v Uradnem listu RS/I, št. 27/1991 in da je rok za vložitev zahtevka po ZDen že zdavnaj zamudila. Vpis po ZLNDL pa ne more nadomestiti zahtevka po ZDen.

10. Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in da pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Pritožba še trdi, da tožeča stranka ni mogla pridobiti lastninske pravice, ker je po 20. členu ZSKZ zavezanec po denacionalizaciji. Ta argument ne more biti pomemben, saj tožena stranka postopka denacionalizacije niti ni sprožila.

11. Odločitev o stroških temelji na določbi 165. in 154. člena ZPP.

Op. št. (1): Lovska družina je upravljala in uporabljala za potrebe svoje dejavnosti kmetijska zemljišča v družbeni lastnini in na njih ni imela lastninske pravice in je zato ZSKZ ta zemljišča podržavil enako kot vsa družbena kmetijska zemljišča, ne glede na to, s katerimi sredstvi in iz kakšnih virov so bila kupljena oziroma ne glede na to, na kakšen način so bila pridobljena.