Jedro

Domneva nelojalnosti je po razlagi Ustavnega sodišča RS upravičena glede na takratna zgodovinska dejstva. Ni pa je dopustno razlagati tako, da prizadeta oseba ne bi imela pravice izpodbijati te domneve in dokazovati nasprotnega. Toženi stranki torej ni bilo potrebno ugotavljati nelojalnega ravnanja zakoncev B., temveč je breme izpodbijanja zakonske domneve nelojalnosti nosil tožnik sedaj revident. Dejstva so okoliščine zunanjega sveta. Nacionalna pripadnost in članstvo v organizacijah so dejstva, saj so zaznavna navzven. Revident je z izpodbijanjem ugotovitev o dejstvih smiselno menil, da je bilo dejansko stanje ugotovljeno zmotno. To pa ni dovoljen revizijski razlog (drugi odstavek 85. člena ZUS-1).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče 1. stopnje na temelju 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 6.3.2003. S to odločbo je tožena stranka združila pritožbena postopka v zvezi z ugotovitvijo državljanstva za B.B. in D.B. v en postopek, zavrnila pritožbi B.B. (mlajšega), oba z dne 2.12.2002, in potrdila odločbi Upravne enote Maribor, ki sta bili obe izdani dne 13.11.2002. V navedenih odločbah Upravne enote Maribor je bilo ugotovljeno, da se po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, D.B., rojena 10.4.1918 v Muti, in B.B., rojen 7.12.1912 v Muti, od 28.8.1945 nista štela za jugoslovanska državljana.

Sodišče prve stopnje navaja, da gre v obravnavani zadevi za ugotavljanje državljanstva B.B. in D.B., kar predstavlja predhodno vprašanje v postopku denacionalizacije na temelju 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen). Po tej določbi izda občinski upravni organ, pristojen za notranje zadeve, ugotovitveno odločbo o državljanstvu upravičenca, če ta ni vpisan v evidenco o državljanstvu. Po določbi 39. člena Zakona o državljanstvu RS (v nadaljevanju: ZDRS) se državljanstvo oseb presoja po predpisih, ki so veljali pred uveljavitvijo ZDRS. Za ugotavljanje državljanstva za konkretno osebo je potrebno upoštevati predpise, ki so veljali v času njenega življenja. Med takšne predpise sodi tudi Zakon o državljanstvu FLRJ (Ur. l. FLRJ, št. 54/46, v nadaljevanju: ZDrž). Po določbi 1. odstavka 35. člena ZDrž so bili jugoslovanski državljani vsi tisti, ki so bili na dan 28.8.1945 jugoslovanski državljani po veljavnih predpisih. Po 2. odstavku 35. člena ZDrž se za državljane FLRJ niso štele osebe nemške narodnosti, ki so ob uveljavitvi novele na dan 4.12.1948 živele v tujini in ki so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ, pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti. 2. odstavek 35. člena ZDrž se je uporabljal retroaktivno. Po splošnih pravilih se dokazuje, ali je oseba nemške narodnosti in ali je v času uveljavitve ZDrž živela v tujini, nelojalnost pa se domneva. Tožena stranka je pravilno ugotovila vse pravno pomembne okoliščine glede narodnosti B.B. in D.B. Pripadnost nemški narodnosti izkazuje članstvo v organizaciji Kulturbund. Pri pripadnikih Kulturbunda se nelojalnost domneva. Tožniku ni uspelo izpodbiti domneve nelojalnosti za svoja pravna prednika, ki sta že pred 4.12.1948 živela v tujini. V upravnem postopku je bilo tudi pravilno ugotovljeno, da sta bila zakonca B. nemške narodnosti.

Zoper sodbo upravnega sodišča RS je bila dne 10.5.2004 vložena pritožba. V njej tožnik navaja, da je začela novela Zakona o državljanstvu Federativne ljudske republike Jugoslavije veljati 4.12.1948. Tožena stranka je zmotno uporabila materialno pravo, ker je uporabila (novelirano) določbo drugega odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu Federativne ljudske republike Jugoslavije retroaktivno, na leto 1945. Takšno pravno stališče in ustrezna praksa tožene stranke sta protizakonita in diskriminatorna. Drugi odstavek 35. člena Zakona o državljanstvu Federativne ljudske republike Jugoslavije ni postal del pravnega reda Republike Slovenije, saj je tako odločilo Ustavno sodišče Republike Slovenije v tč. 45 svoje odločbe z opr. št. U-I-23/93. Toda celo, če bi se uporabilo materialno pravo zmotno, ni bilo ugotovljeno pravilno dejansko stanje glede nacionalne pripadnosti zakoncev B. Zmotno je bilo uporabljeno tudi materialno pravo, kolikor se je nanašalo na ugotovitev, da sta se zakonca B. nahajala zunaj ozemlja Jugoslavije pred 4. 12. 1948. Tožena stranka ni opredelila, od kdaj naprej sta se nahajala zunaj jugoslovanskega ozemlja, temveč je zgolj navedla, da že pred 4.12.1948. Ker se 2. odstavek 35. člena ZDrž ne uporablja retroaktivno, se mora ugotavljati odsotnost dne 28.8.1945 in ne na dan 4.12.1948. Tožena stranka ni ugotavljala nelojalnega ravnanja zakoncev B., čeprav bi ga morala.

Niti tožena stranka niti Državno pravobranilstvo nista odgovorila na revizijo.

Ker je s 1.1.2007 začel veljati in se uporabljati ZUS-1, je bilo treba s tožnikovo pritožbo, ki je bila vložena v letu 2004, ravnati po določbi 2. odstavka 107. člena ZUS-1. Skladno s to določbo se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, še naprej obravnavajo kot pritožbe po določbah ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1 in v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. Ker v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za obravnavanje vložene pritožbe kot pritožbe po določbi 2. odstavka 107. člena ZUS-1, jo je Vrhovno sodišče RS obravnavalo kot revizijo. Sodba sodišča prve stopnje je v skladu z določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna s 1.1.2007. Revizija ni utemeljena.

V obravnavani upravni zadevi gre za ugotavljanje državljanstva (po 3. odstavku 63. člena ZDen) kot pogoja za pridobitev upravičenja do denacionalizacije in je zato treba upoštevati poleg predpisov, ki urejajo državljanstvo, tudi določbe ZDen.

Temeljno pravilo glede ugotavljanja državljanstva kot pogoja za pridobitev upravičenja do denacionalizacije je vsebovano v 1. odstavku 9. člena ZDen, ki določa, da so fizične osebe iz 3., 4. in 5. člena ZDen upravičenci, če so bili v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani in jim je bilo po 9.5.1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo. Časovni okvir, ki je pomemben za ugotovitev državljanstva, je ureditev ZDrž, ki določa v 2. odstavku 35. člena oviro za ugotovitev oziroma nadaljevanje jugoslovanskega državljanstva na dan 28. 8. 1945, če so kumulativno podani trije (negativni) pogoji: življenje v tujini, nemška narodnost in nelojalno ravnanje med vojno ali pred vojno proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ. Na podlagi te določbe ZDrž je bilo odrečeno državljanstvo FLRJ tistim osebam nemške narodnosti, ki so se pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti, ker so s svojim ravnanjem izkazovale lojalnost nemškemu Reichu.

V 3. odstavku 63. člena ZDen je določeno, da pri ugotavljanju jugoslovanskega državljanstva kot pogoja za pridobitev upravičenja do denacionalizacije ni mogoče ugotavljati obstoja nelojalnega ravnanja zoper interese narodov in države FLRJ. Po stališču iz odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-23/93 z dne 20. 3. 1997 (Ur. list RS, št. 23/97), vsebuje določba 2. odstavka 35. člena ZDrž v povezavi z določbo 3. odstavka 63. člena ZDen domnevo nelojalnosti. Domneva je bila po razlagi Ustavnega sodišča RS upravičena glede na takratna zgodovinska dejstva. Ni pa je dopustno razlagati tako, da prizadeta oseba ne bi imela pravice izpodbijati te domneve in dokazovati nasprotnega (točki 46 do 49 navedene odločbe, zlasti točka 48). Toženi stranki torej ni bilo potrebno ugotavljati nelojalnega ravnanja zakoncev B., temveč je breme izpodbijanja zakonske domneve nelojalnosti nosil tožnik. Tožnik v reviziji sicer meni drugače, vendar je njegovo mnenje nepravilno.

Ker je novela veljala od 4.12.1948, so torej brez jugoslovanskega državljanstva ostali Nemci, ki so se 4.12.1948 nahajali v tujini. Njihova nelojalnost se domneva. Učinek takšne ureditve je torej retroaktiven, toda Ustavno sodišče RS kljub temu ni odločilo, da bi bila neskladna z Ustavo Republike Slovenije (glej navedeno odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, tč. 41 in nasl., zlasti tč. 45 in 47). Da drugi odstavek 35. člena ZDrž v povezavi s tretjim odstavkom 63. člena ZDen ni diskriminatoren, kot zmotno meni revident, je odločilo že Ustavno sodišče Republike Slovenije (tč. 47 navedene odločbe).

Neutemeljen je tudi revizijski razlog, da je presečni dan za ugotavljanje odsotnosti zakoncev B. 28.8.1945. Odločilna je bila odsotnost na dan 4.12.1948, imela pa je retroaktiven učinek. Tako je menila že navedena odločba Ustavnega sodišča, tč. 45, takšna pa je po izdaji te odločbe Ustavnega sodišča tudi ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Ustavno sodišče pa ni menilo, da je takšna ureditev v neskladju z Ustavo Republike Slovenije, saj zakona ni razveljavilo, temveč je razveljavitev celo izrecno odklonilo (tč. 49 v navedeni odločbi Ustavnega sodišča). Odsotnost zakoncev B. na dan 4.12.1948 pa ni bila sporna. Glede na opisano materialnopravno stanje toženi stranki ni bilo potrebno ugotoviti, od kdaj natančno sta zakonca B. živela v tujini, saj je pomembno le, da sta v tujini živela na dan 4.12.1948. ZDrž že v času uveljavitve Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I) ni bil več veljaven zakon. Kot takšen tudi ni bil prevzet v slovenski pravni red. Vendar je še dajal učinke tudi po svoji razveljavitvi, in sicer zaradi 39. člena ZDRS. Da takšno učinkovanje ne nasprotuje Ustavi Republike Slovenije, je odločilo že Ustavno sodišče v prej navedeni odločbi, v tč. 44 in naslednjih. V njih je namreč presojalo ustavno skladnost drugega odstavka 35. člena ZDrž (novelirano besedilo). Ustavno sodišče RS ni menilo, da bi bila njegova uporaba v zvezi z Zakonom o denacionalizaciji protiustavna (prim. zlasti tč. 45 in 47), temveč je le podalo razlago drugega odstavka 35. člena ZDrž.

Tožnik izpodbija ugotovitev, da sta bila zakonca B. po nacionalni pripadnosti Nemca in da sta bila člana organizacije Kulturbund. Dejstva so okoliščine zunanjega sveta. Tako nacionalna pripadnost kot tudi članstvo v organizacijah so torej dejstva, saj so zaznavna navzven. Revident je z izpodbijanjem ugotovitev o dejstvih smiselno menil, da je bilo dejansko stanje ugotovljeno zmotno. To pa ni dovoljen revizijski razlog (drugi odstavek 85. člena ZUS-1).

Ker sta zakonca B. na dan 4.12.1948 živela v tujini, bila po nacionalni pripadnosti Nemca in nista izpodbila domneve nelojalnosti, je odločitev Upravnega sodišča materialnopravno pravilna. Neutemeljeno revizijo je Vrhovno sodišče RS zavrnilo (92. člen ZUS-1).