Jedro

Drugi odstavek 214. člena ZPP dopušča presojo, da dejstva, ki jih stranka ne zanika, štejejo za priznana.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (obsodilni in stroškovni del ter glede pobotnega ugovora - točka VI) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 29127/2017 z dne 20. 3. 2015 v prvem odstavku izreka v veljavi glede glavnice v znesku 1.672,46 EUR in zakonskih zamudnih obresti od v točki I izreka navedenih zneskov od zapadlosti do plačila.

Navedeni sklep o izvršbi je razveljavilo glede zakonskih zamudnih obresti od zneskov, navedenih v točki II izreka in v tem obsegu tožbeni zahtevek zavrnilo.

Prav tako je sklep o izvršbi razveljavilo tudi v preostalem delu prvega odstavka izreka - glede plačila stroškov rezervnega sklada z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka). Po spremembi tožbe je tožbenemu zahtevku v tem delu ugodilo in tožencu naložilo v plačilo glavnico 348,71 EUR ter zakonskih zamudnih obresti od posameznih zneskov, navedenih v točki IV od zapadlosti do plačila, vse na račun v izreku navedenega fiduciarnega računa tožeče stranke pri B. d.d. (točka IV izreka).

V točki V izreka je odločilo o stroških izvršilnega postopka. Sklep o izvršbi je v tretjem odstavku izreka ohranilo v veljavi za 129,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v preostalem delu (za 28,32 EUR z zamudnimi obrestmi) ga je razveljavilo in v tem obsegu stroškovni del zahtevka zavrnilo.

V točki VI izreka je ugotovilo, da terjatev tožene stranke v višini 606,59 EUR ne obstoji.

Toženi stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožeče stranke v odmerjeni višini 650,06 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka VII izreka).

2. Toženec vlaga laično pritožbo. Navaja, da sodbo izpodbija v celoti iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Predlaga razveljavite sodbe. Priznava, da tožniku dolguje, a ga moti, da je sodišče skoraj v celoti priznalo tožbeni zahtevek kljub izkazu, da tožeča stranka od njega terja več, kot znaša dejanski dolg. Nesporno je tožnik vselej izstavil račun z vsemi postavkami, ki jih je kot upravnik upravičen zaračunati, in da je kot posledico nepravočasnega plačila del že zaračunanih obveznosti prevalil na posameznega upravičenca. Priznava, da je tožnik njegovo obveznost zmanjšal za preneseno po 71. členu Stanovanjskega zakona, a le za del, ki izvira iz računov vtoževanih v tej pravdi. Glede preostanka - zneska 606,69 EUR, ki ga je tožnik tožencu zaračunal, ga prenesel na tretje osebe in ga od toženca dobil tudi plačanega, pa v sodbi ni obrazložitve. Nelogično, čeprav morda pravilno, je, da se navedeni znesek ne nanaša na vtoževano obdobje. Terjatve se morda ne da upoštevati v tem postopku, a zagotovo obstoji. Zavrniti bi bilo treba tudi priznani zahtevek iz naslova zamudnih obresti po dveh računih (točka 16 sodbe), ker jih tožnik ni izkazal z obračunom.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba navaja, da sodbo izpodbija v celoti, čeprav za del, v katerem je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, nima pravnega interesa. Sodišče je namreč sledilo ugovoru dvojnega zaračunavanja zamudnih obresti in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (natančni razlogi v točkah 14 in 15 sodbe). Ker pritožba zavrnilnemu delu smiselno ne nasprotuje, je pritožbeno sodišče opravilo pritožbeni preizkus v mejah vsebinskih pritožbenih razlogov in pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP1 in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotavlja, da je sprejeta odločitev pravilna v dejanskem in pravnem pogledu in ni obremenjena s tistimi procesnimi kršitvami, na katere mora samo paziti po uradni dolžnosti. Zato bo v nadaljevanju odgovorilo le na bistvene pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

6. Ni bilo sporno, da je tožeča stranka upravnik večstanovanjske stavbe, v kateri živi toženec, toženec pa uporabnik stanovanja v stavbi, ki ga bremeni plačilo stroškov upravljanja in obratovanja ter stroškov rezervnega sklada. Na podlagi neplačanih računov za obdobje od januarja 2014 do decembra 2014 je tožeča stranka od toženca zahtevala plačilo zapadlih neplačanih obveznosti iz naslova stroškov rezervnega sklada in stroškov upravljanja in obratovanja.

7. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno in ugotovitve sodišča prve stopnje o višini dolga, ki jo smiselno izpodbija pritožba, ko trdi, da tožeča stranka od toženca terja več kot znaša njegov dejanski dolg. Na prvi stopnji ni bilo toženčevih trditev ne dokazov, da bi za vtoževano obdobje na račun vtoževanih stroškov toženec tožeči stranki karkoli plačal. Drži, da se je branil z ugovorom odstopljenih terjatev upravnika dobaviteljem, upoštevaje drugi odstavek 71. člena SZ-12. S tem v zvezi je postavil tudi pobotni ugovor v višini 606,69 EUR. Sodišče prve stopnje je v okviru trditvene in dokazne podlage, ki jo je ponudila tožeča stranka, in ob pomanjkanju nasprotnih trditev in dokazov tožene stranke ugotovilo, da je tožeča stranka za obravnavano obdobje posameznim dobaviteljem odstopila le za 190,71 EUR terjatev in da slednjih od toženca v tem postopku ne vtožuje. Pritožbeno sodišče natančno oceno in ugotovitve sodišča o višini dolga tožene stranke, pojasnjeno v razlogih 7 in 8 sodbe, sprejema kot pravilne. Pavšalne pritožbene navedbe jih ne morejo omajati. Pritožnik namreč niti v pritožbi ne zatrjuje (in ne ponudi dokazov), da bi od ugotovljenega dolga (že zmanjšanega za odstopljene terjatve posameznim dobaviteljem) tožeči stranki kakorkoli poravnal. 8. Tudi odločitev o zavrnitvi pobotnega ugovora je pravilna. Pritožnik prvič v pritožbi navaja (a tega dokazno ne podpre), da je tožeči stranki že plačal odstopljeno terjatev dobaviteljem v skupnem znesku 606,69 EUR. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje gre za znesek, ki ga je tožeča stranka odstopila dobaviteljem v obdobju od junija 2012 do junija 2014, torej za obdobje oziroma obveznosti, ki niso bile predmet obravnavane pravde. Ker trditev o plačilu navedenega zneska tožeči stranki na prvi stopnji ni bilo, pritožnik pa ne opraviči, zakaj jih ni podal (in jih dokazal) pravočasno, gre za neupoštevne in prepozne pritožbene novote, ki jih ni mogoče več upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje pa toženec na prvi stopnji ni niti ustrezno zatrjeval (kaj šele dokazal), da bi imel do tožeče stranke svojo nasprotno terjatev v zatrjevani višini. Ker ni zmogel trditvenega in dokaznega bremena za obstoj morebitne nasprotne terjatve do tožeče stranke, je sodišče niti ni moglo obravnavati. Pobotni ugovor je zavrnilo ob pravilni uporabi 311. člena OZ, ker nasprotne terjatve tožene stranke do tožeče stranke ni ugotovilo.

9. Tudi pritožbenim razlogom o neobrazloženi sodbi glede zneska 606,69 EUR ni mogoče slediti. Natančne ugotovitve o vsebini odstopljenih terjatev in zatrjevani nasprotni terjatvi tožene stranke do tožeče stranke so v sodbi podane v točki 7 in 9. Pritožbeno sodišče jih sprejema in ugotavlja, da so dovolj jasne, da je na podlagi njih mogoče presoditi pravilnost sprejete odločitve.

10. Pritožba neutemeljeno izpodbija tudi odločitev o priznanih zakonskih zamudnih obresti, obračunanih v dveh računih, izdanih dne 14. 2. 2014, češ da jih tožnik ni izkazal z obračunom. Sodišče prve stopnje je toženčev ugovor nepravilnega obračunavanja zakonskih zamudnih obresti natančno obravnavalo in mu sledilo pri računih, izdanih do 14. 2. 2014 (ugotovitve in razlogi v točkah 14 in 15 sodbe). V tem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo. Za ostala dva računa pa je ugotovilo, da se obračunane zamudne obresti nanašajo na starejše terjatve, ki niso predmet te pravde. V tem delu ugovorov tožene stranke o napačnih obračunih ni bilo. Tudi ugovor neizkazanosti z obračunom je prvič neupravičeno podan šele v pritožbi in je zato neupošteven. Sprejeta odločitev sodišča prve stopnje je ob iz ostalih pravočasnih ugovorih tožene stranke pravilna. Drugi odstavek 214. člena ZPP dopušča presojo, da dejstva, ki jih stranka ne zanika, štejejo za priznana.

11. Drugih pritožbenih očitkov ni. Ker je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in nanj pravilno uporabilo materialno pravo, pri odločanju pa ni zagrešilo uveljavljanih niti uradno upoštevnih procesnih kršitev, je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

12. Odločanje o pritožbenih stroških je odpadlo, ker jih tožena stranka ni priglasila.

1 Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami. 2 Stanovanjski zakon, Ur.l. RS, št. 69/2003 s spremembami.