Jedro

Tožnica je bila po ustavitvi izplačevanja delne invalidske pokojnine ter po prenehanju delovnega razmerja oz. zavarovanja, kot zavarovanka iz 22. člena ZPIZ-1 uživalka denarnega nadomestila za čas brezposelnosti. Po prenehanju uživanja denarnega nadomestila za čas brezposelnosti je vložila zahtevo za priznanje nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev oz. razporeditev na drugo ustrezno delo, z vlogama z dne 12. 2. 2013 in z dne 20. 3. 2013, v katerih je urgirala rešitev te zahteve, pa je izrecno uveljavljala delno invalidsko pokojnino, ki ji pripada po odločbi. Zato je sodišče prve stopnje pravilno tožnici od 11. 12. 2012 priznalo pravico do izplačevanja delne invalidske pokojnine, to je po prenehanju izplačevanja denarnega nadomestila za čas brezposelnosti, na podlagi pravnomočne odločbe z dne 6. 7. 2011.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbenemu zahtevku ugodilo tako, da je odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 9. 4. 2013 in št. ... z dne 11. 3. 2013 ter tožnici priznalo pravico do izplačevanja delne invalidske pokojnine od 11. 12. 2012 dalje. Obenem je tožencu naložilo, da v roku 30 dni od pravnomočnosti te sodbe tožnici odmeri delno invalidsko pokojnino.

Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, ker pri svoji presoji sodišče prve stopnje poleg določbe 93. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1), ni izhajalo tudi iz določbe 97. člena. V določbi 97. člena ZPIZ-1 je zapisan dodatni pogoj prijave na Zavodu za zaposlovanje RS zaradi pridobitve pravice do delne invalidske pokojnine ali ustreznega denarnega nadomestila iz določb 89., 90., 93., 94. člena ZPIZ-1. Tako se mora zavarovanec, ki ob nastanku invalidnosti ni bil obvezno zavarovan in zavarovanec, ki je izgubil delo ali po lastni krivdi prekini delovno razmerje oz. obvezno zavarovanje ob ali po nastanku invalidnosti, v roku 30 dni po dokončnosti odločbe o pravici iz invalidskega zavarovanja oz. po prenehanju delovnega razmerja ali zavarovanja prijaviti pri zavodu za zaposlovanje. Navaja, da je tožnica po odločbi z dne 19. 4. 2011 delovni invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do dela na delovnem mestu, na katero je razporejena od 1. 5. 2011 dalje s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno. Tožnici je bila z odločbo z dne 6. 7. 2011 priznana pravica do delne invalidske pokojnine od 16. 5. 2011 dalje. Zaradi stečaja ji je prenehalo delovno razmerje z dnem 10. 11. 2011, od 11. 11. 2011 do 10. 12. 2011 pa je bila prijavljena v pokojninsko in invalidsko zavarovanje po prenehanju delovnega razmerja (bolniški stalež po prenehanju delovnega razmerja). V navedenem obdobju se je tožnici tudi izplačevala delna invalidska pokojnina. Od 11. 12. 2011 do 10. 12. 2012 je tožnica prejemala denarno nadomestilo med brezposelnostjo na Zavodu RS za zaposlovanje. Kot izhaja iz potrdila z dne 13. 2. 2013, se je tožnica pri Zavodu RS za zaposlovanje prijavila dne 15. 2. 2012, kar je po preteku 30-dnevnega roka po prenehanju delovnega razmerja oz. po prenehanju zavarovanja. Rok 30 dni za prijavo pri Zavodu RS za zaposlovanje je namreč začel teči dne 10. 12. 2011, ko je tožnici prenehalo zavarovanje, potekel pa je dne 9. 1. 2012. Navedeno pomeni, da je tožnica zamudila materialni prekluzivni rok, določen v 97. členu ZPIZ-1 in posledično ne more pridobiti pravice do izplačila delne invalidske pokojnine.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v tem sporu v skladu z določbo 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004 v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost določne odločbe toženca št. ... z dne 9. 4. 2013 v zvezi s prvostopno odločbo št. ... z dne 11. 3. 2013, s katero je toženec zavrnil priznanje pravice do delne invalidske pokojnine na podlagi 97. člena ZPIZ-1, ker se tožnica pri Zavodu RS za zaposlovanje ni prijavila v roku 30 dni po prenehanju delovnega razmerja.

V 97. členu ZPIZ-1 je določeno, da zavarovanec, ki ob nastanku invalidnosti ni bil obvezno zavarovan in zavarovanec, ki je izgubil delo ali po lastni krivdi prekinil delovno razmerje oz. obvezno zavarovanje ob ali po nastanku invalidnosti, pridobi pravico do delne invalidske pokojnine ali ustreznega denarnega nadomestila po tem zakonu, če se v roku 30 dni po dokončnosti odločbe o priznani pravici iz invalidskega zavarovanja oz. po prenehanju delovnega razmerja ali zavarovanja, prijavi pri zavodu za zaposlovanje.

Glede na citirano določbo je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da dejanski stan iz 97. člena ZPIZ-1 v tožničinem primeru ni podan, oz. da se ta določba ne nanaša na tožničin primer. Določba 97. člena ZPIZ-1 velja za zavarovance, ki ob nastanku invalidnosti niso obvezno zavarovani ali za zavarovance, ki izgubijo delo, ali po lastni krivdi prekinejo delovno razmerje in še niso pridobili pravice do delne invalidske pokojnine.

Tožnici je bila pred prenehanjem delovnega razmerja že priznana pravica do delne invalidske pokojnine z odločbo št. ... z dne 6. 7. 2011 od 16. 5. 2011 dalje. Citirana odločba je postala pravnomočna. Delno invalidsko pokojnino, priznano s to odločbo, je toženec tožnici izplačeval do prenehanja delovnega razmerja oz. do podaljšanega zavarovanja. Nato ji je z odločbo št. ... z dne 16. 4. 2012 z dnem 20. 11. 2011 le ustavil izplačevanje invalidske pokojnine, medtem ko v samo pravico do delne invalidske pokojnine ni posegel. Tožnica je po ustavitvi izplačevanja delne invalidske pokojnine ter po prenehanju delovnega razmerja oz. zavarovanja, v obdobju od 11. 12. 2011 do 10. 12. 2012 bila kot zavarovanka iz 22. člena ZPIZ-1 uživalka denarnega nadomestila za čas brezposelnosti. Po prenehanju uživanja denarnega nadomestila za čas brezposelnosti je dne 28. 12. 2012 vložila zahtevo za priznanje nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev oz. razporeditev na drugo ustrezno delo, z vlogama z dne 12. 2. 2013 in z dne 20. 3. 2013, v katerih je urgirala rešitev te zahteve, pa je izrecno uveljavljala delno invalidsko pokojnino, ki ji pripada po odločbi št. ... .

Na podlagi takšnega dejanskega stanja je sodišče pravilno tožnici od 11. 12. 2012 priznalo pravico do izplačevanja delne invalidske pokojnine, to je po prenehanju izplačevanja denarnega nadomestila za čas brezposelnosti, na podlagi pravnomočne odločbe št. ... z dne 6. 7. 2011 ter v skladu z določbo 81. člena ZDSS-1 kot nepravilni odpravilo izpodbijani odločbi in tožencu naložilo, da v roku 30 dni od pravnomočnosti te sodbe tožnici odmeri delno invalidsko pokojnino.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.