Jedro

Odpoved pravici iz čl. 236 ZKP in izjava priče, da bo po danem pravnem pouku o možnosti, da se pričanju odpove, vseeno pričala, mora biti v zapisniku o zaslišanju priče izrecno zapisana. Če pouk in odpoved pravici, ki jo ima privilegirana priča, nista zapisana v zapisnik, je njena izpovedba neveljaven dokaz, tudi, če ji je bil pouk dejansko dan oz. se je morda priča tej pravici celo odpovedala.

Izrek

Ob reševanju pritožbe zagovornika obdolženca se sodba sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje spoznalo obdolženca za odgovornega storitve prekrška po D tč. IV. odst. čl. 130 ZVCP-1 in na podlagi tega zakonitega določila izreklo sankcijo in sicer globo v višini 501,00 EUR in pa 10 (deset) kazenskih točk (KT) zaradi prekrška, storjenega z motornim vozilom kategorije B in pa prepoved vožnje motornega vozila kategorije B in pa prepoved vožnje motornega vozila kategorije B za čas enega meseca, medtem ko ga je v skladu s V. odst. čl. 144 ZP-1 oprostilo plačila plačila stroškov postopka.

Tako odločitev sodišča prve stopnje s pravočasno pritožbo napada zagovornik obdolženca in uveljavlja vse pritožbene razloge, pri čemer obrazloži predvsem pritožbeni razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačno uporabo materialnega prava ter predlaga, da se napadena sodba razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da obdolženec boluje za redko boleznijo – pomanjkanje eritrocitov (aplastična anemija), to je sindrom odpovedi kostnega mozga. Ta bolezen je neozdravljiva ter se lahko le omili in na različne načine podaljšuje življenje bolnika. Obdolženec je vsake tri tedne intravenozno oskrbljen s filtriranimi eritrociti, kar mu omogoča preživetje. Vsakodnevno prejema sedem različnih zdravil. Zato rezultati preizkusa alkoholiziranosti niso realni, tako zaradi jemanja zdravil, kot tudi zaradi ravni koncentracije hemoglobina. To se kaže v tem, da če obdolženec prejme eritrocite lahko npr. spije večjo količino alkohola in test alkoholiziranosti ne pokaže nobene vsebnosti alkohola in obratno, če pred tem, ko prejme eritrocite popije manjšo količino alkohola (npr. 1 dcl), mu test alkoholiziranosti pokaže nedovoljeno količino alkohola. Zaslišana zdravnica v postopku je povedala, da ga ne zdravi za to bolezen, temveč mu samo napiše napotnice, saj je zaradi specifične in redne bolezni, ki jo v Sloveniji nima nihče razen obdolženca, dodeljen na zdravljenje v Ljubljano na UKC. Tam ga zdravi prim. dr. P. Ta mu je pojasnil, da glede stranskih učinkov mu ne more podatki eksaktne izjave, saj je bil tisti čas prvi, ki je to zdravilo v Sloveniji sploh uporabljal. V skladu s tem je preizkus alkoholiziranosti, ki ga je opravil obdolženec pokazal napačne rezultate, na to je tudi opozoril policiste, ter ne drži, da bi se strinjal z rezultati testa. Zaradi svoje bolezni je bil tudi zelo utrujen (to se kaže tudi v tem, da ima v času pred sprejetjem eritrocitov neenakomerni srčni ritem in da je brez vsake moči), želel si je počitka, zato je tudi podpisal test, saj ga policisti prej niso želeli spustiti domov. Dejansko stanje je tako nepopolno ugotovljeno, saj zaradi ugotovitve njegovega zdravstvenega stanja ter vpliva zdravil na test alkoholiziranosti temelji na izjavi osebne zdravnice, ki pa ni strokovno pristojna dajati mnenje glede njegove bolezni aplastične anemije. Sodišče pa ni ugotavljalo predlaganega dokaza za ugotovitev ravni koncentracije hemoglobina.

Ob reševanju pritožbe zagovornika obdolženca se sodba sodišča prve stopnje zaradi ugotovitve bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz 6. tč. I. odst. čl. 155 ZP-1 razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Uradni preizkus izpodbijane sodbe je pokazal, da je sodišče prve stopnje gradilo svojo odločitev na zapisniku o preizkusu alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom št. 1417133 (list. št. ...) z dne 2.12.2006, zdravniški izjavi z dne 5.6.2008 in na izpovedi obdolženčeve osebne zdravnice dr. G. A., slednji dokaz pa je nedovoljen, zato sodišče prve stopnje v skladu s čl. 237 ZKP na tako izpovedbo ne bi smelo opreti svoje odločbe.

5. alineja I. odst. čl. 67 ZP-1 določa, da kolikor s tem zakonom ni določeno drugače, se v rednem postopku o prekršku smiselno uporabljajo določbe Zakona o kazenskem postopku (ZKP), med drugim tudi glede zaslišanja prič, kar pomeni, da se v postopku o prekršku glede zaslišanja prič morajo upoštevati določbe čl. 234 do 245 ZKP. Čl. 236 ZKP določa, da so dolžnosti pričevanja v postopku med drugim oproščeni tudi (5. tč., I. odst.) odvetnik, zdravnik, socialni delavec, psiholog ali kakšna druga oseba o dejstvih, za katere je izvedel pri opravljanju poklica, če velja dolžnost, da mora ohraniti kot tajnost tisto, kar je izvedel pri opravljanju svojega poklica, razen v primerih iz III. odst. čl. 65 ZKP ali pa če so izpolnjeni pogoji določeni v zakonu, pod katerimi so te osebe odvezane dolžnosti varovanja tajnosti oz. so dolžne posredovati zaupne podatke pristojnim organom. Čl. 237 ZKP pa nadalje določa, da če je bil kot priča zaslišan kdo, ki ne bi smel biti zaslišan kot priča (čl. 235 ZKP), ali pa kdo, ki ni bil dolžan pričati (čl. 236 ZKP), pa o tem ni bil poučen ali pa se ni izrecno odpovedal tej pravici ali pa pravni pouk in odpoved pričevanju nista zapisana v zapisnik, ali pa če je bil zaslišan mladoletnik, ki ni mogel razumeti pomena pravice, da ni dolžan pričati ali pa če je bila izpovedba priče izsiljena s silo, grožnjo ali kakim drugim podobnim prepovedanim sredstvom, sodišče na tako izpovedbo ne sme opreti svoje odločbe. Iz spisovne dokumentacije pa izhaja, da je obdolženčeva osebna zdravnica dr. G. A. bila vabljena na zaslišanje 25.11.2009 (zapisnik list. št. ...). Iz zapisnika o zaslišanju imenovane priče izhaja pravni pouk o dolžnosti govoriti resnico in o tem, da ne sme priča ničesar zamolčati kar o zadevi ve, v nadaljevanju pa se nahaja pred izpovedjo priče pouk o tem, da je glede na razmerje do obdolženca priča poučena v smislu čl. 236 ZKP, da ji ni treba pričati. Tak pravni pouk je pomanjkljiv saj zapisano ne pomeni, da je bila imenovana priča zanesljivo poučena v skladu s 5. tč. I. odst. čl. 236 ZKP, prav tako pa iz zapisanega nadalje ne izhaja, da se je imenovana priča izrecno odpovedala pravici, da v predmetni prekrškovni zadevi ni zaslišana, kot tudi da bo kljub podanemu pravnemu pouku o tej boniteti pričala, zato taka kršitev posledično pomeni, da je izpovedba priče z dne 25.11.2009 nedovoljen dokaz, ki se mora iz spisovnega gradiva izločiti, kajti sodišče prve stopnje je tudi na podlagi tega dokaza sprejelo svojo odločitev. Odpoved pravici iz čl. 236 ZKP in izjava priče, da bo po danem pravnem pouku o možnosti, da se pričanju odpove, vseeno pričala, mora namreč biti v zapisniku o zaslišanju priče izrecno zapisana. Če pouk in odpoved pravici, ki jo ima privilegirana priča, nista zapisana v zapisnik, je njena izpovedba neveljaven dokaz, tudi, če ji je bil pouk dejansko dan oz. se je morda priča tej pravici celo odpovedala (glej sodbo VS RS, opr. št. I Ips 252/2008). V konkretnem primeru, ko iz zapisnika o zaslišanju priče (list. št. ...) izhaja nepopolno zapisan pravni pouk, kateremu ne sledi izjava priče o tem, da bo kljub razmerju do obdolženca (lečeča osebna zdravnica) pričala, gre v obravnavanem primeru za vsebinsko opustitev poslujočega sodišča pri zaslišanju privilegirane priče, ki ima za posledico nedovoljenost tako izvedenega dokaza, na katerega je sodišče prve stopnje med drugim oprlo svojo odločbo. Določba čl. 237 ZKP namreč predpisuje enako procesno sankcijo tako zaradi napak pri podajanju pravnega pouka priči, kot tudi zaradi napak pri zapisu pouka in odgovora priče v zapisnik. Ker je torej s tem, ko priča dr. G. A. ni bila zaslišana v skladu s čl. 236 ZKP, sodišče prve stopnje pa je (med drugim) na njeno pričevanje oprlo sodno odločitev v nasprotju s čl. 237 ZKP, je s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka o prekršku iz 6. tč. I. odst. čl. 155 ZP-1, ki sodi v uradni preizkus (čl. 159 ZP-1), zato je moralo pritožbeno sodišče ob zakonskem pooblastilu iz V. odst. čl. 163 ZP-1 sodbo sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti razveljaviti in vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje naprej odločiti o izločitvi nedovoljenega dokaza, ki se nahaja v spisovnem gradivu in ki je posledično pripeljal tudi do sprejete odločitve pritožbenega sodišča, nato pa ponovno izvesti celoten dokazni postopek ter se opredeliti tudi do dokaznih predlogov obrambe tekom postopka, zlasti glede vpliva zdravil, ki jih kontinuirano uživa obdolženec zaradi aplastične anemije in ki naj bi po njegovem zatrjevanju vplivala na vsakokratno vsebnost alkohola v njegovem organizmu (za kar bo po vsej verjetnosti potrebna strokovna presoja ustreznega strokovnjaka). Šele tako izveden dokazni postopek bo lahko sodišču prve stopnje ponudil odgovor na vprašanje o tem, kolikšna je bila stopnja alkoholiziranosti obdolženca dne 2.12.2006, ko je vozil v cestnem prometu, kot tudi, ali je obdolženec za tako svojo ravnanje tudi odgovoren.

Glede na sprejeto odločitev pritožbenega sodišča se pritožbeni senat do preostalih pritožbenih navedb zagovornika obdolženca ni opredeljeval.