Jedro

Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje, da tožeča stranka takse za pritožbo ni dolžna plačati, ker je ni bila dolžna plačati za tožbo in da je bistvena okoliščina trenutek vložitve tožbe. Po prehodnih in končnih določbah (1. odstavek 26. člena ZST-1B) se takse za postopke in dejanja, glede katerih je nastala taksna obveznost do uveljavitve tega zakona, plačujejo po dosedanjih predpisih in dosedanji tarifi. Ob vložitvi tožbe z dne 23. 2. 2010 ni obstajala taksna obveznost v individualnih delovnih sporih premoženjske narave, zato je tožeča stranka tudi ni bila dolžna plačati. Ta obveznost je nastala z novelo ZST-1B in velja za postopek ali dejanja, ki so opravljena po uveljavitvi tega zakona. Ker je tožeča stranka po uveljavitvi tega zakona vložila pritožbo, je tedaj (z dnem vložitve pritožbe) nastala taksna obveznost po ZST-1B za plačilo takse za postopek o pritožbi zoper odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari v individualnih delovnih sporih premoženjske narave.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožeče stranke zoper plačilni nalog z dne 14. 4. 2015. 2. Zoper naveden sklep vlaga tožeča stranka pravočasno pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, ugovoru tožeče stranke z dne 14. 4. 2014 ugodi in da nalog za plačilo sodne takse z dne 13. 4. 2015 razveljavi ter stroške, ki so tožniku nastali s pritožbo, naloži v plačilo toženi stranki. Sodišče se je postavilo na stališče, da naj bi ZST-1B v prehodnih določbah opredelil zgolj to, da se takse za dejanja, glede katerih je nastala taksna obveznost do uveljavitve tega zakona, plačujejo po dosedanjih predpisih in tarifi. Takšno stališče sodišča je v nasprotju z zakonsko določbo 39. člena ZST-1, ki določa, da se takse v postopkih, ki so začeli teči pred uveljavitvijo tega zakona, se do pravnomočnega zaključka postopka plačujejo po dosedanjih predpisih in po dosedanji tarifi. Prehodna določba 26. člena ZST-1B pa določa, da takse za postopke in dejanja, glede katerih je nastala taksna obveznost do uveljavitve tega zakona, se plačujejo po dosedanjih predpisih in po dosedanji tarifi. Glede na takšna določila ZST-1 in ZST-1B sledi, da je bistvena okoliščina trenutek začetka postopka, ne pa trenutek (procesnega) dejanja stranke kot zmotno meni sodišče prve stopnje. Takse se za vsa procesna dejanja v postopkih, ki so bili začeti pred novelo ZST-1B, odmerijo po Zakonu o sodnih taksah, ki veljal pred sprejetjem te novele. Če je postopek začel teči pred uveljavitvijo novele ZST-1B, je torej za odločanje o sodnih taksah za procesna dejanja strank znotraj tega postopka potrebno uporabiti zakon, ki je veljal pred sprejetjem novele ZST-1B, ki pa taksne obveznosti v premoženjsko pravnih delovnih sporih ni določal. V konkretnem primeru taksna obveznost za pritožbo z dne 9. 4. 2015 ni nastala in je plačilni nalog z dne 13. 4. 2015 neutemeljen.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. V konkretnem primeru gre za postopek o individualnem delovnem sporu premoženjske narave in sicer je tožeča stranka s tožbo z dne 23. 2. 2010 od tožene stranke zahtevala plačilo odškodnine za nesrečo pri delu v višini 11.870,00 EUR s pp.

6. Z začetkom veljavnosti ZST-1B (Ur. l. RS, št. 63/2013) so bile z dne 10. 8. 2013 določene sodne takse tudi v individualnih delovnih sporih premoženjske narave (taksna tarifa 2.2).

7. Če ZST-1 ali taksna tarifa na določata drugače, nastane taksna obveznost za vsak postopek, ki ga vodi sodišče ob vložitvi tožbe, predloga za začetek postopka ali pravnega sredstva (1. točka 1. odstavka 5. člena ZST-1). Tako je na podlagi citiranega določila za postopek o pritožbi zoper odločbo sodišča prve stopnje o glavni stvari nastala taksna obveznost ob vložitvi pritožbe. Ker tožeča stranka ob vložitvi pritožbe zoper sodbo z dne 18. 3. 2015 takse ni plačala, je sodišče utemeljeno izdalo plačilni nalog za plačilo sodne takse z dne 13. 4. 2015. Sodno takso za pritožbo v znesku 210,00 EUR je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo v skladu s taksno tarifo. Upoštevajoč višino tožbenega zahtevka (11.870,00 EUR) znaša taksna obveznost po tarifni št. 2.3.2.1 glede na količnik 2.0 v višini 210,00 EUR.

8. Neutemeljena je pritožbeno sklicevanje, da tožeča stranka takse za pritožbo ni dolžna plačati, ker je tudi ni bila dolžna plačati za tožbo in da je bistvena okoliščina trenutek vložitve tožbe. Po prehodnih in končnih določbah (1. odstavek 26. člena ZST-1B) se takse za postopke in dejanja, glede katerih je nastala taksna obveznost do uveljavitve tega zakona plačujejo po dosedanjih predpisih in dosedanji tarifi. Ob vložitvi tožbe z dne 23. 2. 2010 ni obstajala taksna obveznost v individualnih delovnih sporih premoženjske narave, zato je tožeča stranka tudi ni bila dolžna plačati. Ta obveznost je nastala z novelo ZST-1B in velja za postopek ali dejanja, ki so opravljena po uveljavitvi tega zakona. Ker je tožeča stranka po uveljavitvi tega zakona vložila pritožbo, je nastala taksna obveznost po ZST-1B in sicer po taksni tarifi 2.3.2.1 tudi taksa za postopek v pritožbi zoper odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari v individualnih delovnih sporih premoženjske narave.

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).