Jedro

Pravni interes je procesna predpostavka za dopustnost vsake tožbe. Kdor zahteva sodno varstvo svojih pravic in interesov, mora imeti pravni interes, ki je podan, če bo ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. V primeru dajatvene tožbe se pravni interes domneva in ga ni treba posebej izkazovati. Sodišče lahko izda sklep o zavrženju tožbe, če ugotovi, da tožnik nima pravne koristi za vložitev tožbe, tudi v primeru dajatvene tožbe, pa je domneva o obstoju pravnega interesa izpodbojna. To pa lahko stori le, če okoliščine, na katerih temelji presoja o neobstoju pravnega interesa za tožbo, ustrezno obrazloži.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo (I točka izreka) in odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v višini 4.443,24 EUR v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, od tedaj dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II točka izreka).

2. Proti temu sklepu se pritožuje tožeča stranka. V pritožbi uvodoma izpostavlja, da odločitev sodišča prve stopnje ni zgolj neutemeljena, ampak je v tako očitnem nasprotju s pravili pravdnega postopka, da jo je treba označiti za arbitrarno in čim prej razveljaviti. Edini razlog za zavrženje tožbe naj bi bila ugotovitev sodišča prve stopnje, da pravna korist tožeče stranke za predmetno tožbo ni več podana. Takšna ugotovitev sodišča prve stopnje ne drži. Sodišče prve stopnje svojega naziranja sicer v ničemer ne pojasni, vendar je kljub temu že na prvi pogled očitno, da gre za napačno stališče, ki nima nobene podlage v relevantnih zakonskih določbah. Pri presoji obstoja pravne koristi za vložitev tožbe je edino relevantno vprašanje, ali se bo v primeru ugoditve tožbenemu zahtevku pravni položaj tožeče stranke izboljšal, torej ali tožbeni zahtevek vodi do kakšne neposredne pravne koristi za tožečo stranko. V konkretnem primeru je ta postavila denarni dajatveni tožbeni zahtevek. V primeru ugoditve njenemu zahtevku bo pridobila pravico od tožene stranke zahtevati plačilo vtoževanega zneska 1.062.234,00 EUR ter pripadajoče obresti. Vsekakor bo v primeru ugoditve tožbenemu zahtevku tožeči stranki zagotovljena jasna, neposredna in zelo visoka pravna korist, do katere tožeča stranka brez odločbe sodišča ne more priti. Tožeča stranka poudarja, da se pri dajatvenih in oblikovalnih tožbenih zahtevkih obstoj pravnega interesa domneva in ga stranki ni treba posebej izkazovati. Veljavnost ali neveljavnost pogodbe ali kakršnegakoli pravnega posla, oziroma obstoj ali neobstoj temelja tožbenega zahtevka nikdar ne more predstavljati razloga za zavrženje tožbe. Gre za pravni aksiom, ki je bil v konkretnem primeru očitno prekršen. Težko je dovolj jasno poudariti, kako zgrešeno in v nasprotju z najbolj osnovnimi načeli pravdnega postopka in civilnega prava je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju predmetne tožbe. Tožeča stranka sklepa, da je do tako nenavadne odločitve pripeljalo napačno razumevanje vsebine in vpliva sodbe in sklepa Višjega sodišča v Mariboru I Cpg 239/2022 z dne 7. 3. 2023 (v nadaljevanju odločba I Cpg 239/2022), napačna aplikacija načela pravnomočnosti in pomešanje vprašanja utemeljenosti tožbenega zahtevka s pojmom pravnega interesa. Tožeča stranka izpostavlja, da dosledna razlaga vsebine (izreka) navedene sodne odločbe in aplikacija procesnih pravil vodi do sklepa, da odločba I Cpg 239/2022 na predmetni postopek nima nobenega vpliva, predvsem pa ne predstavlja razloga za zavrženje tožbe tožeče stranke. Če že, je Višje sodišče v Mariboru, v okviru odločanja o tožbenem zahtevku tožene stranke na vračilo kupnine, vprašanje razveze Okvirnega sporazuma reševalo kot predhodno vprašanje, vendar ima razrešitev predhodnega vprašanja v skladu z izrecno določbo drugega odstavka 13. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) učinek samo v pravdi, v kateri je bilo vprašanje rešeno. Obstoj veljavnosti Okvirnega sporazuma bo predmet dokaznega postopka v predmetnem postopku, odločitev sodišča pa odvisna izključno od procesnega gradiva, ki ga bosta pravdni stranki vložili v predmetni spis. Ob tem tožeča stranka poudarja, da se v obrazložitvi odločbe I Cpg 239/2022 Višje sodišče v Mariboru z razvezo sklenjenega Okvirnega sporazuma praktično ni ukvarjalo in se do tega vprašanja tudi ni konkretno opredeljevalo. Procesno gradivo v predmetnem postopku ne daje nobene podlage ne za zavrženje tožbene ne za zavrnitev tožbenega zahtevka tožeče stranke. Sklicevanje na sodbo v drugem postopku, katere izrek se ne nanaša na veljavnost Okvirnega sporazuma, je povsem brezpredmetno, predvsem pa je očitno neutemeljena ugotovitev, da naj bi tožeča stranka izgubila pravni interes za predmetno tožbo. Tožeča stranka predlaga, ne zgolj, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi, ampak da v skladu s svojo pristojnostjo in v skladu z načelom ekonomičnosti postopka poda jasna stališča tako glede obstoja pravnega interesa za odločanje o njeni tožbi, kot tudi glede vpliva odločbe I Cpg 239/2022 na predmetni postopek. Tožeča stranka je namreč prepričana, da sodišče z navedenim sklepom ni odločalo o vprašanju veljavnosti (razveze) Okvirnega sporazuma, oziroma še pomembneje, da o tem vprašanju ni bilo odločeno z učinkom pravnomočnosti. Pritožbeno sodišče naj pojasni, da sodišča razrešitev predhodnega vprašanja v nekem drugem pravdnem postopku, ki ni razvidna v izreku sodbe, v ničemer ne zavezuje. Navedeno namreč pomeni, da mora sodišče o tem vprašanju odločiti na podlagi trditev in dokaznih predlogov, ki bodo podani v predmetnem postopku in da je lahko odločitev, ki bo predmet samostojnega pravdnega postopka, lahko tudi povsem drugačna. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo pritrjuje sprejeti odločitvi sodišča prve stopnje, predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene, podredno, da izpodbijano odločbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne kot neutemeljen, vse pa s stroškovno posledico v korist tožene stranke.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa v mejah razlogov, uveljavljanih s pritožbo, ter v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom istega zakona ugotavlja, da je izpodbijani sklep obremenjen s postopkovno kršitvijo absolutne narave, ki narekuje njegovo razveljavitev.

6. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je med pravdnima strankama potekal gospodarski spor pred Okrožnim sodiščem v Mariboru I Pg 354/2021, v katerem je tožena stranka od tožeče stranke zahtevala vračilo kupnine, plačane za stroje za štetje bankovcev, ki jih je tožeča stranka dobavila toženi stranki, ker so bili po njenih navedbah obremenjeni s stvarno napako. Tožeča stranka je ob predpostavki, da sodišče ugodi takemu tožbenemu zahtevku, v pobot uveljavljala svojo terjatev iz naslova uporabnine strojev za štetje bankovcev do višine s tožbo uveljavljanega zahtevka. Tekom tega postopka je tožeča stranka vložila predmetno tožbo, s katero vtožuje svojo terjatev v višini 1.062.234,00 EUR zaradi uporabe toženi stranki dobavljenih strojev za štetje bankovcev.

7. Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev sprejelo z obrazložitvijo, da je Višje sodišče v Mariboru s sodbo in sklepom I Cpg 239/2022 z dne 7. 3. 2023 odločilo, da se tožbeni zahtevek v tem postopku tožeče stranke zavrne s stroškovno posledico v korist tožene stranke. Glede na tako sprejeto odločitev sodišča druge stopnje je prvostopno sodišče ugotovilo, da je pravni posel za nakup strojev - Okvirni sporazum št. 660000152/JNB z dne 26. 8. 2014 ostal v veljavi. Obrazložilo je, da je na podlagi navedene pogodbe tožeča stranka prejela kupnino za prodane stroje za štetje EUR bankovcev, zato je njen pravni interes, s katero zahteva plačilo uporabnine za navedene stroje, odpadel. Ker njena pravna korist za predmetno tožbo ni več podana, jo je sodišče zavrglo.

8. Tožeča stranka tako sprejeti odločitvi sodišča prve stopnje utemeljeno nasprotuje.

9. Pravni interes je procesna predpostavka za dopustnost vsake tožbe. Kdor zahteva sodno varstvo svojih pravic in interesov, mora imeti pravni interes, ki je podan, če bo ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. V primeru dajatvene tožbe se pravni interes domneva in ga ni treba posebej izkazovati. Sodišče lahko izda sklep o zavrženju tožbe, če ugotovi, da tožnik nima pravne koristi za vložitev tožbe, tudi v primeru dajatvene tožbe, pa je domneva o obstoju pravnega interesa izpodbojna. To pa lahko stori le, če okoliščine, na katerih temelji presoja o neobstoju pravnega interesa za tožbo, ustrezno obrazloži. 10. V prvi vrsti je potrebno pritrditi pritožbenemu očitku, da sodišče prve stopnje takšnega svojega naziranja v izpodbijanem sklepu ni obrazložilo. Dejstvo je namreč, da tožeča stranka vtoževano terjatev utemeljuje na trditvah, da je tožena stranka odstopila od Okvirnega sporazuma, dobavljenih strojev pa tožeči stranki nikdar ni vrnila, ampak jih še naprej uporablja. Uporabnino terja na podlagi določb 477. v zvezi s 111. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), zato je v posledici dejstva, da tožena stranka razpolaga s stroji tožeče stranke, tudi po tem ko je odstopila od pogodbe, dolžna tožeči stranki povrniti vso korist, ki jo je imela s spornimi stroji. Kot izhaja iz odgovornih trditev tožene stranke tudi slednja šteje, da je bil Okvirni sporazum, skladno z določili 471. člena OZ, razvezan po samem zakonu, to je z dnem 19. 8. 2015. Glede na navedeno procesno gradivo v obravnavani zadevi torej obe pravdni stranki štejeta Okvirni sporazum z dne 26. 8. 2014 za razvezan. Zato ni jasno, na podlagi česa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je pravni posel za nakup strojev - okvirni sporazum z dne 26. 8. 2014 ostal v veljavi. Presoje sodišča prve stopnje, ki je brez vsake dejanske in pravne obrazložitve, zato ni mogoče preizkusiti.

11. Sklep sodišča prve stopnje je tako obremenjen s postopkovno kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ne vsebuje razlogov, ki bi omogočali preizkus pravilnosti sprejete odločitve.

12. Glede na dejstvo, da sodišče prve stopnje očitno gradi ugotovitev, da je Okvirni sporazum z dne 26. 8. 2014 ostal v veljavi, na sodbi in sklepu Višjega sodišča v Mariboru I Cpg 239/2022 z dne 7. 3. 2023, ter da se pravdni stranki v pritožbi in odgovoru na pritožbo opredeljujeta od učinkov pravnomočne zadeve I Cpg 239/2022 in vpliva te na obravnavano zadevo, pa sodišče druge stopnje pojasnjuje naslednje.

13. Višje sodišče v Mariboru je v sodbi in sklepu I Cpg 239/2022 obrazložilo, da je že v razveljavitvenem sklepu I Cpg 16/2021 z dne 15. 4. 2021 izpostavilo, da je predmet presoje v okviru obravnavanega gospodarskega spora vprašanje obstoja stvarne napake na strojih za štetje bankovcev, ki jih je tožena stranka dobavila tožeči stranki, stvarno napako pa naj bi predstavljal neopravljen 100 % test ECB evrodetekcije. Obrazložilo je, da je tema obravnavanja spornega razmerja usmerjena zgolj v presojo, ali so tožeči stranki dobavljeni stroji obremenjeni z zatrjevano stvarno napako (točka 14 obrazložitve odločbe I Cpg 239/2022). Sodišče druge stopnje je, ob odločanju o pritožbi pravdnih strank zoper sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru I Pg 354/2021 z dne 25. 8. 2022 po opravljeni pritožbeni obravnavi in po tem ko je izvedlo dokazni postopek za ugotovitev pravno relevantnih dejstev glede na prej izpostavljeni okvir obravnavanega gospodarskega spora v zvezi z vprašanjem obstoja stvarne napake na strojih za štetje bankovcev, ugotovilo, da tožeča stranka, na kateri je bilo trditveno in dokazno breme, da so stroji, ki jih je dobavila tožena stranka, obremenjeni s stvarno napako, zatrjevanega dejstva ni dokazala (točka 48 obrazložitve odločbe I Cpg 239/2022) tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo (točka 50 obrazložitve odločbe I Cpg 239/2022). Učinki pravnomočne odločitve odločbe Višjega sodišča v Mariboru I Cpg 239/2022 ne sežejo dlje od ugotovitve, da stroji za štetje bankovcev, dobavljeni toženi stranki, niso bili obremenjeni z zatrjevano stvarno napako. Vprašanje pravnih učinkov Okvirnega sporazuma, sklenjenega med pravdnima strankama dne 26. 8. 2014, ni bilo predmet odločitve, sprejete z odločbo Višjega sodišča v Mariboru I Cpg 239/2022. 14. Glede na vse obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP).

15. Sodišče prve stopnje bo moralo, če meni, da niso izpolnjene procesne predpostavke za meritorno odločanje, svojo odločitev sprejeti tako, da bo obrazložena z razlogi, ki bodo omogočali preizkus sprejete odločitve, sicer pa o zahtevku tožeče stranke meritorno odločiti.

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

17. Sodišče druge stopnje na koncu še dodaja, da je tožeča stranka vložila tudi odgovor na odgovor na pritožbo tožene stranke, pri čemer navedena vloga na pritožbeni stopnji ni predvidena, zato je sodišče druge stopnje ni pošiljalo v izjavo toženi stranki in se do nje v okviru pritožbenih razlogov tudi ni opredeljevalo.