Jedro

V obravnavani zadevi je nesporno, da je tožeča stranka zaprosila za pravno pomoč v kazenskem postopku, v katerem je tožeča stranka obdolženec in v katerem je mogoče izreči denarno kazen oziroma kazen zapora do enega leta. Zato bi ob upoštevanju te okoliščine tožena stranka morala ob pravilni uporabi 24. člena ZBPP za zagotovitev pravice do poštenega sodnega postopka odobriti brezplačno pravno pomoč za zastopanje z zagovornikom v tem kazenskem postopku, če je izpolnjevala tudi ostale z zakonom predpisane pogoje.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Organa za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Murski Soboti, št. BPP 595/2015-2 z dne 22. 12. 2015 odpravi ter zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožeče stranke za brezplačno pravno pomoč v obliki zastopanja pred sodiščem prve stopnje v kazenskem postopku Okrajnega sodišča v Murski Soboti, ki se vodi pod opr. št. I K 32642/2014. Iz obrazložitve izhaja, da zoper tožečo stranko teče kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Organ za brezplačno pravno pomoč je izpodbijani odločitev sprejel na podlagi tretjega odstavka 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP), ker je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja ugotovil, da je zadeva očitno nerazumna, ker so pričakovanja prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari in načelom pravičnosti in ker se prosilec lahko glede na njegove osebne lastnosti in komunikacijske sposobnosti zagovarja sam, brez zagovornika. Pojasnjuje, da prosilcu pošten postopek zagotavljajo že načela kazenskega postopka, poleg tega bo sodišče po uradni dolžnosti ravnalo v skladu z določili ZKP, kar pomeni, da bo prosilcu, v kolikor bo to potrebno, postavljen zagovornik po uradni dolžnosti. Zaključuje, da interesi pravičnosti ne zahtevajo dodelitve brezplačne pravne pomoči prosilcu v navedeni kazenski zadevi, prav tako pa bi bila ta v nasprotju s sorazmernostjo upravičenosti do dodelitve BPP, torej v neskladju z namenom, kot ga zasleduje ZBPP.

2. Tožeča stranka se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi zatrjuje, da je brez prihodkov in nepremičnin. Prav tako ji tudi slovenščina dela velike preglavice glede na to, da je bila rojena v Nemčiji in ni hodila v slovenske šole. Ima tudi zdravstvene težave. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

3. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala upravne spise.

4. Tožba je utemeljena.

5. Po prvem odstavku 1. člena ZBPP je namen brezplačne pravne pomoči po tem zakonu uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati. Za sodno varstvo po tem zakonu se po drugem odstavku istega člena med drugim šteje tudi varstvo pred obtožbami v kazenskih zadevah. Po prvem odstavku 7. člena ZBPP se brezplačna pravna pomoč lahko odobri za pravno svetovanje, pravno zastopanje in za druge pravne storitve, ki so določene z zakonom, za vse oblike sodnega varstva pred vsemi sodišči splošne pristojnosti in specializiranimi sodišči v Republiki Sloveniji. Iz navedenega izhaja, da ZBPP v okviru uveljavljanja pravice do sodnega varstva, za katere se dodeljuje brezplačna pravna pomoč, šteje tudi varstvo pred obtožbami v kazenskih zadevah.

6. Pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči iz prvega odstavka 24. člena ZBPP, po katerem je treba pri presoji o dodelitvi brezplačne pravne pomoči kot pogoje upoštevati okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo, je med drugim tudi to, ali zadeva ni očitno nerazumna. Zakon šteje, da je zadeva očitno nerazumna med drugim tudi v primeru, če je pričakovanje ali zahteva oseba v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale (tretji odstavek 24. člena ZBPP).

7. Izpodbijana odločitev temelji na stališču, da glede na okoliščine konkretnega primera dodelitev brezplačne pravne pomoči tožeči stranki za kazenski postopek, ki teče zoper njo, ni v interesu pravičnosti iz tretjega odstavka 24. člena ZBPP. Tako stališče pa je po presoji sodišča napačno, kljub temu, da se opira na upravno sodno prakso. Sodišče ugotavlja, da glede uporabe tretjega odstavka 24. člena ZBPP sodna praksa ni enotna, vendar je Vrhovno sodišče RS v več svojih novejših sodbah (opr. št. X Ips 226/2014 z dne 11. 11. 2015, X Ips 224/2014 z dne 10. 12. 2015 in X Ips 207/2014 z dne 11. 11. 2015) zavzelo stališče, da je v kazenskih postopkih pravica do brezplačne pravne pomoči posebej varovana tudi v povezavi s pravico do obrambe po 29. členu Ustave RS in 6. členu EKČP in da je torej obdolženec v tem primeru v posebej zahtevnem položaju. Že Ustavno sodišče je poudarilo, da je pravica do obrambe z zagovornikom po določbi 2. alinee 29.člena Ustave RS razglašena za eno temeljnih ustavnih pravic. Strokovna pomoč, ki jo lahko nudi le zagovornik, pa velja za eno od jamstev, ki jih daje Ustava RS obdolženemu v kazenskem postopku, zato da mu omogoči uresničevanje drugih ustavnih pravic na prvem mestu pa pošteno sojenje s strani nepristranskih sodišč. Pravica do obrambe s pomočjo zagovornika je torej bistven element pravice do poštenega sojenja. Njen namen je v sklopu navedenih pravic zagotoviti enakost strank v kazenskem postopku s tem, da ima obdolženec pri svoji obrambi pomoč neodvisnega pravnega strokovnjaka. Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) v tretjem odstavku 6. člena v točki 3 izrecno določa, da je sestavni del pravice do poštenega sojenja, da ima vsakdo, kdo je obdolžen kaznivega dejanja „pravico, da se brani sam, ali z zagovornikom po lastni izbiri ali če nima dovolj sredstev za plačilo zagovornika, da ga dobi brezplačno, če to zahtevajo interesi pravičnosti“. Glede vprašanja, kdaj brezplačno zastopanje po zagovorniku v kazenskem postopku zahteva interes pravičnosti, da bo ustrezno varovana navedena človekova pravica, pa obstaja tudi ustaljena praksa evropskega sodišča za človekove pravice (EKČP), ki poudarja, da je pri tem (ob ugotovitvi, da za to obdolženec nima dovolj sredstev) treba uporabljati dva kriterija in sicer (1) resnost kršitve in težo zagrožene kazni ter (2) kompleksnost obravnavane zadeve (tako npr. sodba ESČP v zadevi Quaranta proti Švici z dne 24. 5. 1991, odločitev velikega senata ESČP v zadevi Benham proti Združenemu kraljestvu z dne 10.6.1996 ter novejši zadevi Talat Tunç proti Turčiji z dne 27. 3. 2007 ter Zdravko Stanev proti Bolgariji z dne 6. 11. 2012) . Ustava RS in EKČP torej zahtevata, da je treba obdolžencu, ki si v kazenskem postopku ne more sam privoščiti zagovornika, to zagotoviti v obliki brezplačne pravne pomoči v skladu z zakonom.

8. Ob presoji prvega in tretjega odstavka 24. člena ZBPP, ki sta bila podlaga za odločitev tožene stranke, sodišče ugotavlja, da nista v neskladju ne z 29. členom Ustave RS ne z zahtevami točke tretjega odstavka 6. člena EKČP, saj ju je mogoče razlagati tako, da se navedeni vidik človekove pravice do poštenega sojenja v obliki pravice do obrambe lahko uresničuje v celoti.

9. V kazenski zadevi je treba kot temeljni in ključni okoliščini uporabiti težo dejanja in zagrožene kazni ter zahtevnost kazenskega postopka, v katerem se je znašel prosilec. Pri tem pa zakona ni mogoče razlagati oziroma uporabiti tako, da je prošnja obdolženca, ki mu grozi denarna kazen oziroma kazen zapora, za pravno pomoč zagovornika v kazenskem postopku očitno nerazumna oziroma, da posledice takega postopka le tega ne bi utemeljevale. Pri tem je tudi ocena glede možnosti uspeha za prvostopenjski kazenski postopek nebistvena. Tudi iz zahteve c. točke tretjega odstavka 6. člena EKČP je razvidno, da je v primerih, ko je zagrožen odvzem prostosti, to praviloma že samo po sebi okoliščina, ki terja brezplačno postavitev zagovornika obdolžencu brez lastnih sredstev. Kompleksnost postopka in osebnostne lastnosti obdolženca v zvezi s tem pa lahko pravno pomoč z zagovornikom utemeljujejo tudi v drugih kazenskih sodnih postopkih.

10. Ker je v obravnavani zadevi nesporno, da je tožeča stranka zaprosila za pravno pomoč v kazenskem postopku, v katerem je tožeča stranka obdolženec in v katerem je mogoče izreči denarno kazen oziroma kazen zapora do enega leta, bi ob upoštevanju te okoliščine tožena stranka morala ob pravilni uporabi 24. člena ZBPP za zagotovitev pravice do poštenega sodnega postopka odobriti brezplačno pravno pomoč za zastopanje z zagovornikom v tem kazenskem postopku, če je izpolnjevala tudi ostale z zakonom predpisane pogoje. Zato je sodišče zaradi napačne uporabe materialnega prava ter z namenom odprave kršitve človekove pravice do poštenega sojenja iz 29. člena Ustave RS ter c. točke tretjega odstavka 6. člena EKČP tožbi ugodilo in izpodbijano odločitev odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ter v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje. V novem postopku bo tožena stranka morala upoštevati navedeni vidik uporabe 24. člena ZBPP in ob presoji ostalih zakonskih pogojev ustrezno odločiti o prošnji tožeče stranke.