Jedro

Tožnik ni kršil svoje obveznosti obveščanja iz 36. člena ZDR-1 v zvezi z obvestilom o tem, da lahko testiranje na COVID-19 opravi šele v soboto 17. 10. 2020. Po sami naravi stvari tožnik, ki je bil do 14. 10. 2020 v bolniškem staležu, naslednjega dne ni mogel opraviti testiranja v A., saj je tega dne tja šele odpotoval in tja prispel šele 16. 10. 2020. Sodišče prve stopnje je obvestilo o "naročanju" na testiranje pravilno štelo kot obvestilo o tem, kdaj je tožnik napovedal testiranje na kliniki, prav tako pa je kot življenjsko logično in skladno z danimi razmerami v času ukrepov zaradi koronavirusne bolezni pravilno sledilo tožnikovemu pojasnilu, da je testiranje preložil na 18. 10. 2020 zaradi zgolj 48-urne veljavnosti rezultatov testiranja ob upoštevanju termina in trajanja prevoza na delovišče tožene stranke v Nemčiji. Zatrjevanje tožene stranke, da jo je tožnik z namenom izmikanja delu neresnično obvestil o tem, da se mora obvezno naročiti za testiranje na kliniki v A., nima podlage v izvedenih dokazih, zato je pravilen sklep sodišča prve stopnje, da tožnik ni kršil svoje obveznosti obveščanja v zvezi s tem in tako odpoved iz tega razloga ni utemeljena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 26. 10. 2020 in jo razveljavilo (I. točka izreka), da tožniku ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki 11. 11. 2020, temveč še naprej traja z vsemi pravicami po pogodbi o zaposlitvi z dne 2. 9. 2020 (II. točka izreka) ter toženi stranki naložilo, naj ga pozove nazaj na delo ter mu za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve nazaj na delo prizna neprekinjeno delovno dobo ter pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije uredi vpis zavarovalne dobe v matično evidenco (III. točka izreka). Naložilo ji je še, naj za čas od 11. 11. 2020 do vrnitve nazaj na delo tožniku plača nadomestila plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi na neto znesek od vsakega 18. v mesecu do plačila (IV. točka izreka). Tožbo je zavrglo v delu, v katerem tožnik zahteva obračun ter plačilo prispevkov in davkov (V. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožniku povrne stroške 1.208,72 EUR, plačniku brezplačne pravne pomoči za tožnika pa 442,30 EUR na račun Delovnega sodišča v Kopru, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka vlaga pritožbo tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno spremembo tako, da se zahtevek tožnika zavrne, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje. Vztraja, da bi sodišče prve stopnje moralo presojati tudi zakonitost očitka glede izostanka tožnika 19. 10. 2020, saj je v odpovedi utemeljeno razširila očitke še na izostanek tega dne, vabilo na zagovor je bilo namreč tožniku izdano že 17. 10. 2020, ko mu kasnejše kršitve sploh ni bilo mogoče očitati. Sklicuje se na 26. 10. 2020 podani pisni zagovor glede razlogov za izostanek 19. 10. 2020. Zatrjuje zmotno presojo kršitve po 36. in 37. členu ZDR-1, saj je po njenem mnenju tožnik kršil svoje obveznosti toženo stranko obvestiti o tem, da se je 14. 10. 2020 nahajal v Sloveniji in ne v A. (BiH). Nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje. Sklicuje se na 14. 10. 2020 ustavljeni postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in izdajo zgolj opozorila pred odpovedjo. Navaja, da je bilo to tožniku vročeno 14. 10. 2020, v njem pa je bilo ponovno poudarjeno, da je dolžan toženo stranko ažurno obveščati o bistvenih okoliščinah v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih obveznosti. Vztraja, da je tožnik kljub jasnemu opozorilu ponovno in takoj kršil obveznost obveščanja, kar je rezultiralo v izostanku z dela vsaj 16. in 19. 10. 2020. Nasprotuje stališču, da je tožnik sledil njenemu navodilu, saj se je je bal, kar je utemeljena podlaga za oprostitev obveznosti obveščanja. Navaja, da je tožnik prav zaradi navedenega izostal z dela do 20. 10. 2020, toženka pa mu je tudi za dneve od 15. 10. 2020 dalje plačevala plačo. Podaja podrobne trditve o tem, da bi jo tožnik moral obvestiti o tem, da se nahaja v Sloveniji, preden se je odpravil v A., ter razčistiti, ali je navodilo toženke smotrno in ali naj mu glede na okoliščine sledi. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da je splošno znano, da se ukrepi v zvezi z epidemijo ves čas spreminjajo. Meni, da tožnik ni ravnal s potrebno skrbnostjo razumnega delavca, od katerega je mogoče pričakovati, da pozna ukrepe in omejitve, ki veljajo za vstop v državo, v kateri opravlja delo. Opozarja, da se je tožnik sam pozanimal glede časovne veljavnosti testa na COVID-19 ter da bi se moral pozanimati tudi, ali je test za potnike iz RS potreben, oziroma bi moral vedeti vsaj to, da se lahko testira tudi v Sloveniji. Zatrjuje pristranskost dokazne ocene, da s tožnikom ni vodila odprte, ustrezne in produktivne komunikacije. Opozarja na razloge, zaradi katerih je verjela, da je tožnik v BiH in ne v Sloveniji. Navaja, da je komunicirala s tožnikom prek pisnih dopisov po e‑pošti. Meni, da ni imela pravne podlage za preverjanje, kje se tožnik nahaja 14. 10. 2020. Navaja, da je z dopisom 14. 10. 2020 tožnika obvestila o obveznem testiranju pred vstopom v Nemčijo zaradi tega, da se ne bi ponovili dogodki 15. 9. 2020. Pojasnjuje dogodke v avgustu 2020 ter komunikacijo med strankama v zvezi s sklepanjem pogodbe o zaposlitvi na podlagi odločitve invalidske komisije. Nasprotuje ugotovitvam, da je bila neaktivna ter meni, da sosledje dogodkov in ravnanje tožene stranke ne dovoljuje sklepa, da se je je tožnik upravičeno bal, da je imel občutek, da se ga želi znebiti in da je posledično zato želel ubogati navodilo o testiranju v A.. Zatrjuje bistveno kršitev določb postopka, ker je sodišče ni zaslišalo o tem, da podatkov o avtobusnih linijah ni mogla pridobiti in bi jih zato moralo pridobiti sodišče. Navaja, da je v spis predložila listine, ki jih je bilo mogoče pridobiti na spletu v času postopka, za podatke o prevozih v času od 15. do 19. 10. 2020 pa je predlagala poizvedbo sodišča. Zatrjuje, da je bil tožnik neupravičeno odsoten z dela 16. in 19. 10. 2020 ter da je kršil obveznost obveščanja po 36. členu ZDR-1 ter prepoved škodljivega ravnanja po 37. členu ZDR-1, kar ob ugotovljeni kršitvi z dne 15. 9. 2020 zadošča za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Navaja, da ji datuma nastopa dela po prenehanju bolniške odsotnosti 14. 10. 2020 ni bilo treba navajati. Pove, da se je tožnik šele po prihodu v Bosno 16. 10. 2020 javil toženki, iz njegove e-pošte pa je zaznati neresnico glede obveznega naročanja na testiranje. Pove, da je sklepala, da se tožnik ponovno izmika delu in z njim ni želela več komunicirati, pač pa se je odločila pogodbo odpovedati, zato je začela postopek z izdajo vabila na zagovor 17. 10. 2020. Navaja, da bi tožniku lahko izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi že na podlagi njegove odsotnosti od 16. do 28. 9. 2020, ko ji ni sporočil razloga za svojo odsotnost. Meni, da je za presojo o nadaljnji možnosti delovnega razmerja pomembno tudi siceršnje obnašanje tožnika. Navaja, da je vztrajala pri zaslišanju vsaj še B.B., s čimer bi se orožja strank izenačila in bi se dejansko stanje lahko popolno ugotovilo. Navaja, da ni imela podlage za zbiranje osebnih podatkov tožnika v smislu ugotavljanja, kje se nahaja pred navodilom o testiranju. Zatrjuje, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb, da ni dolžna vedeti, kje se njeni delavci nahajajo v času, ko ne delajo, da bi tožnik lahko sam preveril zahteve za vstop v Nemčijo, da od 15. 9. 2020 dalje ni vedela, kje se tožnik nahaja, da se je bil tožnik dolžan pri zdravnici oglasiti pravočasno in ne zadnji dan 30-dnevne odsotnosti ter se pozanimati o podaljšanju staleža, da je moral računati, da bo 15. 10. 2020 sposoben za delo in se bo tedaj moral zglasiti na delovišču toženke, da bi ji moral biti na razpolago 1. 8. 2020, da mu je lahko zagotovila delo v Nemčiji le za tri mesece, ker ni imel delovne vize za Nemčijo, ter da je bil tožnik 15. 9. 2020 seznanjen, da obveznost testiranja velja, če prihaja iz Bosne. V zvezi s tem zatrjuje kršitev pravice do izjave v postopku in pravico do enakega varstva pravic. Sodišču prve stopnje očita, da neutemeljeno ni izvedlo dokaza za opravo poizvedbe pri Inšpektoratu Republike Slovenije za delo v zvezi s tem, kdo je podal prijavo kršitev pri toženi stranki, kar bi potrdilo tožnikov negativen odnos do nje, ter z zaslišanjem B.B., pri čemer razlog za zavrnitev dokaza ne morejo biti COVID ukrepi, saj je tudi tožnik prišel na svoje zaslišanje iz tujine. Zaslišanje bi po njegovem mnenju moralo biti opravljeno, ker druge pisne izjave zaradi tujega jezika sodišče prve stopnje ni upoštevalo, predlagan pa je bil namesto zaslišanja zakonite zastopnice toženke.

3. Pritožba je bila vročena tožniku, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe in sklepa preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Sodišče prve stopnje se je na ustrezen način opredelilo do vseh pravno pomembnih dejstev v predmetni zadevi, zato toženi stranki nista bili kršeni pravica do izjave v postopku in pravica do enakega varstva pravic. Neposredno ali posredno je odgovorilo na vse navedbe, na katere se sklicuje pritožba. Za zagotovitev ustrezne obrazložitve sodbe se sodišču ni treba izrecno opredeliti do pravno pomembnih trditev strank, temveč lahko odgovori tudi posredno (prim. stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi Up-312/99-16 z dne 14. 11. 2002 o strukturi obrazložitve). Sodišče prve stopnje je pojasnilo, zakaj je štelo, da tožnik ni storil kršitve, ki mu jo je tožena stranka očitala v redni odpovedi iz krivdnega razloga z dne 26. 10. 2020, pritožba pa po vsebini nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje ter pravilnosti uporabe materialnega prava.

7. Ni podana bistvena kršitev določb postopka, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh predlaganih dokazov. Sodišče namreč ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih predlagajo stranke. Če razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni, ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. Prav tako ne, če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev ne bi mogla vplivati oziroma če je dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev pravno nepomembno. Sodišče prve stopnje je zavrnilo izvedbo dokaza s poizvedbami glede možnosti avtobusnih prevozov, saj tožena stranka ni izkazala, da podatkov od avtobusnih prevoznikov ni uspela sama pridobiti (226. člen ZPP). Svojega zaslišanja v zvezi s tem ni predlagala. Zgolj dejstvo, da na spletu ni bilo dostopnih podatkov o dejanskih prevozih v času od 15. do 19. 10. 2020, pa ne pomeni, da bi poizvedbe pri avtobusnih prevoznikih namesto tožene stranke moralo opraviti sodišče. Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da dokaz s poizvedbami pri Inšpektoratu RS za delo o prijavi za odločitev v sporu ni potreben, saj se ne nanaša na pravno pomembna dejstva. Priče B.B. pravilno ni zaslišalo, saj je po predložitvi njegove pisne izjave utemeljen zaključek, da njegovo zaslišanje ni bilo potrebno, ker ni bil predlagan za izpovedovanje o pravno pomembnih dejstvih (sedmi odstavek 236.a člena ZPP).

8. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje presojalo zakonitost redne odpovedi iz krivdnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožniku 26. 10. 2020 na podlagi 3. alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. – ZDR-1) in v kateri mu je očitala, da 16. 10. 2020 ni prišel na delo ter da jo je neresnično obvestil, da lahko testiranje na COVID-19 izvede šele 17. 10. 2020, čeprav bi ga lahko že 15. 10. 2020. Ker je ugotovilo, da je tožena stranka izpolnila pogoj za zakonitost redne odpovedi iz krivdnega razloga iz 85. člena ZDR-1, da je tožniku pred odpovedjo utemeljeno izdala pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi zaradi predhodne kršitve,1 je sodišče prve stopnje pravilno presojalo utemeljenost očitkov iz odpovedi, vendar je pravilno zaključilo, da ni podan utemeljen razlog za odpoved iz krivdnega razloga, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

9. Pritožba se neutemeljeno zavzema za to, da bi sodišče prve stopnje moralo po vsebini presojati tudi očitek glede izostanka tožnika 19. 10. 2020. Tožena stranka namreč sama prizna, da je v odpovedi razširila očitke še na ta izostanek, ker je pisno obdolžitev in vabilo na zagovor izdala že 17. 10. 2020, ko mu kasnejše kršitve sploh ni bilo mogoče očitati. Ker mora skladno z določbo drugega odstavka 85. člena ZDR-1 pred redno odpovedjo iz krivdnega razloga delodajalec delavca pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor, tega pa tožena stranka glede kršitve 19. 10. 2020 ni storila, sodišče prve stopnje pravilno ni presojalo tega očitka po vsebini. Na to ne more vplivati eventualno tožnikovo pojasnjevanje okoliščin kršitev, na katere se ni nanašala pisna obdolžitev in vabilo na zagovor.

10. V zvezi z očitkoma iz odpovedi, na katera se je nanašala pisna obdolžitev in vabilo na zagovor, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ena ni podana, druga pa ni kršitev, ki bi utemeljevala redno odpoved iz krivdnega razloga. Tožena stranka prvenstveno nasprotuje dokazni oceni izvedenih dokazov. Očitek ni utemeljen, saj je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče oziroma stranke mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi, zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti pa ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi detajlno in prepričljivo pojasnilo, zakaj je svojo odločitev, da je tožnik ravnal z ustrezno skrbnostjo oziroma kršitve glede obveščanja o testiranju ni storil, oprlo na njegovo izpoved ter listine v spisu. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene. Okoliščina, da sodišče na podlagi izvedenih dokazov ni sprejelo zaključkov, za kakršne se zavzema tožena stranka, ne pomeni, da dokazov ni ocenilo vestno niti njene pristranskosti. Pritožbeno sodišče tako ne dvomi v ugotovitev, da tožnik ni kršil svoje obveznosti obveščanja iz 36. člena ZDR-1 v zvezi z obvestilom o tem, da lahko testiranje na COVID-19 opravi šele v soboto 17. 10. 2020. Po sami naravi stvari tožnik, ki je bil do 14. 10. 2020 v bolniškem staležu, naslednjega dne ni mogel opraviti testiranja v A., saj je tega dne tja šele odpotoval in tja prispel šele 16. 10. 2020. Sodišče prve stopnje je obvestilo o "naročanju" na testiranje pravilno štelo kot obvestilo o tem, kdaj je tožnik napovedal testiranje na kliniki, prav tako pa je kot življenjsko logično in skladno z danimi razmerami v času ukrepov zaradi koronavirusne bolezni pravilno sledilo tožnikovemu pojasnilu, da je testiranje preložil na 18. 10. 2020 zaradi zgolj 48-urne veljavnosti rezultatov testiranja ob upoštevanju termina in trajanja prevoza na delovišče tožene stranke v Nemčiji. Zatrjevanje tožene stranke, da jo je tožnik z namenom izmikanja delu neresnično obvestil o tem, da se mora obvezno naročiti za testiranje na kliniki v A., nima podlage v izvedenih dokazih, zato je pravilen sklep sodišča prve stopnje, da tožnik ni kršil svoje obveznosti obveščanja v zvezi s tem in tako odpoved iz tega razloga ni utemeljena.

11. Tožena stranka v pritožbi vztraja, da je tožnik kršil svoje obveznosti iz delovnega razmerja tudi zato, ker je ravnal v celoti skladno z njenim navodilom, naj se testira glede prisotnosti virusa COVID-19 v bolnišnici v A., ne da bi ji pred odhodom v A. javil, da je bil v času prejema navodila v Sloveniji. Glede na vse okoliščine primera, na katere je pravilno opozorilo sodišče prve stopnje, je pravilen zaključek, da tožnikov enodnevni izostanek z dela 16. 10. 2020 ni utemeljen krivdni razlog, ki onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja med strankama. Kot je obrazložilo sodišče prve stopnje, namreč ni mogoče spregledati, da je bil tožnik do 14. 10. 2020 v dalj časa trajajočem bolniškem staležu, 15. 10. 2020 naj bi tako prvič nastopil delo na drugem delovnem mestu po novi pogodbi o zaposlitvi, katere sklenitev je bila potrebna zaradi nastanka invalidnosti III. kategorije, ki je bila posledica poškodbe na delu pri toženi stranki. Prav tako je pomembna ugotovitev, da je tožnik toženo stranko na dan zaključka bolniškega staleža (14. 10. 2020) obvestil, da je od naslednjega dne dalje sposoben za delo,2 ta pa mu je prav tega dne vročila pisno opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi zaradi opustitev njegovih obveznosti v zvezi s testiranjem na COVID-19 septembra 2020, hkrati pa mu je poslala nedvoumno pisno navodilo v zvezi s testiranjem v A.. Kolikor bi imeli stranki po ugotovitvi tožnikove invalidnosti stalno in korektno komunikacijo v zvezi z njunimi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja, bi bilo tožniku res mogoče očitati, da je z opustitvijo obvestila o svoji lokaciji 14. 10. 2020 ravnal vsaj nekoliko nerodno. Vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila komunikacija med njima težavna,3 zaradi česar je bila ob podaji izrecnega navodila o napotitvi tožnika na testiranje v A. tožena stranka tista, ki bi morala preveriti, ali je glede na okoliščine tako izrecno navodilo sploh ustrezno glede na veljavne ukrepe v zvezi s koronavirusno boleznijo v BiH, Nemčiji in Sloveniji4 ter v povezavi s tožnikovim nastopom dela po dalj časa trajajočem bolniškem staležu. Tožniku glede na navedeno tako ni mogoče očitati neskrbnosti, ker je glede na dogodke 15. 9. 2020, ko ni smel na delovišče v Nemčiji brez opravljenega testa, v izogib morebitni novi kršitvi, povezani s testiranjem, brez ugovarjanja ravnal skladno z navodilom tožene stranke, kje naj opravi testiranje.5 Glede na to na odločitev ne morejo vplivati pritožbene trditve, da bi tožnik moral poznati ukrepe v zvezi z epidemijo oziroma se sam pozanimati, kakšni so veljavni ukrepi v trenutku zaključka bolniškega staleža. Toženka se zavzema za to, da bi bila dolžnost tožnika kot delavca presojati smotrnost njenih navodil, danih v okviru direktivne oblasti delodajalca, za kar pa ni podlage v zakonodaji niti glede na okoliščine primera tega od tožnika ni bilo moč zahtevati oziroma pričakovati. Zmotno je stališče toženke, da bi šlo za nedopustno zbiranje podatkov o tožniku, če bi se pred odreditvijo testiranja v A. prepričala o tem, ali se tožnik nahaja v Bosni. Pritožbene navedbe v zvezi s tem, da je tožniku lahko glede na veljavnost delovnega dovoljenja avgusta 2020 ponudila le pogodbo o zaposlitvi za določen čas ter druge trditve v zvezi s sklepanjem pogodbe o zaposlitvi glede na tožnikovo invalidnost, na odločitev ne vplivajo.

12. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

13. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 V tem je toženka tožniku očitala, da je kršil svojo obveznost obveščanja, ker je ni obvestil o razlogu za svojo odsotnost od 15. 9. 2020 do 28. 9. 2020. 2 Prej tega niti ni bil dolžan storiti. 3 V pritožbi se toženka sama sklicuje na to, da sta komunicirala po elektronski pošti (in ne npr. po telefonu). 4 Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo kot splošno znano dejstvo, da so se razmere in posledično ukrepi jeseni 2020 pogosto spreminjali. 5 V odpovedi mu toženka ni očitala opustitve obveščanja v zvezi z njegovim nahajanjem 14. 10. 2020, temveč neopravičen izostanek z dela 16. 10. 2020 in napačno obvestilo glede naročanja na testiranje v A. 17. 10. 2020.