Jedro

Ker tožnica ni bila pripravljena prihajati na delo v izmeni, v kateri ji je delo odredila tožena stranka, se šteje, da je bila neupravičeno odsotna z dela.

Izrek

1. Reviziji tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem delu spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke za razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 6.5.1998 in z dne 7.1.2000, o prenehanju delovnega razmerja tožeče stranke z dne 21.4.1998, ter zahtevek za priznanje pravic iz delovnega razmerja za čas od 21.4.1998 do 12.11.1998, vključno s plačilom nadomestila plače in regresa za letni dopust za leto 1998 z a v r n e. 2. Revizija tožeče stranke se glede zavrnilnega dela izpodbijane sodbe z a v r n e.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožničinemu zahtevku in razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 6.5.1998 ter 7.1.2000 o prenehanju delovnega razmerja tožnice z 21.4.1998 zaradi neupravičene odsotnosti z dela zaporedoma pet delovnih dni in nevrnitve na delo. Hkrati je ugotovilo, da je bila tožnica pri toženi stranki v delovnem razmerju do 12.11.1998, ko bi ji tudi sicer delovno razmerje, sklenjeno za določen čas, zaradi poteka časa in poteka delovnega dovoljenja, prenehalo. Do tega datuma je toženi stranki naložilo, da tožnici prizna pravice iz delovnega razmerja in ji izplača ustrezne zneske iz naslova nadomestila plače in regresa za letni dopust. Druge denarne zahtevke in zahtevek za priznanje pravic iz delovnega razmerja od 12.11.1998 dalje ter zahtevek za vrnitev tožnice nazaj na delo, je zavrnilo.

Pritožbi obeh strank je sodišče druge stopnje kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je, da niso bili podani pogoji za prenehanje delovnega razmerja tožnice na podlagi 6. točke 1. odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR (1990) - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) že pred dokončnostjo odločitve tožene stranke. Ker je tožena stranka z dokončno odločitvijo o tožničinem ugovoru odlašala, je bilo mogoče tožnici priznati delovno razmerje le do datuma, ko bi ji sicer prenehalo na drugi podlagi.

Tožnica vlaga revizijo zoper zavrnilni del pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo, tako da se ji prizna delovno razmerje vse do izdaje dokončne odločbe o prenehanju delovnega razmerja. Navaja, da bi se njeno takratno delovno razmerje za določen čas po izteku njenega delovnega dovoljenja avtomatično podaljšalo še za eno leto, nato pa prešlo v delovno razmerje za nedoločen čas na podlagi novega predpisa o zaposlovanju tujcev, če ne bi tožena stranka izdala spornega prvostopnega sklepa in ji preprečila nadaljevanje dela.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje v ugodilnem delu vlaga revizijo tožena stranka iz razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V zvezi z zadrego, ali je tožnici prenehalo delovno razmerje po 6. točki 1. odstavka 100. člena ZDR (1990), ali po 5. točki tega zakonskega določila, revizija sodišču očita nejasne razloge, zaradi katerih se sodbe ne da preizkusiti. Ob nesporni ugotovitvi, da se tožnica po izdaji prvostopnega sklepa ni vrnila na delo v delovni izmeni, v kateri ji je bilo delo odrejeno, bi moralo sodišče zaključiti, da ji je delovno razmerje zakonito prenehalo na dan, ki je bil določen v izpodbijanem sklepu.

Reviziji sta bili v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/04) vročeni nasprotnima strankama, ki nanju nista odgovorili, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija tožene stranke je utemeljena.

V skladu z določili 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava.

V ugodilnem delu izpodbijane sodbe so določena nasprotja, ki pa ne pomenijo bistvene kršitve določb pravdnega postopka v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, temveč gre za zmotno uporabo materialnega prava.

Sodišče je ugotovilo, da se je tožnica po izdaji sklepa o prenehanju delovnega razmerja z dne 6.5.1998 sicer želela vrniti na delo, vendar ne na izmeno, na kateri ji je delo odredila tožena stranka. Hkrati je ugotovilo, da je tožena stranka pristajala na vrnitev tožnice na delo do dokončne odločitve o prenehanju delovnega razmerja, vendar je vztrajala na delu v delovni izmeni, na kateri je tožnico potrebovala. V takšnem položaju se tožnica na delo dejansko ni vrnila. Na gornje dejanske ugotovitve nižjih sodišč je revizijsko sodišče vezano.

V skladu z določili 17. in 23. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90), ki je veljal v spornem obdobju, je bila tožnica na svojem delovnem mestu dolžna delati v skladu z navodili oziroma v skladu z odrejanjem del tožene stranke. Med navodila in delovne odredbe tožene stranke, kot delodajalca, ki jih je bila tožnica na svojem delovnem mestu dolžna upoštevati, se uvrščajo tudi odredbe o delu na posamezni izmeni. Če je tožena stranka vztrajala pri delu tožnice na določeni izmeni, s tem tožnici ni preprečevala dela oziroma vrnitve na delo. Ker je tožnica od 15.4.1998 dalje z dela izostala in se tudi po izdaji prvostopnega sklepa o prenehanju delovnega razmerja ni vrnila na delo zato, ker se ni bila pripravljena podrediti odredbi tožene stranke o delu na določeni delovni izmeni, je sodišče zmotno ugotovilo, da so bili izpolnjeni pogoji iz 5. točke prvega odstavka 100. člena ZDR (1990). Ker je tožnica neupravičeno izostala in se na delo na svojem delovnem mestu ni vrnila na odrejeni izmeni, je bil podan dejanski stan iz 6. točke prvega odstavka 100. člena ZDR (1990), tako da je tožena stranka zakonito ugotavljala, da je tožnici zaradi neupravičene odsotnosti z dela zaporedoma pet delovnih dni in nevrnitve na delo, delovno razmerje prenehalo 21.4.1998, kot to izhaja iz spornega prvostopnega sklepa in ko je po ugotovitvah nižjih sodišč tožena stranka tožnici zaključila delovno knjižico in jo odjavila iz socialnih zavarovanj.

Glede na povedano je sodišče v skladu z določili prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem delu spremenilo tako, da je zavrnilo tudi del tožničinega zahtevka, ki se je nanašal na razveljavitev sklepov tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnice z 21.4.1998 in priznanje pravic iz delovnega razmerja za čas od 21.4.1998 do 12.11.1998. Revizija tožeče stranke ni utemeljena že glede na razloge, iz katerih je sodišče ugodilo reviziji tožene stranke. Tudi sicer pa tožničini revizijski razlogi glede zavrnilnega dela izpodbijane sodbe niso bili utemeljeni.

V času prenehanja delovnega razmerja tožnice je veljal Zakon o zaposlovanju tujcev (ZZT - Uradni list RS, št. 33/92 in 13/93), ki je za tujca s stalnim prebivališčem v sosednji državi predvideval možnost pridobitve osebnega delovnega dovoljenja največ za dobo enega leta (7. člen in tretji odstavek 6. člena ZZT). Vlogi za izdajo delovnega dovoljenja je morala biti priložena izjava delodajalca, da bo s tujcem sklenil delovno razmerje (četrti odstavek 6. člena ZZT). S potekom delovnega dovoljenja, izdanega za določen čas, je tujcu prenehalo delovno razmerje po zakonu samem (člen 16 ZZT). Glede na ureditev zaposlovanja tujcev z delovnim dovoljenjem za določen čas in glede na to, da je bila tožnica pri toženi stranki tudi sicer v delovnem razmerju za določen čas, do 12.11.1998, ko ji je veljavno delovno dovoljenje poteklo, ne drži trditev, da bi po tem datumu avtomatsko nadaljevala z delovnim razmerjem, če ji pred tem tožena stranka delovnega razmerja ne bi nezakonito odpovedala iz drugega razloga. Zaradi poteka delovnega razmerja za določen čas in zaradi poteka delovnega dovoljenja, bi z 12.11.1998 tožnici delovno razmerje v vsakem primeru prenehalo in je bilo za naprej odvisno od soglasne volje pravdnih strank za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi (po predhodni pridobitvi novega delovnega dovoljenja).

Glede na navedeno je sodišče v skladu z določbami 378. člena ZPP revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo.

Ne glede na spremembo izpodbijane sodbe ima odločitev sodišča prve stopnje, da stranki trpita vsaka svoje stroške postopka, podlago v drugem odstavku 22. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. l. RS, št. 19/94 in 20/98), ki določa, da v sporih o prenehanju delovnega razmerja delodajalec trpi svoje stroške postopka, ne glede na izid spora.