Jedro

Ker je tožnikov magisterij pridobljen iz smeri strokovne izobrazbe, ki se zahteva za opravljanje dela svetovalca generalnega direktorja I (družboslovna ali druga ustrezna smer), že to dejstvo zadostuje, da je do dodatka upravičen, v skladu s 1. odstavkom 37. člena Kolektivne pogodbo za javni sektor, ki določa, da dodatek za specializacijo, znanstveni magisterij, ali doktorat pripada javnim uslužbencem v primeru, da izobrazba, pridobljena s specializacijo, magisterijem ali doktoratom v veljavnem aktu o sistemizaciji delovnih mest ni opredeljena kot pogoj za zasedbo določenega delovnega mesta ali za pridobitev naziva, če je specializacija, magisterij oz. doktorat pridobljen na poklicnem področju, za katerega je javni uslužbenec sklenil delovno razmerje oz. opravlja delo. Presoja o povezavi pridobljenega magisterija z vsebino dela, ki ga opravlja javni uslužbenec, bi bila potrebna (glede na razlago 37. člena KPJS) le tedaj, če bi bil magisterij pridobljen iz druge smeri strokovne izobrazbe, in ne tiste, ki se za delovno mesto zahteva.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati razliko v plači v višini dodatka za magisterij v višini 70,00 EUR bruto mesečno za obdobje od 1. 1. 2009 do 27. 12. 2013, v višini 4.060,00 EUR bruto, od bruto zneska odvesti vse davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto znesek s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega vsakomesečnega plačila, to je od petega dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila, vse v osmih dneh, pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 617,56 EUR v osmih dneh po vročitvi te sodbe, v primeru zamude s zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila, pod izvršbo.“

II. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške pritožbe v znesku 369,90 EUR v osmih dneh po vročitvi te sodbe, v primeru zamude s zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, ki glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki A.A., stanujočemu ..., obračunati razliko v plači zaradi dodatka za magisterij v višini 70,00 EUR bruto mesečno za obdobje od 1. 1. 2009 dalje do 27. 12. 2013, skupaj v višini 4.060,00 EUR, od bruto zneska odvesti vse davke in prispevke, ter tožeči stranki izplačati neto znesek s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega vsakomesečnega plačila, to je od 5. dne v mesecu za pretekli mesec, vse do plačila, vse v roku 8 dneh pod izvršbo,“ (I. točka izreka).

Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške sodnega postopka (II. točka izreka sodbe).

2. Tožeča stranka v odprtem pritožbenem roku vlaga pritožbo zoper navedeno sodbo (razen zoper odločitev o stroških postopka tožene stranke), ki jo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Prvostopno sodišče je v okviru ugotavljanja dejanskega stanja pravilno ugotovilo dejstvo, da za delovno mesto „svetovalec generalnega direktorja I“, ki ga je opravljal tožnik na podlagi pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki, ni bila v veljavnem Aktu o sistemizaciji delovnih mest zahtevana izobrazba pridobljena s specializacijo, magisterijem ali doktoratom. To dejstvo tudi sicer med pravdnima strankama ni bilo sporno. Je pa prvostopno sodišče, ki je sicer pravilno ugotovilo dejstvo, da ima tožnik pridobljen znanstveni magisterij z nazivom „magister političnih znanosti iz področja „obćenarodne obrane (splošne ljudske obrambe)“ zmotno presodilo odločilno dejstvo, da navedeni magisterij ni iz smeri strokovne izobrazbe, ki se zahteva za opravljanje dela na delovnem mestu svetovalca generalnega direktorja I (17. točka obrazložitve sodbe).

Sodišče namreč v razlogih izpodbijane sodbe ni zavzelo stališča do odločilnega dejstva, kakšna smer strokovne izobrazbe se je, glede na predloženi Akt o sistemizaciji z opisom delovnega mesta svetovalec generalnega direktorja I, kot ga je predložila sodišču tožena stranka, sploh zahtevala za opravljanje navedenega dela, čeprav je iz opisa delovnega mesta razvidno, da se zahtevka (11. točka opisa delovnega mesta) smer izobrazbe družboslovna smer ali druga ustrezna izobrazba. Svojo odločitev je oprlo zgolj na ugotovitev, da ne obstaja alternativni pogoj, kot ga pojasnjuje že navedena razlaga 37. člena KPJS (Ur. l. RS, št. 16/09), to je, da med dejavnostmi, ki jih opravlja tožena stranka, ni dejavnosti s področja splošne narodne obrambe, prav tako pa iz opisa del in nalog svetovalca generalnega direktorja I in predloženih pogodb o zaposlitvi ne izhaja, da bi bila vsebina dela tožeče stranke kakorkoli povezana s področjem s katerega je tožeča stranka opravila magisterij (16. točka obrazložitve sodbe) in nato posledično (17. točka obrazložitve sodbe) zavzelo stališče, da tožeča stranka nima opravljenega magisterija iz smeri strokovne izobrazbe, ki se zahteva za opravljanje dela na navedenem delovnem mestu.

Prav glede odločilnega dejstva, da tožeča stranka nima opravljenega magisterija iz smeri strokovne izobrazbe, ki se zahteva za opravljanje dela na delovnem mestu svetovalec generalnega direktorja I, je prvostopno sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, podana pa je tudi bistvena kršitev določb ZPP po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba takšne pomanjkljivosti, da se ne more preizkusiti. Prvostopno sodišče v razlogih ni obrazložilo, kakšna smer strokovne izobrazbe se je sploh zahtevala za navedeno delovno mesto. Ker tega v razlogih ni navedlo, čeprav je bil sodišču predložen listinski dokaz Akt o sistemizaciji z opisom delovnega mesta svetovalec generalnega direktorja I, iz katerega je razvidna smer strokovne izobrazbe, se ne da preizkusiti odločitev sodišča, da tožnik nima magisterija iz „zahtevane“ smeri strokovne izobrazbe.

Dejansko stanje glede odločilnega dejstva, da tožnik nima opravljenega magisterija iz smeri strokovne izobrazbe, pa je v celoti zmotno ugotovljeno. Iz opisa delovnega mesta svetovalec generalnega direktorja I, ki je kot priloga sestavni del Pravilnika o sistemizaciji delovnih mest tožene stranke z dne 24. 11. 2009 s spremembami z dne 16. 12. 2009, je razvidno (11. točka), da se kot smer izobrazbe zahteva družboslovna smer ali druga ustrezna. Ker ima tožnik znanstveni magisterij s področja političnih znanosti na področju splošne ljudske oz. narodne obrambe, po mnenju tožeče stranke ne bi smelo biti sporno, saj je popolnoma jasno in razumno, da ima tožnik znanstveni magisterij iz družboslovne smeri, kot se tudi sicer zahteva za delovno mesto svetovalec generalnega direktorja I. Pri tem pa presoja alternativnega pogoja, če tožnikov magisterij ne bi izviral iz smeri strokovne izobrazbe, ki se zahteva za opravljanje dela, torej če bi bil iz druge smeri strokovne izobrazbe, ki je po presoji delodajalca povezana z njegovo vsebino dela, na kar je oprlo odločitev prvostopno sodišče, za presojo ni pomembna.

Tožeča stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno obravnavo in sojenje in naloži toženi stranki povrnitev nastalih stroškov postopka tožeče stranke, vključno s stroški pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe tožnika ter predlaga, da se pritožba tožnika zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Zlasti ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne in natančno razčlenjene razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, tako da jo je vsekakor mogoče preizkusiti. Tožeča stranka ta pritožbeni razlog uveljavlja zlasti v povezavi z pritožbenim razlogom zmotne uporabe materialnega prava, vendar dejstvo, da sodba ne vsebuje razlogov, ki bi stališčem stranke pritrjevala, še ne pomeni, da gre za bistveno kršitev po tej določbi.

6. Prvostopenjsko sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev, vendar je zaradi zmotne uporabe materialnega prava sprejelo napačno odločitev.

7. Odločilna dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, so: - Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki od 1. 1. 2006 dalje na delovnem mestu „samostojni svetovalec II“, nato pa je tožena stranka z njim sklenila več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas. Tožnik je uveljavljal sodno varstvo zaradi transformacije delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas in v sporu uspel. Po vrnitvi na delo k toženi stranki na podlagi sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 592/2008 z dne 26. 11. 2008, v zvezi s sodbo Delovnega sodišča v Mariboru, opr. št. Pd 295/2007 z dne 7. 3. 2008, je bil tožnik vrnjen na delo k toženi stranki. Na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 1. 2009 je opravljal delo na delovnem mestu „svetovalec generalnega direktorja I.“ - Tožnik je vse do januarja 2009 prejemal dodatek za magisterij, od 1. 1. 2009 dalje pa mu ga je tožena stranka prenehala izplačevati.

- Za delovno mesto „svetovalec generalnega direktorja I“ se ne zahteva znanstveni magisterij kot pogoj za zasedbo navedenega delovnega mesta. Zahteva se VII. stopnja strokovne izobrazbe družboslovne ali druge ustrezne smeri, zahtevana raven izobrazbe pa je specializacija po visokošolski izobrazbi (prejšnja), visokošolska univerzitetna izobrazba (prejšnja) oziroma magistrska izobrazba, kot izhaja iz opisa delovnega mesta (A 11).

8. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o toženem zahtevku oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe 126. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. – ZDR-1) oziroma enake določbe prej veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl. - ZDR), ter 23. in 26. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS – Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.), ki opredeljujejo pogoje, pod katerimi javnim uslužbencem pripada dodatek za specializacijo, magisterij ali doktorat, če to ni pogoj za zasedbo delovnega mesta. Oprlo pa se je tudi na Kolektivno pogodbo za javni sektor (KPJS – Ur. l. RS, št. 57/2008 in nasl.), ki v 1. odstavku 37. člena določa, da dodatek za specializacijo, znanstveni magisterij, ali doktorat pripada javnim uslužbencem v primeru, da izobrazba, pridobljena s specializacijo, magisterijem ali doktoratom v veljavnem aktu o sistemizaciji delovnih mest ni opredeljena kot pogoj za zasedbo določenega delovnega mesta ali za pridobitev naziva, če je specializacija, magisterij oz. doktorat pridobljen na poklicnem področju, za katerega je javni uslužbenec sklenil delovno razmerje oz. opravlja delo.

Pri presoji pa je upoštevalo tudi razlago navedenega člena KPJS (Ur. l. RS, št. 16/2009), po kateri se šteje, da je specializacija, znanstveni magisterij ali doktorat pridobljen na poklicnem področju, za katerega je javni uslužbenec sklenil pogodbo o zaposlitvi ali opravlja delo, če je pridobljen iz smeri strokovne izobrazbe, ki se zahteva za opravljanje dela ali iz druge smeri strokovne izobrazbe, ki je po presoji delodajalca povezana z vsebino dela, ki ga opravlja javni uslužbenec.

9. Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, to je citirano določbo 37. člena KPJS, ko je štelo, da pogoj iz te določbe ni izpolnjen, oziroma da magisterij ni pridobljen na poklicnem področju, za katerega je javni uslužbenec sklenil delovno razmerje oz. opravlja delo. Zmotno je stališče, da tožnikov magisterij, pridobljen na področju splošne narodne obrambe, ni ustrezen zato, ker naj bi bilo splošno znano dejstvo, da tožena stranka ne opravlja nobenih dejavnosti s področja splošne narodne obrambe in da vsebina dela tožeče stranke ni povezana s področjem, s katerega je tožeča stranka opravila magisterij. Bistveno je, da je tožnikov magisterij nedvomno pridobljen iz smeri strokovne izobrazbe, ki se zahteva za opravljanje dela svetovalca generalnega direktorja I (družboslovna ali druga ustrezna smer) in da že to dejstvo zadostuje, da je do dodatka upravičen. Presoja o povezavi pridobljenega magisterija z vsebino dela, ki ga opravlja javni uslužbenec, bi bila potrebna (glede na razlago 37. člena KPJS) le tedaj, če bi bil magisterij pridobljen iz druge smeri strokovne izobrazbe, in ne tiste, ki se za delovno mesto zahteva. Stališče sodišča prve stopnje, da tožeča stranka nima opravljenega magisterija iz smeri strokovne izobrazbe, ki se zahteva za opravljanje dela na delovnem mestu, pa je zgrešeno, saj ni nobenega dvoma o tem, da je magisterij, pridobljen na Fakulteti B., magisterij iz družboslovne smeri izobrazbe.

10. Sodišče prve stopnje je ob sicer pravilno ugotovljenem dejanskem stanju zaradi napačne pravne presoje oziroma napačne razlage vsebine 37. člena KPSJ ter razlage navedenega člena sprejelo napačno odločitev in neutemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, ki sicer po višini ni bil sporen. Tožnik namreč izpolnjuje pogoje za pridobitev dodatka za magisterij v skladu s citiranimi predpisi, zato je njegov zahtevek, ki se nanaša na obdobje od 1. 1. 2009 do 27. 12. 2013, utemeljen.

11. Ker so podani uveljavljani pritožbeni razlogi oziroma razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in na podlagi 1. odstavka 351. člena ter 5. alinee 358. člena ZPP spremenilo izpodbijani del sodbe ter ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

12. Glede na takšno odločitev je spremenilo tudi odločitev o stroških postopka, ki jih je naložilo v plačilo toženi stranki na podlagi 154. in 155. člena ZPP. Tožeči stranki je priznalo stroške postopka, ki jih je priglasila v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 in nasl. - ZOdvT), v skupnem znesku 617,56 EUR (nagrada za postopek – 230,10 EUR, materialni stroški – 20,00 EUR, nagrada za narok – 256,10 EUR, 22% DDV).

13. Tožeča stranka je s pritožbo uspela, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške pritožbe, odmerjene v skladu z ZOdvT v višini 369,90 EUR (nagrada za postopek – 283,20 EUR, materialni stroški – 20,00 EUR, 22% DDV) (154. in 165. člen ZPP).