Jedro

Če se je v dokončnem sklepu o prenehanju delovnega razmerja zaradi trajnega presežka delodajalec zavezal, da bo delavki dokupil manjkajočo delovno dobo ter ji obenem izplačal razliko do pripadajoče odpravnine po 36.f členu ZDR, je delavka upravičena do vtoževane razlike v odpravnini, kljub določbi 3. odstavka 36.f člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama trpi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici razliko v odpravnini v znesku 536.736,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 1.1.1994 dalje do plačila ter ji povrniti stroške postopka v znesku 40.180,00 SIT, v 8 dneh pod izvršbo.

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava po določbah 2. in 3. tč. 1. odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90).

Navaja, da ji pri obravnavanju tožničinega primera ni mogoče očitati nezakonitega ravnanja, saj je postopala v okviru programa razreševanja presežnih delavcev in po predpisih ter nenazadnje tudi v skladu s tožničino voljo, ki je soglašala, da se jo kot starejšo delavko opredeli za trajno presežno delavko in poravna nakup študijskih let. S tem, ko je tožnica sprejela ponudbo o nakupu manjkajoče zavarovalne dobe, se je odpovedala pravici do odpravnine. V tem primeru je izpolnila tudi pogoje potrebne dobe za pridobitev višje pravice. Sodišče je tako v izpodbijani sodbi zmotno sprejelo pravno presojo, da ima delavec po določbi 2. odst. 36.d čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 14/90 - 71/93) fakultativno izbiro do ene izmed oblik reševanja trajno presežnih delavcev, saj je z dokončno odločitvijo o prenehanju delovnega razmerja starejšemu delavcu v skladu z navedeno določbo in njegovim soglasjem pravica do izbire izčrpana. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zahtevek tožnice zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnica v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno razsodilo. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo kot neutemeljeno in v celoti potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v sporu pravilno ugotovilo odločilna dejstva, na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in v svojem postopku ni storilo takšnih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 365. čl. ZPP). Izpodbijana sodba vsebuje pravilne dejanske in pravne razloge, ki jih pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju ne navaja znova. Zato v zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodaja: Pritožba se sicer pravilno sklicuje na določbo 36.d čl. ZDR, ki opredeljuje možnost prenehanja delovnega razmerja starejšemu delavcu, ki mu do izpolnitve pogojev za upokojitev manjka do 5 let zavarovalne dobe, če se mu zagotovi dokup takšne dobe. Soglaša tudi z trditvijo, da se je s tem, ko je delavec sprejel ponujeno obveznost delodajalca za nakup manjkajoče zavarovalne dobe, odpovedal pravici do ustrezne odpravnine. V takšnem primeru gre namreč za realizacijo pravice iz določb 215. in 216. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Ur. l. RS, št. 12/92 in 5/94), saj predstavlja dokup zavarovalne dobe izpolnitev pogoja potrebne dobe za pridobitev višje pravice.

Vendar pa ima po zaključku pritožbenega sodišča v konkretnem primeru odločitev o ugoditvi zahtevku podlago v dokončnem sklepu z dne 1.4.1994, s katerim je tožena stranka priznala tožnici izplačilo odpravnine v znesku 536.736,00 SIT, zmanjšane za višino dokupa študijskih let. Takšna odločitev pristojnega organa tožene stranke, ki je bila sprejeta v skladu z veljavno izvedenim postopkom, pa neposredno učinkuje. To pa pomeni, da mora tožena stranka uresničiti sprejeto obveznost in tožnici izplačati priznano razliko odpravnine.

Ob tako sprejeti dokončni odločitvi tožene stranke, ki je nenazadnje tudi v skladu tudi z določbo 1. odst. 3. tč. 44. čl. Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (SKPG, Ur. l. RS, št. 39/93), je sklicevanje pritožbe na dokup zavarovalne dobe iz naslova študijskih let oz. uresničitev fakultativne pravice tožnice do izbire ene od oblik reševanja trajno presežnih delavcev, povsem nepomembno, saj gre v danem primeru zgolj za izpolnitev obveznosti tožene stranke na podlagi njene dokončne odločbe. Zato iz teh razlogov tudi pritožbena navedba, da so na tožničini strani v celoti izpolnjeni pogoji glede pridobitve večje pravice iz že navedenih določb ZPIZ, ne more biti upoštevna.

Ker niso podani pritožbeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in v v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP).

Tožnica je v zvezi z odgovorom na pritožbo priglasila stroške.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da njen odgovor ni v ničemer prispeval k sprejeti odločitvi. Zato je odločilo, da sama trpi svoje pritožbene stroške (1. odst. 166. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP).