Jedro

Tožnika, razen splošnega nestrinjanja z odločitvijo toženke in zaključka, da je toženka odločila subjektivno in ne z vsemi potrebnimi dokazili, nista podala nobenih konkretnih navedb, zakaj je izpodbijana odločba nepravilna. Prav tako nista predložila nobenih dokazov, s katerimi bi izkazovala, da odvetnica ni v redu opravljala svoje dolžnosti, iz upravnih spisov pa tudi ne izhaja, da ju odvetnica ne bi korektno zastopala. Očitno je med tožnikoma in postavljeno odvetnico prišlo do nezaupanja in tako do nemožnosti sodelovanja. Ker gre že za drugo razrešitev odvetnika iz razlogov na strani tožnikov ni pravne podlage za morebitno ponovno zamenjavo odvetnika, kot to predlagata tožnika. Ker je bila razrešena tudi na novo postavljena odvetnica, tožnikoma BPP preneha in se šteje, da jima BPP ni bila odobrena.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo razrešila odvetnico A.A., ki je bila z odločbo Bpp 3485/2016 z dne 10. 8. 2017 določena za izvajanje brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP), in odločila, da tožnikoma (v nadaljevanju tudi upravičenca) preneha pravica do izredne BPP ter se šteje, da jima BPP ni bila dodeljena. O višini neupravičeno prejete BPP bo odločeno s posebnim sklepom.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bila tožnikoma odobrena BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje v pravdnem postopku in v postopku mediacije, zaradi zvišanja preživnine, določene s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani IV P 2441/2011 z dne 3. 4. 2012. Za izvajanje BPP je bil določen odvetnik B.B.. Slednji je bil razrešen iz razlogov na strani upravičencev oz. njihove zakonite zastopnice, namesto njega pa je bila imenovana odvetnica A.A.. Tudi na novo postavljena odvetnica je toženki poslala natančno pojasnjeno zahtevo za razrešitev. V njej med drugim navaja, da med njo in zakonito zastopnico upravičencev ni vzpostavljenega zaupanja za nadaljevanje sodelovanja. Zakonita zastopnica je neodzivna, saj na dogovorjene termine za sestanke ne prihaja ali pa jih v zadnjem trenutku odpove, na ta način pa dela ni mogoče opraviti kvalitetno. Toženka je zahtevo odvetnice za razrešitev posredovala zakoniti zastopnici, da se opredeli do teh navedb. Zakonita zastopnica je posredovala odgovor in mu priložila elektronska sporočila o njuni komunikaciji. Na podlagi vse dokumentacije je toženka zaključila, da je odvetnica zakoniti zastopnici upravičencev večkrat omogočila sestanke, vendar jih je ta odpovedala ali pa nanje pozabila. Ves čas sodnega postopka je zakonita zastopnica tudi zavračala mirno rešitev spora z nasprotno stranko, kljub temu, da je bila poučena, da je upravičenec do BPP dolžan dati soglasje za mediacijo, razen če mediacija ni primerna. Odvetnica je torej v postopku korektno in z vso potrebno skrbnostjo opravila svoje delo. Neustrezna komunikacija z odvetnico, pri čemer je postopanje zakonite zastopnice takšno, da ni več mogoče sodelovanje z odvetnico, predstavlja razlog za razrešitev odvetnice iz razlogov, ki so na strani upravičencev oz. njihove zakonite zastopnice. Glede na navedeno je toženka na podlagi 30. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) odvetnico A.A. razrešila, za postavitev drugega odvetnika pa ni pravne podlage, saj gre že za drugo razrešitev odvetnika iz razlogov na strani upravičencev. Šteje se, da upravičencema BPP ni bila odobrena in se uporabljajo določbe ZBPP o neupravičeno prejeti BPP.

3. C.C., ki kot zakonita zastopnica mladoletnih tožnikov vlaga tožbo, v tožbi in v nadaljnjih vlogah navaja, da se z izpodbijano odločbo ne strinja, saj je v njej veliko neresničnih dejstev. Odvetnik B.B. je svoje delo opravljal neprofesionalno in nekvalitetno. Ni se odzival na telefonske klice in na elektronsko pošto, pripravil je tudi nepopolno sestavljen tožbeni zahtevek, zato je bila njegova razrešitev utemeljena. V tožbi zakonita zastopnica našteje in opiše več situacij, ko odvetnik B.B. ni postopal pravilno. V nadaljevanju pojasnjuje, da je odvetnici A.A. pravočasno posredovala vse potrebne podatke za dopolnitev tožbe. Ne drži navedba odvetnice, da na sestanke ni prihajala oz. da se na vabila ni odzivala. Svoje odpovedi sestankov z odvetnico A.A. je vedno utemeljila, sicer pa teh odpovedi ni bilo veliko. Prav tako ne drži, da je zavrnila posvete z odvetnico. Pojasni tudi, da je mediacijo odpovedala, saj je bilo jasno, da ta ne bo uspešna; oče otrok se namreč z njo glede stroškov ne bi strinjal. Iz dosedanjih izkušenj z njim je bilo jasno, da ne bo popustil in da ni pripravljen upoštevati dejanskih stroškov za oba otroka. Soglasje za mediacijo je zato preklicala. Vendar je nihče ni posebej opozoril, da bo s tem izgubila pravico do BPP, opozorilo, ki ga je v zvezi s tem vsebovala odločba, pa je očitno spregledala. V izpodbijani odločbi so navedene neresnice, ki jih toženka ni preverila. Zato sodišče prosi, da se ji vrne BPP oz. da se postopek zaključi tako, da stroški ne bodo na njeni strani, kot je to določila toženka. Izpodbijana odločba naj se razveljavi in dodeli naj se ji nov odvetnik, ki jo bo pravilno zastopal v postopku.

4. Toženka na tožbo vsebinsko ni odgovorila, je pa sporočila, da vztraja pri svoji odločitvi in razlogih zanjo, ter poslala upravne spise.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporna odločba, s katero je toženka na podlagi enajstega odstavka 30. člena ZBPP razrešila odvetnico A.A. iz Ljubljane, ki je bila dodeljena za izvajanje BPP. Citirana določba določa, da se šteje, da upravičencu BPP ni bila odobrena, in se uporabljajo določbe tega zakona o neupravičeno prejeti BPP, če pristojni organ za BPP razreši tudi na novo postavljenega odvetnika zaradi razlogov iz prejšnjega odstavka, to je desetega odstavka 30. člena ZBPP, ki določa, da postavljeni odvetnik lahko zahteva svojo razrešitev, če ne more v redu opravljati svoje dolžnosti zaradi razlogov, ki so na strani upravičenca.

7. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja je po presoji sodišča toženka pravilno uporabila določbe 30. člena ZBPP, prav tako pa sodišče ni zaznalo bistvenih kršitev upravnega postopka. Toženka je svojo odločitev obrazložila z razlogi, ki imajo podlago v upravnem spisu. Sodišče se zato v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na razloge toženke in jih v tem postopku ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

8. Toženka je pravilno ugotovila, da je bil prvotno postavljen odvetnik B.B. razrešen iz razlogov na strani tožnikov oz. njihove zakonite zastopnice. Tožbeni ugovori, ki se nanašajo na njegovo delo, za ta postopek niso relevantni, saj njegova razrešitev ni predmet tega postopka, zato se sodišče do teh ugovorov niti ne opredeljuje. Tovrstne navedbe bi tožnica lahko uveljavljala kvečjemu v tožbi zoper odločbo Bpp 3485/2016 z dne 10. 8. 2017, s katero je bil razrešen odvetnik B.B..

9. V zvezi z ostalimi tožbenimi navedbami sodišče dodaja, da tožnika, razen splošnega nestrinjanja z odločitvijo toženke in zaključka, da je toženka odločila subjektivno in ne z vsemi potrebnimi dokazili, nista podala nobenih konkretnih navedb, zakaj je izpodbijana odločba nepravilna. Prav tako nista predložila nobenih dokazov, s katerimi bi izkazovala, da odvetnica ni v redu opravljala svoje dolžnosti, iz upravnih spisov pa tudi ne izhaja, da ju odvetnica ne bi korektno zastopala. Nasprotno iz upravnega spisa izhaja, da je odvetnica v postopku postopala v skladu z njunimi navodili. Očitno je med tožnikoma in postavljeno odvetnico prišlo do nezaupanja in tako do nemožnosti sodelovanja. To potrjujejo tudi navedbe samih tožnikov, da je zaupanje med njima in odvetnico porušeno, zato predlagajo razrešitev odvetnice in dodelitev novega odvetnika.

10. Glede na navedeno je toženka pravilno zaključila, da je treba odvetnico A.A. razrešiti iz razlogov na strani tožnikov. Ker gre že za drugo razrešitev odvetnika iz razlogov na strani tožnikov, glede na opisano zakonsko ureditev, ni pravne podlage za morebitno ponovno zamenjavo odvetnika, kot to predlagata tožnika. Ker je bila razrešena tudi na novo postavljena odvetnica, tožnikoma BPP preneha in se šteje, da jima BPP ni bila odobrena.

11. Ker ugovori, ki jih uveljavljata tožnika, po navedenem niso utemeljeni, sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma, ni našlo, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

12. V zadevi je sodišče odločilo na nejavni seji na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1.