Jedro

Zavod RS za zaposlovanje ni izdal soglasja k podaljšanju enotnega dovoljenja za namen zaposlitve, ker tožnik kot delodajalec na dan vložitve vloge ni imel poravnanih zapadlih davčnih obveznosti in ni predlagal obračuna davčnega odtegljaja za dohodke iz delovnega razmerja oziroma plačilne liste.

Toženka je pravilno ugotovila, da tožnik pogojev za podaljšanje dovoljenja iz 18. člena ZZSDT ne izpolnjuje, saj tožnik v sodnem postopku z ničemer ni izkazal, da bi bilo dejansko stanje glede davčnega dolga na dan vložitve predloga drugačno, kot izhaja iz izreka izpodbijane tožbe, zato je njegovo prošnjo na podlagi prve alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 pravilno zavrnila.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Maribor zavrnila prošnjo za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo v Republiki Sloveniji A.A., roj. ... v kraju Dobri dol, Makedonija, državljanu Makedonije (prva točka izreka) ter odločila, da mora A.A. zapustiti Republiko Slovenijo v roku 15 dni od dneva, ko bo ta odločba postala dokončna (v drugi točki) ter da v postopku ni bilo posebnih stroškov (tretja točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka 15. 3. 2017 prejela prošnjo A.A. za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo pri gospodarski družbi B. d. o. o. s sedežem v Mariboru. Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje (v nadaljevanju zavod) je 31. 3. 2017 sporočil, da ne podaja soglasja k podaljšanju enotnega dovoljenja za imenovanega v skladu z 18. členom Zakona o zaposlovanju, samozaposlovanju in delu tujcev (v nadaljevanju ZZSDT), ker delodajalec ni predlagal obračuna davčnega odtegljaja za dohodke iz delovnega razmerja oz. plačilne liste in na dan vložitve vloge 15. 3. 2017 nima poravnavnih davčnih obveznosti, zato niso izpolnjeni pogoji za izdajo soglasja po 2. točki drugega odstavka 27. člena ZZSDT. Upravna enota je tujca in delodajalca seznanila z ugotovitvami postopka in ju poučila, da lahko v roku 8 dni od vročitve dopisa predložita upravnemu organu svojo izjavo o navedenih ugotovitvah in morebitne nasprotne dokaze. Po prejetem odgovoru A.A. in potrdilu FURS-a iz katerega izhaja, da so bili do dne 12. 4. 2017 plačani prispevki, je upravni organ izjavo stranke in potrdilo FURS-a posredoval zavodu. Zavod je nato upravnemu organu posredoval obvestilo o zaključku postopka izdaje soglasja z dne 8. 5. 2017 v katerem je navedel, da zavod ni izdal soglasja k podaljšanju enotnega dovoljenja za namen zaposlitve, ker je delodajalec na dan vložitve vloge izkazoval davčni dolg. Na podlagi razlogov, ki jih je ugotovil zavod, ter posledično dejstva, da soglasja k podaljšanju enotnega dovoljenja ni podal, je upravni organ tujčevo prošnjo zavrnil in odločil, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v 15. dneh od dokončnosti odločbe, pri čemer se je skliceval na tretji odstavek 60. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2).

3. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je tožena stranka spregledala, da je zavod preveril stanje plačanih davkov tožeče stranke dne 17. 3. 2017 in ne 15. 3. 2017, ko je prejel vlogo. Zavod je opremljen z aplikacijo za preveritev plačanih davkov, ki ne omogoča preveritve za nazaj, čeprav zakon določa preveritev na dan vložitve vloge v 5. točki 17. člena ZZSDT. Ob upoštevanju pravne zmede, ki zaradi tega nastaja, je bilo v obravnavani zadevi nepravilno ugotovljeno dejansko stanje glede plačanih davkov tožeče stranke na dan vložitve vloge. Tožena stranka tega ni ugotavljala. Kolikor pa je svojo določitev sprejela na podlagi mnenja s stanjem 17. 3. 2017, pa bi morala upoštevati predloženi potrdili FURS-a o poravnanih davkih in prispevkih z dne 12. 4. 2017 in 24. 4. 2017. Navedena potrdila namreč dokazujejo, da ima tožeča stranka plačane vse zapadle davke in prispevke in da ima velik interes za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo v Republiki Sloveniji za delavca A.A. Ker meni, da gre za očitno kršitev materialnega prava in zmotno ugotovitev dejanskega stanja predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi in da sodišče vlogi tožeče stranke za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo v Republiki Sloveniji za delavca A.A. ugodi in dovoljenje podaljša za čas enega leta in sicer do 18. 3. 2017 do 17. 3. 2018. 4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov navedenih v njeni obrazložitvi. Predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

5. Prizadeta stranka A.A. je v odgovoru na tožbo zatrjeval, da delodajalec ni davčni dolžnik, da so bili zanj plačani vsi davki in prispevki, sicer pa pritrjuje tožbenim navedbam glede nezakonitosti izpodbijane odločbe zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja v zvezi z izkazovanjem davčnega dolga.

6. Tožeča stranka je v teku upravnega spora dne 25. 8. 2017 podala tudi predlog za izdajo začasne odredbe po drugem in tretjem odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ki pa je bil s sklepom Upravnega sodišča v Mariboru II U 328/2017-17 z dne 6. 9. 2017 zavrnjen.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Enotno dovoljenje za prebivanje in delo (v nadaljevanju enotno dovoljenje) je skladno s 37. členom ZTuj-2 dovoljenje za prebivanje in delo, ki tujcu omogoča da vstopi, prebiva in dela v Republiki Sloveniji. Tujcu, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji zaradi zaposlitve ali dela, se lahko izda enotno dovoljenje za prebivanje in delo, če izpolnjuje pogoje iz tretjega odstavka 33. člena tega zakona, če pristojni organ po zakonu, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev, poda soglasje k izdaji enotnega dovoljenja in ne obstajajo razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja. Na podlagi tretjega odstavka istega člena se lahko enotno dovoljenje po poteku veljavnosti podaljša, če tujec ali njegov delodajalec pravočasno zaprosi za podaljšanje enotnega dovoljenja, kot to za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje določa drugi odstavek prejšnjega člena, in če so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka tega člena, za čas veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali pogodbe, sklenjene za opravljanje dela, vendar največ za dve leti. ZSSDT v 16. členu določa, da sta enotno dovoljenje, izdano ali podaljšano na podlagi soglasja za zaposlitev, ter pisna odobritev, izdana na podlagi soglasja za zaposlitev, vezani na zaposlitvene potrebe delodajalca. Tujec se sme na tej podlagi zaposliti le pri delodajalcu, ki je v postopku izdaje ali podaljšanja enotnega dovoljenja oziroma izdaje pisne odobritve izpolnjeval pogoje za zaposlitev tujca po tem zakonu. Soglasje k podaljšanju enotnega dovoljenja za namen zaposlitve tujca pri istem delodajalcu in na istem delovnem mestu zavod poda, če so izpolnjeni pogoji iz 5. in 8. točke prvega odstavka prejšnjega člena (da je delodajalec za dohodke iz delovnega razmerja za zadnjih šest mesecev pred mesecem vložitve vloge ali za čas poslovanja, če je ta krajši od šestih mesecev, predlagal obračune davčnega odtegljaja za dohodke iz delovnega razmerja oziroma plačilne liste, če je zaposloval delavce, in na dan vložitve vloge nima neporavnanih zapadlih davčnih obveznosti ter da je predložena s strani delodajalca podpisana pogodba o zaposlitvi, v skladu z določbami tega zakona), poleg tega pa mora biti tujec neprekinjeno prijavljen v obvezna socialna zavarovanja od dneva nastopa dela.

9. Iz spisovnih podatkov izhaja, da Zavod RS za zaposlovanje v konkretnem primeru ni izdal soglasja k podaljšanju enotnega dovoljenja za namen zaposlitve, ker tožnik kot delodajalec na dan vložitve vloge 15. 3. 2017 ni imel poravnanih zapadlih davčnih obveznosti in ni predlagal obračuna davčnega odtegljaja za dohodke iz delovnega razmerja oziroma plačilne liste.

10. Ob upoštevanju navedenih zakonskih določb in podatkov v spisu je odločitev toženke po presoji sodišča pravilna in zakonita. Toženka je pravilno ugotovila, da tožnik pogojev za podaljšanje predmetnega dovoljenja iz 18. člena ZZSDT ne izpolnjuje, saj tožnik v sodnem postopku z ničemer ni izkazal, da bi bilo dejansko stanje glede davčnega dolga na dan vložitve predloga drugačno, kot izhaja iz izreka izpodbijane tožbe, zato je njegovo prošnjo na podlagi prve alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 pravilno zavrnila. Pred izdajo odločbe je z ugotovitvami v postopku tožnika in stranko z interesom tudi seznanila in jima dala možnost izjave. Glede na navedeno je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

11. Kljub predlogu tožnika, da se opravi glavna obravnava, v tožbi je namreč predlagal zaslišanje strank, je sodišče odločilo na seji senata, brez glavne obravnave, saj tožnik z ničemer ni konkretiziral, kaj naj bi se z zaslišanjem strank ugotavljalo in dokazovalo. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne samo že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov.