Jedro

Javna korist za razlastitev nepremičnine bi bila izkazana, če bi bila predvidena v državnem oziroma občinskem lokacijskem načrtu.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Laško, št. 352-32/2005-81 z dne 16. 8. 2012, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v znesku 420,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ s 1. točko izreka za potrebe razlastitvene upravičenke Občine Laško v javno korist tožniku kot razlastitvenemu zavezancu odvzel lastninsko pravico na nepremičnini s parc. št. 71/2, k.o. ... (ID ...), ki je po geodetskih podatkih opredeljena kot cesta v izmeri 60 m2, v 2. točki izreka odločil, da Občina Laško pridobi lastninsko pravico na nepremičnini s parc. št. 71/2, k.o. ..., s pravnomočnostjo te odločbe, posest na njej pa lahko prevzame po plačilu odškodnine, ki bo določena s sporazumom oziroma jo bo odmerilo sodišče v nepravdnem postopku, v 3. točki izreka, da stvarne pravice stanovanjskih in preužitnih pravic pri nepremičnini iz 1. točke izreka, vpisane v korist A.A., s pravnomočnostjo te odločbe prenehajo in v 4. točki izreka, da posebni stroški postopka niso nastali. V obrazložitvi je navedel, da je razlastitvena upravičenka Občina Laško vložila zahtevo za razlastitev nepremičnine s parc. št. 71/2, k.o. ..., ker predstavlja del ceste oziroma krajši vmesni del kategorizirane občinske ceste – javne poti št. 701181 (...), ki je sestavni del javne poti št. 701880 (...) in je povezana tudi z javno potjo št. 701183 (...). Nadalje je povzel določbi 92. do 104. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1), navedel, da je odločba o ugotovitvi obstoja javne koristi in uvedbi postopka razlastitve bila že izdana in je pravnomočna (po zavrnitvi pritožbe drugostopnega organa z dne 12. 11. 2008 tožnik zoper njo ni vložil upravnega spora). Gre torej za izdajo odločbe v drugi fazi razlastitve. O tem je prvostopni organ še odločal in je z odločbo, št. 352-32/2005 z dne 23. 12. 2009, tožniku odvzel lastninsko pravico na tej nepremičnini, drugostopni organ je njegovo odločitev potrdil, naslovno sodišče pa je s sodbo, IV U 177/2010 z dne 18. 10. 2011, tožbi ugodilo in odločbo odpravilo zaradi napačne uporabe materialnega prava ter zadevo vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek. V zvezi z uporabo materialnega prava je organ pojasnil, da je bil postopek uveden pred uveljavitvijo sprememb 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih cestah (v nadaljevanju ZJC-B). Ker je bila javna korist že pravnomočno ugotovljena, mora sedaj organ ugotoviti, ali je podana sorazmernost med posegom v lastninsko pravico tožnika in javno koristjo, ki se jo zasleduje z razlastitvijo. V postopku je bila večkrat opravljena ustna obravnava, pridobljena pa je tudi bila strokovna ocena v obliki izvedeniškega mnenja izvedenca B.B. glede obstoja druge nadomestne nepremičnine. Organ je ugotovil, da je legitimni cilj razlastitve nepremičnine tožnika prevzem javne ceste v javno korist. Gre namreč za del kategorizirane javne ceste – javne poti št. 701181, kar izhaja tudi iz Odloka o kategorizaciji občinskih cest v Občini Laško (UL RS, št. 12/99 in nadaljnji) in iz Seznama lokalnih cest in javnih poti na območju KS Rimske Toplice. Odvzem lastninske pravice je tudi primeren in potreben. Krajani ... in drugi so vsakodnevno uporabljali to javno cesto, ki poteka tudi po tej nepremičnini, več kot 30 let neomejeno in to kot edini možen dovoz do njihovih domačij, zato so jo ustrezno vzdrževali in celo uredili asfaltno prevleko, vse dokler ni tožnik ceste zaprl z namestitvijo verige in s tem onemogočil njeno uporabo. Po podatkih Geodetske uprave RS je ta nepremičnina cesta v izmeri 60 m2. Zaradi začasne ureditve možnosti dovoza oziroma dostopa do svojih domačij zaradi neprimernega ravnanja tožnika je bilo treba nujno začasno urediti dovozno pot, ki poteka po parc. št. 972, k.o. ..., in po parc. št. 981/1, k.o. ... Slednja je v naravi makadamska pot, ki se pri odcepu od parc. št. 972 v ovinku naenkrat zelo strmo dvigne, zaradi česar je ovinek zelo težko prevozen, kar izhaja iz izvedeniškega mnenja B.B., kot tudi izjav krajanov in izjave podžupana Občine Laško na ustni obravnavi 9. 4. 2009. Iz mnenja izvedenca B.B. tudi izhaja, da obvozna makadamska pot ni ustrezna, saj bi jo za dosego prometne varnosti bilo nujno gradbeno rekonstruirati, kar pa je povezano z večjimi finančnimi stroški, ki jih organ navede. Po njegovem mnenju pa bi se kot osnovni problem pojavila vplivnost območja ceste na stanovanjske in gospodarske objekte, ki stojijo neposredno ob cesti. Glede na navedeno je že vnaprej izkazana neizvedljivost potrebnih posegov v obvozno cesto. Tudi dokument Policijske postaje Laško potrjuje težave z vidika prometne varnosti za to obvozno pot. Po tej nepremičnini se je tudi več kot 30 let nemoteno odvijal promet in temu nihče od prejšnjih lastnikov ni nasprotoval, kar kažejo tudi listinski dokazi (ki jih organ našteje). Dokaz o obstoju ceste pa je tudi sklep Občinskega sodišča v Celju, Dn. št. 3858/73 z dne 22. 11. 1973, ki je bil izdan kot posledica naznanilnega lista, št. 6/73 z dne 11. 1. 1973, s katerim je bila odmerjena kot cesta obravnavana nepremičnina in sosednja nepremičnina s parc. št. 66/4, k.o. ... Iz zbranih dokazov tudi izhaja, da razlastitvena upravičenka nima na razpolago druge nadomestne nepremičnine, po kateri bi lahko zagotovili varen prevoz za ljudi kot vozila in preko katere bi bilo omogočeno normalno povezovanje naselij in delov naselij znotraj občine, saj je obstoječa obvozna cesta zgolj začasne narave in je bila urejena zaradi stiske in potrebe krajanov, saj bi sicer ostali brez dovozov do svojih domačij, dolgoročno gledano pa bi bila takšna dovozna pot povsem neustrezna. Z odvzemom lastninske pravice na tej nepremičnini pa bo tudi omogočena vzpostavitev stanja, ki je bila pred letom 2005, ko je tožnik namestil verigo. Organ je še zaključil, da je pravno veljavna podlaga v določbah ZUreP-1 in ne v 19. členu ZJC-B, ne glede na to, da je tekom postopka pričel veljati ZJC-B. Promet se namreč, iz razloga, ker je bila na nepremičnini nameščena veriga, ni mogel odvijati, vendar pa to ne pomeni absolutno nezmožnost razlastitve, saj gre za protipravno ravnanje. Organ je tako odločil, kot izhaja iz izreka odločbe.

Drugostopni organ je pritožbo tožnika zavrnil, v zvezi z njegovimi pritožbenimi navedbami pa še dodal, da izvedeni dokazi potrjujejo, da zemljišče, ki sedaj služi za dovozno pot, ne ustreza funkciji javne ceste za prometno povezovanje v določenem prostoru ter tehničnim in drugim lastnostim, ki omogočajo varno, hitro in za okolje čim manj obremenjujoče odvijanje prometa na tem prostoru in so tudi vsi poskusi, da bi to zemljišče dejansko prilagodili tej funkciji, bili neuspešni. V postopku se sicer pojavljajo tudi druga vprašanja (7-letna zaprtost te ceste, način izvedbe sanacije in asfaltne preplastitve na parc. št. 981/1, k.o. ..., ki je zaradi zapore ni mogoče izvesti, odškodnina, ki jo zahteva tožnik zaradi gradnje čistilne naprave, ipd.), zaradi česar tožnik očita pristranskost prvostopnemu organu, s čimer pa se drugostopni organ tudi ne strinja. Tožnik namreč nedvomno ni pripomogel k rešitvi zadeve s svojimi dejanji, ni pa tudi navedel obstoja okoliščin, ki bi preprečevala nadaljnje vodenje postopka uradni osebi (35. člen Zakona o splošnem upravnem postopku – v nadaljevanju ZUP).

Tožnik je v tožbi navedel, da prvostopni organ ni upošteval navodil sodišča iz sodbe, IV U 177/2010. Na ustni obravnavi 10. 2. 2012 niso bili izvedeni nobeni bistveni dokazi v zvezi z že ugotovljenim nespornim dejstvom, da preko parcele že od 2004 ne poteka več cestni promet, ampak da poteka po javni cesti, ki je v lasti Občine Laško. Organ se je pri odločitvi ponovno oprl na mnenje izvedenca B.B., ki ga je Občina Laško pridobila izven tega postopka in ga predložila kot dokaz za utemeljevanje svoje zahteve. Tožnik je ponovno poudaril, da to mnenje ne more biti uporabljeno v tem postopku, saj je bilo pridobljeno izven pravil postopka. Sicer je tudi naslovno sodišče organu že pojasnilo, da to mnenje ni bistveno, če organ opira svojo odločitev na ZJC. Organ je v tem postopku kot pravno podlago uporabil ZUreP-1. Ugotovitev, da je javna korist izkazana že z vmesno odločbo, je napačna, saj zakon določa, da razlastitev ni dopustna, če razlastitveni upravičenec razpolaga z drugo ustrezno nadomestno nepremičnino. Izvedensko mnenje B.B. je pristransko, naročeno in predloženo v upravni postopek s strani Občine Laško. Dejstvo je, da ima občina za dosego namena na razpolago javni cesti po parc. št. 981/1 in 982/1, k.o. ... Parc. št. 981/1 poteka celo ob cesti, ki jo želi občina razlastiti. V cestno traso parc. št. 981/1 je občina v 2012 vgradila komunalni kolektor, utrdila cestišče, postavila robnike in asfaltirala vso vaško cesto skozi vas ... do ... Neasfaltiran je pustila le krajši odsek 150 do 200 metrov in to prav v bližini tožnikove parcele. Menil je, da je to storila namenoma. To potrjujejo tudi priložene fotografije. Tožnikova parc. št. 71/2 je v naravi dvorišče med tožnikovo stanovanjsko hišo in njegovim gospodarskim poslopjem, kar v primeru, če bi razlastitev uspela, pomeni, da bi javni promet potekal tudi preko njegovega dvorišča. Tožnik je tudi predlagal postavitev izvedenca, vendar mu organ ni sledil. Organ bi moral izvesti dokaz z izvedenci po ZUP in ker tega ni storil, je kršil pravila postopka. Kot že navedeno, za razlastitev ni pogojev za razlastitev ne po ZUreP-1, in ne po ZJC-B. Predlagal je, da sodišče tožbi ugodi, odločbo odpravi in vrne zadevo organu v ponovni postopek, tožniku pa povrne opredeljene stroške postopka.

Toženka je v zadevi poslala upravne spise, na tožbo ni odgovorila.

Stranka z interesom Občina Laško je v odgovoru na tožbo navedla, da je organ sledil napotilom sodišča iz sodbe, IV U 177/2010, saj je kot pravno podlago uporabil ZUreP-1 in so za razlastitev izpolnjeni vsi pogoji. Organ je svojo odločitev oprl na vse izvedene dokaze, ne zgolj na izvedeniško mnenje B.B. Tožnik pa niti ni predlagal postavitve izvedenca ustrezne stroke, česar niti ne zatrjuje, trdi pa, da bi mu morala biti dana možnost, da se o tem izjavi. Ker odločba organa na izvedeniškem mnenju ne temelji, organu ni mogoče očitati kršitve določbe postopka.

Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna izdaja odločbe o razlastitvi nepremičnine s parc. št. 71/2, k.o. ..., cesta v izmeri 60 m2, tožniku. Organ je odločitev o razlastitvi sprejel na podlagi naslednjih (po njegovem mnenju izkazanih) ugotovitev: - da obravnavana nepremičnina predstavlja del kategorizirane javne ceste – javne poti št. 701181 (kar izhaja iz Odloka o kategorizaciji občinskih cest v Občini Laško, Uradni list RS, št. 12/99 in nadaljnji, ter Seznama lokalnih cest in javnih poti na območju KS Rimske Toplice), - da razlastitvena upravičenka Občina Laško druge ustrezne nadomestne nepremičnine, po kateri bi lahko zagotovili varen prevoz za ljudi in vozila in preko katere bi bilo omogočeno normalno povezovanje naselij, nima, in - da se je na tej nepremičnini do leta 2005 (do tožnikovega zaprtja ceste z verigo) prej normalno odvijal promet. Pri tem se je oprl na določbe ZUreP-1, ker (kot je navedel) določbe ZJC-B v tem primeru niso pravno upoštevne (kar izhaja tudi iz sodbe naslovnega sodišča, IV U 177/2010 z dne 24. 6. 2010).

Sodišče se strinja s prvostopnim organom, da je treba v obravnavanem primeru kot veljavno pravno podlago uporabiti določbe ZUreP-1, se pa ne strinja, da so za razlastitev po določbah tega zakona izpolnjeni vsi pogoji. V 92. členu ZUreP-1 so predpisani osnovni pogoji za dopustnost razlastitve in omejitve lastninske pravice (ustreznost kompenzacije, izkazanost javne koristi, nujna potrebnost razlastitve za dosego javne koristi in sorazmernost med javno koristjo in posegom v zasebno lastnino), v 93. členu pa je opredeljen namen razlastitve – javna korist. Tako se lahko ob pogojih iz 92. člena tega zakona nepremičnina razlasti za naslednje (tam opredeljene) namene, med drugim za gradnjo ali prevzem objektov oziroma zemljišč gospodarske javne infrastrukture (1. točka prvega odstavka), šteje pa se, da je javna korist za nepremičnine iz prvega odstavka tega člena izkazana, če so predvidene v državnem oziroma občinskem lokacijskem načrtu (tretji odstavek). V obravnavanem primeru gre za razlastitev za gradnjo oziroma prevzem zemljišča gospodarske javne infrastrukture – ceste. To pa glede na citirani tretji odstavek v zvezi s prvim odstavkom 93. člena ZUreP-1 pomeni, da bi bila javna korist za razlastitev nepremičnine s parc. št. 71/2, k.o. ..., izkazana le, če bi bila predvidena v državnem oziroma občinskem lokacijskem načrtu, kar pa iz podatkov upravnih spisov in izpodbijane odločbe ne izhaja. Odlok o kategorizaciji občinskih cest v Občini Laško (s katerim je občina kategorizirala določene ceste in poti kot javne ceste in javne poti zaradi izkazane javne koristi ter ustrezanja merilom za kategorizacijo javnih cest, med katerimi so pa tudi take površine, ki se že uporabljajo kot javne ceste oziroma poti) namreč nedvomno ne sodi med občinske lokacijske načrte oziroma (kot prostorske akte sedaj opredeljuje Zakon o prostorskem načrtovanju – v nadaljevanju ZPNačrt) med občinske prostorske načrte oziroma/ali občinske podrobne prostorske načrte (14. člen ZPNačrt). Občinski prostorski načrt je namreč prostorski akt, s katerim se, ob upoštevanju usmeritev iz državnih prostorskih aktov, razvojnih potreb občine in varstvenih zahtev določijo cilji in izhodišča prostorskega razvoja občine, načrtujejo prostorske ureditve lokalnega pomena ter določijo pogoji umeščanja objektov v prostor (38. člen ZPNačrt), občinski podrobni prostorski načrt pa prostorski akt, s katerim se podrobneje načrtuje prostorske ureditve na območju iz tretje točke tretjega odstavka 39. člena tega zakona (določitev območij naselij, ki jih določa strateški del občinskega prostorskega načrta), lahko pa tudi na drugih območjih, če se za to izkaže potreba po tem, ko je bil sprejet občinski prostorski načrt (prvi odstavek 55. člena ZPNačrt). 109. člen ZPNačrt je sicer še določil, da se šteje, da je javna korist iz tretjega odstavka 93. člena ZUreP-1 izkazana, če so v grafičnem delu državnega prostorskega načrta, občinskega prostorskega načrta ali občinskega podrobnega prostorskega načrta nepremičnine določene tako, da jih je mogoče identificirati v zemljiškem katastru, kar pa tudi v obravnavanem primeru ne pride v poštev. Glede na povedano je izpodbijana odločba nezakonita že iz tega razloga, saj javna korist na način, kot jo predpisuje zgoraj citirana določba ZUreP-1, nedvomno ni izkazana, zaradi česar jo je treba že iz tega razloga odpraviti.

Sodišče je zato tožbi tožnika na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek, v katerem naj organ po potrebi dopolni ugotovitveni postopek in ponovno odloči o zahtevi stranke z interesom za razlastitev obravnavanega zemljišča. Glede na razlog odprave izpodbijane odločbe se sodišče ni spuščalo v presojo (preostalih) tožbenih ugovorov, jih bo pa moral ponovno presoditi prvostopni organ, ko bo odločal o zadevi.

Odločitev o ugoditvi stroškovnega zahtevka tožnika temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in na njegovi podlagi izdanega Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.