Jedro

Za presojo sistemskih pomanjkljivosti v smislu člena 3(2)(2) Uredbe Dublin III bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito.

Skupni evropski azilni sistem in Uredba Dublin III temeljita na načelu medsebojnega zaupanja, ki od vsake od držav članic zahteva, naj razen v izrednih okoliščinah šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo EU in zlasti temeljne pravice, priznane s tem pravom. Vzpostavlja torej domnevo, da je obravnavanje prosilcev za azil v vsaki državi članici v skladu z zahtevami Listine EU, Ženevske konvencije1 in Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic oziroma z vidika Uredbe Dublin III, da se prosilec po predaji ne bo znašel v položaju, v katerem bi bile kršene njegove človekove pravice.

Ta domneva pa je izpodbojna, zato je pristojni organ dolžan presoditi morebiten obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici.

Izrek

I.Pritožba zoper sodbo se zavrne ter se izpodbijana sodba potrdi.

II.Pritožba zoper sklep se zavrže.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo, vloženo zoper sklep št. 2142-1352/2025/10 (1221-03) z dne 16. 6. 2025, s katerim je toženka zavrgla tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite in sklenila, da Republika Slovenija prošnje ne bo obravnavala, saj bo tožnik predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 (v nadaljevanju Uredba Dublin III) odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito (I. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa). Kot neutemeljeno je zavrnilo tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, v kateri je bil predlagan odlog izvršitve sklepa z dne 16. 6. 2025 do pravnomočne odločitve v upravnem sporu (II. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa).

2.V obrazložitvi je kot pravilne potrdilo ugotovitve toženke, da so podane okoliščine, zaradi katerih je za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Hrvaška. Pritrdilo je tudi stališču, da za predajo ni ovir, saj v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti na področju sprejema prosilcev za azil in obravnavanja njihovih prošenj, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije (v nadaljevanju Listina EU). Presodilo je, da z izjavo tožnika zaobjeta ravnanja, ki se nanašajo na njegovo bivanje v azilnem domu na Hrvaškem, ne dosegajo minimalne stopnje resnosti, zaradi katerih bi bila toženka dolžna opraviti dodatno presojo stanja v Republiki Hrvaški. V zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe je štelo, da tožnik ni izkazal težko popravljive škode.

3.Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) v pritožbi izraža nestrinjanje s presojo sodišča prve stopnje, da ni navajal ničesar, kar bi utemeljevalo njegove navedbe, da mu ob izročitvi Republiki Hrvaški grozi nečloveško ali ponižujoče ravnanje. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo v zvezi z načelom medsebojnega zaupanja ob uporabi Uredbe Dublin III ter v zvezi z izpodbojno domnevo varnosti prosilcev za mednarodno zaščito v državah Evropske unije. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi; podrejeno predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi zoper sklep pa navaja, da je Upravno sodišče neutemeljeno zavrnilo njegov predlog za izdajo začasne odredbe, saj ni upoštevalo, da mu bo izvrševanje ukrepa prizadejalo nepopravljivo škodo.

4.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka

5.Golo nestrinjanje s presojo sodišča prve stopnje, da pritožnik ni navajal ničesar, kar bi potrjevalo, da mu v Republiki Hrvaški v primeru izročitve po Dublinski uredbi III grozi nečloveško ali ponižujoče ravnanje, saj njegove izjave o izkušnji nastanitve v azilnem domu na Hrvaškem tega ne potrjujejo ne da bi pritožnik navedel kakršnekoli konkretne argumente, zakaj so ugotovitve sodišča prve stopnje napačne, za utemeljenost te pritožbene navedbe ne zadoščajo.

6.Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe in sklepa pravilno navedlo za odločitev relevantno pravno podlago in z njo povezana stališča Sodišča Evropske unije, Ustavnega sodišča in Vrhovnega sodišča. Upoštevanje navedeno ter v 9. in 14. točki obrazložitve ugotovljene dejanske okoliščine te zadeve je sodišče prve stopnje presodilo, da ni ovir za predajo pritožnika Republiki Hrvaški. Ob tem je izhajalo iz ustaljenega sodne prakse, da je za presojo sistemskih pomanjkljivosti v smislu člena 3(2)(2) Uredbe Dublin III bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito.

7.Ker bo pritožnik v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito, bi bile tudi po presoji Vrhovnega sodišča za ugotavljanje obstoja sistemskih pomanjkljivosti v azilnih postopkih na Hrvaškem v tej zadevi lahko pomembne sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje že vloženih prošenj za mednarodno zaščito in prosilcev, kot je pritožnik, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na policijske postopke v primerih nezakonitega prehajanja državne meje, kot je pojasnilo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi in sklepu, saj ravnanje policije pred vložitvijo prošnje za mednarodno zaščito ne utemeljuje sklepanja, da bo pritožnik takšnega ravnanja deležen tudi kot prosilec za mednarodno zaščito. Poleg tega po ugotovitvah sodišča prve stopnje o takem tveganju ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov.

8.Nadalje je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo v zvezi z načelom medsebojnega zaupanja ob uporabi Uredbe Dublin III ter v zvezi z izpodbojno domnevo varnosti prosilcev za mednarodno zaščito v državah Evropske unije.

9.Sodišče Evropske Unije (v nadaljevanju SEU) je v sodbi C-163/17 z dne 19. 3. 2019 pojasnilo, da skupni evropski azilni sistem in Uredba Dublin III temeljita na načelu medsebojnega zaupanja, ki od vsake od držav članic zahteva, naj razen v izrednih okoliščinah šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo EU in zlasti temeljne pravice, priznane s tem pravom. Vzpostavlja torej domnevo, da je obravnavanje prosilcev za azil v vsaki državi članici v skladu z zahtevami Listine EU, Ženevske konvencije

in Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic oziroma z vidika Uredbe Dublin III, da se prosilec po predaji ne bo znašel v položaju, v katerem bi bile kršene njegove človekove pravice.

Ta domneva pa je izpodbojna, zato je pristojni organ dolžan presoditi morebiten obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici. Pri tem je treba upoštevati, da se predaja prosilca v to državo članico ne izvede v vseh okoliščinah, v katerih obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen taki nevarnosti, in ne le takrat, ko je dejanska nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU posledica sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku in pogojev za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v državi članici, kot to pravilno ponovno izpostavlja pritožnik. Sodišče prve stopnje se je v 15. in 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa pravilno opredelilo do v tožbi pavšalno navedenih sodb Upravnega sodišča I U 136/2022 z dne 23. 2. 2022, I U 1222/2022 z dne 21. 9. 2022 ter I U 330/2023, ki je bila s sodbo Vrhovnega sodišča I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023 spremenjena tako, da je bila tožba zavrnjena, odločbe Ustavnega sodišča Up-613/16 z dne 28. 9. 2016 ter sodbe Sodišča Evropske unije v zadevi C-578/16 PPU, na katere se pritožnik ponovno pavšalno sklicuje tudi v pritožbi.

11.Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jim pritožnik ne nasprotuje in izhajajo iz osebnega razgovora z njim, sam v hrvaškem azilnem domu ni imel težav, na voljo je imel hrano, dobil je sobo in tam si je lahko odpočil. Kot je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje, pritožnik ne v tožbi ne v pritožbi ne navaja ničesar, s čimer bi utemeljil, da mu v primeru izročitve po Dublinski uredbi III grozi nečloveško ali ponižujoče ravnanje, saj njegove izjave o bivanju v azilnem domu na Hrvaškem česa takega ne potrjujejo. Informacije, na katere se je skliceval v tožbi, so se nanašale na domnevno neprimerno ravnanje hrvaške policije z migranti, ki ilegalno prestopijo hrvaško mejo in še niso prosilci za mednarodno zaščito. Slednje pa ne izkazuje tehtnih razlogov niti za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo pritožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.

12.Kot bistvo pritožbenih navedb se tako dejansko izkaže pritožnikovo nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje. Zgolj golo nestrinjanje pritožnika s presojo sodišča prve stopnje ne da bi navedel konkretne argumente, zakaj so ugotovitve sodišča prve stopnje napačne, za utemeljenost pritožbe ne zadoščajo. Zato se Vrhovno sodišče do njih ni nadalje opredeljevalo.

13.Po obrazloženem in ker drugih pritožbenih navedb ni, prav tako pa niso podani niti razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen ZUS-1).

K II. točki izreka

14.Pritožba zoper sklep ni dovoljena.

15.Začasno odredbo v upravnem sporu je mogoče izdati le do izdaje pravnomočne odločbe (drugi odstavek 32. člena ZUS-1). Ker je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožnikovo pritožbo zoper sodbo, je ta (s tem pa tudi odločitev toženke) postala pravnomočna. S tem je prenehala potreba za izdajo začasne odredbe, katere namen je zagotoviti učinkovito sodno varstvo.

16.Glede na navedeno pritožnik ne izkazuje več pravnega interesa za pritožbo zoper sklep, s katerim je bil zavrnjen njegov predlog za izdajo začasne odredbe. Vrhovno sodišče je zato pritožbo zavrglo (četrti odstavek 343. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

-------------------------------

1Konvencija o statusu beguncev, podpisana v Ženevi 28. julija 1951.

2Sodba SEU C-163/17 (81. in 82. točka obrazložitve).

3Sodba SEU C-163/17 (točke 83 do 85 obrazložitve, v katerih se sklicuje tudi na sodbo C-411/10 in C‑493/10 z dne 21. 12. 2011).

4Sodba SEU C-163/17 (87. točka obrazložitve).

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva - člen 3, 3/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.