Jedro

Skupni neposredni učinek izvšitvenih ravnanj pri kaznivem dejanju davčne zatajitve iz prvega odstavka 254. člena KZ RS je (bil) v lažno prikazanem dejanskem stanju, ki ima za posledico preslepitev davčnega organa, ki to stanje dojame kot resnično, ta pa ima za posledico storilčevo izognitev davčnim obveznostim. Če je storilec z izvršitvenimi ravnanji dejansko stanje lažno prikazal pa davčnega organa ni preslepil, je njegovo dejanje ostalo pri poskusu in enako je, ko se kljub preslepitvi davčnega organa davčni obveznosti ni izognil. V prvem primeru je poskus nedokončan, v drugem primeru pa je takšen poskus dokončan. To pomeni, da je obravnavano kaznivo dejanje lahko dokončano samo tedaj, ko je med storilčevimi izvršitvenimi ravnanji, preslepitvijo davčnega organa in storilčevo izognitvijo davčnim obveznostim podana vzročna zveza, medtem ko imamo v ostalih primerih opraviti s katero izmed navedenih oblik poskusa tega kaznivega dejanja.

Izrek

Ob ugoditvi pritožbam okrožne državne tožilke, zagovornice obd., zagovornika obd. in po uradni dolžnosti se sodba sodišča prve stopnje v celoti razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je 22.09.2004 s sodbo opr. št. obd. in obd.

spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena in 25. členom Kazenskega zakonika Republike Slovenije (KZ RS), obd. pa še kaznivega dejanja davčne zatajitve po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 254. člena KZ RS. Obdolženima je bila izrečena pogojna obsodba (pravilno bi bilo: pogojni obsodbi), s katero jima je bilo za prvo kaznivo dejanje določena enoletna zaporna kazen, medtem ko je bila obd. za drugo kaznivo dejanje določena še šestmesečna zaporna kazen, nakar je sodišče za tega obdolženca po 47. členu KZ določilo enotno kazen enega leta in pet mesecev zapora. Po sodbi določeni kazni ne bosta izrečeni, če obd. v preizkusni dobi treh let, obd. pa v preizkusni dobi štirih let ne bosta storila novega kaznivega dejanja. Obdolženima je bilo po tretjem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) naloženo nerazdelno plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, del teh stroškov in stroškov iz prvega odstavka 97. člena ZKP pa bi obd. moral plačati sam. Končno, obdolžena bi morala vsak zase plačati še povprečnino, medtem, ko je bila v zvezi z drugim kaznivim dejanjem Republika Slovenija na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP napotena na pravdo.

Zoper sodbo so se pritožili: -okrožna državna tožilka, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena v zvezi s 1. točko

370. člena ZKP, odločbe o kazenski sankciji in odvzemu premoženjske koristi po prvem in drugem odstavku 374. člena v zvezi s 4. točko 370. člena ZKP, -zagovornica obd., zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in -zagovornik obd., zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kršitve kazenskega zakona po 1. in 4. točki 372. člena ZKP, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazni iz 374. člena ZKP.

Vsi pritožniki terjajo razveljavitev zgoraj povzete sodbe, okrožna državna tožilka in zagovornik obd. pa sta ob različnih prioritetah predlagala spremembo sodbe in sicer okrožna državna tožilka tako, da pritožbeno sodišče obdolženemu izreče primerno visoki zaporni kazni ter da odvzame obd. premoženjsko korist, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem, zagovornik obd. pa tako, da pritožbeno sodišče obdolženega za obe kaznivi dejanji obtožbe oprosti.

Na pritožbo okrožne državne tožilke je odgovorila zagovornica obd., pri čemer se je v odgovoru osredotočila samo na tiste pritožbene navedbe, ki zadevajo izrečeno kazensko sankcijo. Zagovornica predlaga, da v primeru zavrnitve njene pritožbe, pritožbeno sodišče potrdi sodbo sodišča prve stopnje tudi glede kazenske sankcije, ki jo šteje kot primerno glede na potek časa in obdolženčevo osebnostno urejenost.

Po opravljeni seji je pritožbeno sodišče ugotovilo, da se pritožniki utemeljeno zavzemajo za razveljavitev napadene sodbe, kar bi pritožbeno sodišče glede na pooblastilo iz 383. člena ZKP tudi sicer moralo storiti.

Pritožniki imajo prav, ko v zvezi s prvim kaznivim dejanjem ugotavljajo, da je sodišče prve stopnje poseglo v njegov opis, brez, da bi to obrazložilo. Poseg je bistven in presega vprašanje, ali je obd. zastopal interese družbe na podlagi Pogodbe o opravljanju storitev številka, ki mimogrede ne govori ničesar o kakršnemkoli varovanju interesov družbe s strani družbe ali pa je to počel kot prokurist (tuje?) družbe. Kot to pravilno opozarja okrožna državna tožilka in kot je to nakazano v pritožbi zagovornice obd., sodišče prve stopnje v izreku sodbe ni sprejelo opisa dejanja iz popravljene obtožnice z dne 08.09.2003, temveč opis obtožnice z dne 22.11.2002, ki ga je v zgoraj navedeni smeri spremenilo. S prvotnim in delno spremenjenim opisom dejanja obd. sicer ni bilo očitano nekaj več kot to zmotno zatrjuje njegova zagovornica (tudi popravljena obtožnica je namreč govorila o namenu pridobitve premoženjske koristi svoji družbi in premoženjski koristi, ki jo je pridobila obdolženčeva družba), zaradi česar kršitev iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ne more biti podana, se pa takšen opis v nekaterih pomembnih okoliščinah razlikuje od opisa v popravljeni obtožnici. Čemu je sodišče prve stopnje tako ravnalo v obrazložitvi sodbe ni navedlo, kar bi upoštevaje naravo okoliščin moralo storiti. To pomeni, da v sodbi manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih in tako o teh dejstvih sodbe ni mogoče preizkusiti. Gre za kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki ima vselej za posledico razveljavitev sodbe.

Ista kršitev je z istimi posledicami podana tudi tedaj, ko je izrek sodbe nerazumljiv. S tem, ko je sodišče prve stopnje v izrek sodbe prevzelo opis dejanja iz prvotne obtožnice, ki ga je nato samo spremenilo, je praktično prevzelo vse hibe, zaradi katerih je izvenobravnavni senat s sklepom opr. št. z dne 01.09.2003 terjal popravo obtožnice. Ena izmed teh je bila nedvomno nerazumljivost izreka, ko je izostala navedba akta, "po katerem bi bil obd. o sklenitvi kupoprodajne pogodbe dolžan obvestiti". Kot rečeno, Pogodba o opravljanju storitev številka z dne 20.10.1996 ne govori ničesar o varovanju interesov družbe s strani družbe in o dolžnosti obveščanja tudi ne. Sploh pa ne, da bi bil obd. tisti, ki bi kaj takšnega moral storiti. Vsebinsko enaka pritožbena graja zagovornika obd. se tako izkaže za utemeljeno in utemeljena so njegova opozorila, da je po izreku sodbe obd. tisti, ki si je pridobil veliko premoženjsko korist, medtem, ko je na podlagi dobavnice številka 00009 z dne 19.03.1997 razvidno, da je bilo blago dobavljeno družbi. Tudi ta pomanjkljivost je bila v navedenem sklepu izvenobravnavnega senata izpostavljena in bi jo sodišče prve stopnje v izrek sodbe ne smelo prevzeti.

Kaznivo dejanje davčne zatajitve iz prvega odstavka 254. člena KZ RS je (bilo) kot posebna oblika kaznivega dejanja goljufije storjeno tedaj, ko storilec, da z namenom, da bi se sam ali kdo drug popolnoma ali deloma izognil plačilu dohodnine, davkov ali drugih predpisanih obveznosti fizičnih ali pravnih oseb, krive podatke o dohodkih, stroških, predmetih ali drugih okoliščinah, ki vplivajo na ugotovitev takšnih obveznosti ali na drug način preslepi davčni organ, s tem, da mora biti po tretjem odstavku istega člena dosežena velika premoženjska korist in da mora storilcu iti za to, da doseže takšno korist. Skupni neposredni učinek citiranih izvršitvenih ravnanj je v lažno prikazanem dejanskem stanju, ki ima za posledico preslepitev davčnega organa, ki to stanje dojame kot resnično (Kazenski zakonik s komentarjem - Posebni del), ta pa storilčevo izognitev davčnim obveznostim. Če je storilec z izvršitvenimi ravnanji dejansko stanje lažno prikazal, pa davčnega organa ni preslepil, je njegovo dejanje ostalo pri poskusu (sodba Vrhovnega sodišča) in enako je, ko se kljub preslepitvi davčnega organa davčni obveznosti ni izognil. V prvem primeru je poskus nedokončan, v drugem primeru pa je takšen poskus dokončan. Kaznivo dejanje davčne zatajitve iz prvega odstavka 254. člena KZ RS je potemtakem lahko dokončano samo tedaj, ko je med storilčevimi izvršitvenimi ravnanji, preslepitvijo davčnega urgana in storilčevo izognitvijo davčnim obveznostim podana vzročna zveza, medtem, ko imamo v ostalih primerih opraviti s katero izmed navedenih oblik poskusa tega kaznivega dejanja.

Zgornje izhodišče je bilo podano zato, ker je bila obd. očitana storitev dokončanega kaznivega dejanja, v opisu le-tega pa so navedena zgolj obdolženčeva izvršitvena ravnanja, za katera se ne ve, ali so bila kot lažno dejansko stanje davčnemu organu sploh prikazana in v čem (če sploh) se je kazala njegova preslepljenost, zaradi katere se je družba davčnim obveznostim izognila. Navedba, da zaradi opisanega obdolženčevega ravnanja "obveznost izplačila obveznih davkov in prispevkov ni nastopila" je nezadostna, saj govori le o nastopu obveznosti kot takšne in ničesar o prikazovanju davčnemu organu in njegovi preslepljenosti.

Ugotovljena pomanjkljivost neizogibno vodi v nerazumljivost izreka sodbe. Obdolženčevo izvršitveno ravnanje namreč zadostuje le za opis nedokončanega poskusa, ki je po izreku sodbe že imel za posledico izognitev davčnim obveznostim, kar pa se brez predhodnega prikazovanja davčnemu organu in njegove preslepljenosti, ne more zgoditi. Znova imamo torej opraviti s kršitvijo iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je skupaj z zgornjimi pritožbenemu sodišču preprečevala nadaljnji vsebinski preizkus podanih pritožb. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje ugotovljene kršitve kazenskega postopka odpravilo, opredeliti pa se bo moralo tudi do vseh ostalih pritožbenih navedb, s katerimi se pritožbeno sodišče, zaradi narave kršitev ni moglo ukvarjati. Med slednjimi je treba v zvezi s prvim kaznivim dejanjem izpostaviti dvome iz pritožbe zagovornika obd.

o tem, ali sta lahko obdolžena kot prokurist oziroma direktor ene pravne osebe sploh lahko storila očitano kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic v škodo druge pravne osebe, brez da bi imela kakršenkoli položaj v tej pravni osebi (gl. Ustreznost klasičnega kazenskega prava v pogojih tranzicije). Našteto bo sodišče prve stopnje lažje storilo pred popolnoma spremenjenim senatom, saj se je prvi senat do nakazanih vprašanj že opredelil. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče moralo uporabiti prvi in četrti odstavek 392. člena ZKP ter odločiti tako kot izhaja iz izreka tega sklepa.