Jedro

Za odločitev v obliki denacionalizacije zemljišča je bistvenega pomena, ali je pot, ki poteka preko zemljišča, ki je predmet denacionalizacije namenjena javni rabi. Vpis v zemljiško knjigo ni konstitutivnega pomena za nastanek javnega dobra.

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Republike Slovenije z dne 28. 10. 2001 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje. 2. Zahtevek za povračilo stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper delno odločbo Upravne enote A z dne 27. 12. 2000, s katero je upravni organ prve stopnje odločil, da se upravičencu AA umrlem 20. 3. 1989 vrne lastninska pravica na parc. št. 4102, 4103/5, 4103/2, 411/8 in 254/2 vse k.o. B. Vrnitev lastninske pravice na parc. št. 4102, 4103/5, 4203/1, 4103/2 in 4111/8 k.o. B je naložil Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS, vrnitev posesti na navedenih parcelah pa Kmetijsko gozdarski zadrugi A, med tem ko je vrnitev lastninske pravice in pravico posesti na parc. št. 254/2 k.o. B naložil Občini C. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da parc. št. 4111/8 ni javno dobro. Javno dobro je stvar, ki je namenjena splošni rabi glede na naravo stvari ali glede na njen namen in je posebej opredeljena s predpisi. Sem spadajo stvari v splošni rabi, rudna ter druga naravna bogastva, zemljišča, gozdovi, vode, vodotoki, morje, morska obala, nepremičnine ter druge stvari kulturnega in zgodovinskega pomena. V postopkih denacionalizacije tako obstaja prepoved pridobitve lastninske pravice na stvari v splošni rabi. Zavrnila je navedbe tožeče stranke, da je v predmetni zadevi ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, saj je upravna odločba prve stopnje izdana na podlagi podatkov, ki so razvidni iz zemljiškoknjižne in katastrske dokumentacije. Po določbah Zakona o zemljiški knjigi so nepremičnine, ki predstavljajo javno dobro, v zemljiški knjigi vpisane kot javno dobro. Glede predmetne nepremičnine parc. št. 4111/8 takega vpisa ni. Navedeno dejansko pomeni, da samo tiste poti, ki so kot javno dobro opredeljene z občinskim odlokom, niso predmet vračanja v smislu 3. odstavka 19. člena Zakona o denacionalizaciji. Nadalje navaja, da tožeča stranka med postopkom ni predlagala nobenega dokaza, iz katerega bi izhajalo, da je predmetna parcela opredeljena kot javno dobro in je zato ne bi bilo mogoče vrniti v naravi, dejansko stanje je bilo v celoti pravilno ugotovljeno, odločitev upravnega organa pa zakonita in pravilna.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je že tekom prvostopenjskega postopka poudarjala, da je pred odločitvijo o obliki denacionalizacije parc. št. 4111/8 k.o. B, potrebno raziskati dejansko stanje v zvezi s trenutnim stanjem oziroma rabo te parcele. Glede na to, da parcela v naravi predstavlja pot, je tožeča stranka predlagala, da dejansko stanje v zvezi z današnjo rabo te parcele v naravi ugotovi izvedenec ustrezne stroke, to svoje stališče je ponovila tudi v pripombah na poročilo denacionalizacijske komisije, pri istih navedbah in postavitvi izvedenca pa je vztrajala tudi v pritožbi zoper upravno odločbo organa prve stopnje. Glede na navedeno je izpodbijana odločba tožene stranke sama s sabo v nasprotju, prav tako pa je tudi v nasprotju s podatki v spisu, kar vse predstavlja bistveno kršitev določb postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe. Tožena stranka pa je tudi nepopolno ugotovila dejansko stanje, oziroma je iz ugotovljenih dejstev napravila napačen sklep o dejanskem stanju, kar je imelo za posledico tudi nepravilno uporabo materialnega prava. Upravni organ prve stopnje je menil, da že iz razpoložljive dokumentacije (zemljiškoknjižni izpisek, identifikacijsko potrdilo) dovolj jasno izhaja, da ovire za vračanje zadevne parcele v naravi niso podane. S takim stališčem se je strinjal tudi drugostopni organ, ko je zaključil, da predmetna parcela kljub temu, da gre nesporno za pot, ni vpisana kot javno dobro v zemljiški knjigi, zato ni ovir za njeno vračilo v naravi. Odločitev tožene stranke glede vrnitve zadevne parcele v naravi tudi sicer ni logična, saj je, kot izhaja iz zemljiške knjige vrsta rabe navedene parcele povsem enaka kot pri parcelah 4111/13 in 4105/1 obe k.o. B, za katere je prvostopni organ ugotovil, da gre za javno dobro in da zato upravičencu pripada le odškodnina. Tožena stranka je tudi zavzela napačno stališče, da so javno dobro le tiste nepremičnine, ki so v zemljiški knjigi vpisane kot javno dobro. Zakon o zemljiški knjigi v 16. členu, na katerega se sklicuje tožena stranka, ne določa, da je vpis javnega dobra v zemljiško knjigo konstitutivnega pomena za njegov nastanek. Namen te določbe je namreč zgolj v tem, da določi, kateri podatki naj se v zemljiško knjigo vpišejo v zvezi z nepremičninami, ki so v splošni rabi, oziroma so predhodno na podlagi področnih predpisov, pridobile status javnega dobra. Status sporne nepremičnine je potrebno presojati po Zakonu o javnih cestah, ki v 2. členu določa, da so javne ceste prometne površine splošnega pomena za cestni promet, ki jih lahko vsak prosto uporablja. Javne ceste so javno dobro in so izven pravnega prometa zato na njih ni mogoče pridobiti lastninske pravice. Kot je razvidno iz katastrskega načrta sporna parcela predstavlja dostop do zaključenih prostorskih enot v strnjenem naselju in gre torej očitno za krajevno cesto. To dejstvo pa bi, tako kot je predlagala tožeča stranka, prvostopni organ moral ugotoviti s postavitvijo izvedenca ustrezne stroke ali pa z poizvedbami pri Občini C oziroma Direkciji RS za ceste. Nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in posledično neuporaba materialnih predpisov, ki bi jih bilo potrebno uporabiti sta tako pripeljala do nepravilne in nezakonite odločbe, zato tožeča stranka sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožeče stranke kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državni pravobranilec Republike Slovenije je v zadevi prijavil udeležbo, odgovora na tožbo pa ni podal. Tožba je utemeljena.

V zadevi je sporno ali parc. št. 4111/8 k.o. B v naravi predstavlja javno dobro in ali za vračilo te parcele v naravi obstajajo ovire ali ne.

Zakon o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-1, 56/92-odl. US RS, 13/93-odl. US RS, 31/93, 24/95-odl.US RS, 20/97-odl. US RS, 23/97-odl. US RS, 65/98, 67/98-odl. US RS, 66/00 in 11/01-odl.US RS-ZDen) v 3. točki 19. člena določa, da se v naravi ne vračajo nepremičnine, če so izvzete iz pravnega prometa, oziroma, če na njih ni mogoče pridobiti lastninske pravice.

Iz upravnih spisov in izpodbijane odločbe nesporno izhaja, da predstavlja sporna parcela v naravi pot. Za odločitev o obliki denacionalizacije zadevne parcele je bistvenega pomena za kakšno pot gre, to je ali gre za pot v javni rabi ali pa za pot, ki je namenjena le dostopu do posamezne hiše in gre torej za pot, ki ni namenjena javni rabi. Stališče tožene stranke, da so javno dobro le tiste nepremičnine, ki so v zemljiški knjigi vpisane kot javno dobro je napačno. Zakon o zemljiški knjigi (Uradni list RS, št. 33/95-ZZK) v 16. členu določa le, kaj se vpisuje v zemljiško knjigo, ne določa pa, da je vpis v zemljiško knjigo konstitutivnega pomena za nastanek javnega dobra. ZDen v 3. točki 19. člena določa, da se v naravi ne vračajo nepremičnine, če so izvzete iz pravnega prometa oziroma če na njih ni mogoče pridobiti lastninske pravice. Katere nepremičnine so to, je treba ugotavljati na podlagi področnih zakonov, ki so to problematiko urejali ob uveljavitvi ZDen in novih zakonov, ki so nadomestili prej veljavne zakone. Iz upravnih spisov izhaja, da je bila na območju na katerem se nahaja sporna parcela izvedena individualna gradnja. Vzporedno z ulico, katere del je tudi sporna parcela poteka ulica, ki stoji na parc. št. 4111/13 k.o. B, ki je v zemljiški knjigi vknjižena kot javno dobro, iz česar je možno sklepati, da bi morala biti tudi sporna parcela opredeljena kot javno dobro, kljub temu, da kot taka ni vpisana v zemljiški knjigi.

Zakon o javnih cestah (Uradni list SRS, št. 38/81, 7786 in 37/86), ki je veljal v času uveljavitve ZDen in Zakon o javnih cestah (Uradni list RS, št. 29/87, ki je začel veljati 7. 6. 1997-ZJC), v 2. členu določa, da so javne ceste prometne površine splošnega pomena za cestni promet, ki jih lahko vsak prosto uporablja. V 3. členu pa kategorizira javne ceste na državne, občinske (v lasti občin) pri čemer med občinskimi cestami loči lokalne ceste in javne poti. Za pravilno uporabo veljavnih materialno pravnih predpisov bi tako morala tožena stranka ugotoviti, ali je parcela št. 4111/8 k.o. B kategorizirana kot občinska cesta, v smislu ZJC oziroma na njegovi podlagi sprejete Uredbe o merilih za kategorizacijo javnih cest (Uradni list RS, št. 49/97). Upravni organ bi moral v skladu z načelom materialne resnice pred izdajo odločbe v postopku na prvi stopnji ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so pomembne za odločitev tako kot to določa 1. odstavek 135. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86-ZUP), ki se v zadevi uporablja v skladu s 124. členom ZUP (Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00). To pa v konkretnem primeru pomeni, da bi moral upravni organ v posebnem ugotovitvenem postopku, ugotoviti tudi dejstva in okoliščine, pomembne za odločitev o tem, ali so, kot zatrjuje tožeča stranka, dejansko izpolnjeni pogoji zaradi katerih vrnitev nepremičnin v naravi ni mogoča. Sodišče na podlagi dejanskega stanje, ki je bilo ugotovljeno v postopku za izdajo upravnega akta ni moglo samo rešiti spora, ker so bila ugotovljena dejstva v bistvenih točkah nepopolno ugotovljena, zato je na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00-ZUS) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo.

Sodišče je zavrnilo zahtevek tožeče stranke za povračilo stroškov. Sodišče je v zadevi odločalo le o zakonitosti upravnega akta, zato v skladu s 3. odstavkom 23. člena ZUS vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.