Jedro

Tožeča stranka je skupaj z družino Slovenijo zapustila avgusta 1991, to je več kot 8 mesecev pred tem, ko je bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva, zato ni mogoče utemeljeno trditi, da je Republiko Slovenijo zapustila zaradi posledic izbrisa, tako da razlog iz 1. alinee tretjega odstavka 1. člena ZUSDDD ni podan.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožeče stranke za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji (1. točka izreka) in odločila, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep (2. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je dne 4. 7. 2013 prejela prošnjo tožeče stranke državljanke Republike Srbije za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji na podlagi določb 1. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD). Po izvedenem dokaznem postopku je ugotovila, da tožeča stranka ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od dne 1. 8. 1991, ko je kot mladoletni otrok skupaj s staršema, in sicer zaradi vojne v Sloveniji in z njo povezanimi težavami, zapustila Republiko Slovenijo. Ker je tožeča stranka zapustila Republiko Slovenijo kot mladoletna oseba, je organ prve stopnje pri presoji dejanskega stanja in ugotavljanju materialne resnice ter presoje dopustne odsotnosti po 1.č členu ZUSDDD upošteval razloge, ki sta jih kot razlog zapustitve Republike Slovenije navedla njena starša A.A. in B.A. Organ prve stopnje ni pri nobenem od staršev tožeče stranke ugotovil obstoja katerega od razlogov dopustne odsotnosti navedenih v 1.č členu ZUSDDD, zato je posledično zaključil, da tožeča stranka ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od 23. 11. 1990 dalje, ki se s prvim odstavkom 1. člena ZUSDDD zahteva za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje in je njeno prošnjo za izdajo dovoljenja zavrnil, saj tožeča stranka ni izkazala, da bi se ona oziroma njeni starši v tistem obdobju ali kasneje prizadevali za vrnitev družine v Republiko Slovenijo z namenom nadaljnjega življenja v njej.

Upravni organ druge stopnje z odločbo št. 2140-108/2014/2 (1312-17) z dne 16. 6. 2014 zavrnil pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo.

Tožeča stranka izpodbija odločbo upravnega organa prve stopnje iz razlogov nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka (27. člen Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V tožbi navaja, da je imela tožeča stranka prijavljeno stalno prebivališče od rojstva dne 30. 3. 1984 do dne 26. 2. 1992 v Sežani. Kot mladoleten predšolski otrok je bila avgusta zaradi lastne varnosti, vojnih razmer in nevarnosti, ter zaradi incidenta njenega očeta prisiljena zapustiti Republiko Slovenijo. Dne 1. 8. 1991 je bila iz registra stalnega prebivalstva izločena v posebno kartoteko občanov, ki so se odselili, stalnega prebivališča pa niso objavili, zato ji je dne 26. 2. 1992 na podlagi določil Zakona o tujcih prenehala prijava stalnega prebivališča na naslovu v Sežani. V letu 1996 je pridobila vizum, ki je omogočal vstop v Republiko Slovenijo. Z nastopom polnoletnosti je bila vpisana v 3. letnik srednje šole, redno šolanje pa je nadaljevala s študijem na fakulteti. V Republiki Sloveniji ima prijatelje s katerimi je v stalnem stiku in si želi urediti življenje v Republiki Sloveniji. Toženi stranki očita, da je ob tako ugotovljenem dejanskem stanju preveč restriktivno razlagala določila 1.č člena ZUSDDD, da pri tožeči stranki in njenih starših v prvem petletnem obdobju po odhodu iz RS, to je do leta 1996 ni obstajal kateri od zakonsko navedenih razlogov dopustne odsotnosti. Tožeča stranka kot 7 letni otrok ni imela vpliva na zapustitev Republike Slovenije ali na kasnejšo vrnitev, kar je za odločanje v predmetni zadevi bistven razlog, saj je Republiko Slovenijo zapustila s svojo družino, ki je bila avgusta leta 1991 prisiljena zapustiti Republiko Slovenijo zaradi lastne varnosti. Vrnitev tožeče stranke v Republiko Slovenijo je bila v prvem petletnem obdobju onemogočena zaradi strahu njenega očeta, da bo kazensko preganjan in zaprt, čeprav je vedel, da sam ni kriv za nastanek incidenta s slovenskimi državljani, za katerega je bil kasneje oproščen. Tožeči stranki, kot otroku ni mogoče očitati ravnanj njenih staršev, katerih odsotnost iz Republike Slovenije je bila upravičena, saj je bila povzročena z vojnimi razmerami, nevarnosti zaradi incidenta s slovenskimi državljani in grozeče zaporne kazni očetu, pri materi pa poleg tega tudi z zdravstvenim stanjem nje same (nosečnost) in njenih najbližjih družinskih članov, to je njene matere in očeta. Pri tem opozarja na novejšo sodno prakso Upravnega sodišča RS iz sodbe opr. št. II 320/12 z dne 19. 6. 2013. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in ji povrne stroške postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožeče stranke in se pri tem sklicuje na argumente, navedene v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno in utemeljeno na podlagi določil ZUSDDD zavrnila zahtevo tožeče stranke za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji. Sodišče se strinja z razlogi s katerimi svojo odločitev utemeljujeta upravni organ prve stopnje in upravni organ druge stopnje in se nanje, da ne bi prišlo do ponavljanja sklicuje v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja: Po 1. členu ZUSDDD se tujcu, ki je bil na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ in je imel na dan 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče ter od tega dne dalje v njej dejansko živi, na prošnjo izda dovoljenje za stalno prebivanje, če izpolnjuje pogoje, določene v tem zakonu. Pogoji dejanskega življenja v Republiki Sloveniji in upravičene odsotnosti iz Republike Slovenije so opredeljeni v 1.č členu istega zakona. Po navedeni določbi dejansko življenje pomeni, da ima posameznik središče življenjskih interesov glede na osebne, družinske, ekonomske, socialne in druge vezi, ki kažejo, da med njim in Republiko Slovenijo obstajajo dejanske in trajne povezave. Odsotnost iz Republike Slovenije pa je upravičena, če je oseba Slovenijo zapustila in odsotnost v neprekinjenem trajanju, ne glede na razlog, ni bila daljša od enega leta. Pogoj dejanskega prebivanja pa je izpolnjen tudi, če je odsotnost, zaradi razlogov, določenih v tretjem odstavku 1.č člena (razen iz 2. alinee) trajala do 5 let, v nadaljnjem obdobju 5 let pa samo, če ravnanja osebe kažejo na to, da se je v času odsotnosti poskušala vrniti v Republiko Slovenijo in tam nadaljevati z dejanskim življenjem (četrti odstavek 1.č ZUSDDD).

V zadevi ni sporno, da je tožeča stranka kot državljan druge države naslednice nekdanje SFRJ dne 4. 7. 2013 vložila prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi prvega odstavka 1. člena ZUSDDD. Tožeča stranka je bila na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike SFRJ ter imela na dan 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče. V zadevi tudi ni sporno, da je tožeča stranka Republiko Slovenijo zapustila s svojimi starši v mesecu avgustu 1991 in da od takrat dalje dejansko v Republiki Sloveniji ni več živela.

V zadevi ni sporno, da je tožeča stranka odsotna iz Republike Slovenije neprekinjeno dlje od enega leta. V takšnem primeru se v skladu s tretjim odstavkom 1.č člena ZUSDDD šteje, da pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji izpolnjen tudi v primeru, če gre za odsotnost iz razlogov, ki so taksativno našteti. Ti razlogi pa tudi po presoji sodišča niso podani, saj tožeča stranka tudi po mnenju sodišča ni uspela izkazati pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje. V obravnavanem primeru, ko tožeča stranka kot 7-letni otrok ni imela vpliva na zapustitev Republike Slovenije ali kasnejšo vrnitev je kot razlog odsotnosti treba ugotoviti razlog, zaradi katerega sta Republiko Slovenijo skupaj z njo zapustila njena starša. Iz izjave tožeče stranke ter njenih staršev dane na zapisnik, izhaja, da je tožeča stranka zapustila Republiko Slovenijo skupaj s starši v avgustu 1991 zaradi lastne varnosti, vojnega stanja in nevarnosti. Za odhod so se odločili njeni starši, sama pa kot otrok o tem ni odločala. V nadaljevanju se je šolala v Republiki Srbiji, kjer je končala osnovno in srednjo šolo ter fakulteto. Njena odsotnost iz Republike Slovenije pa traja že 23 let. Oče tožeče stranke je bil kot je izjavil sam do 1. 8. 1991 zaposlen v Carinarnici Sežana, dne 2. 8. 1991 pa se je zaposlil v Carinarnici Novi Sad, kjer je bil zaposlen do 30. 9. 1994, nato je eno leto prebival v Makedoniji, od koder je odšel v Italijo, kjer je živel in delal do leta 1997. Kot je navedel sam je v letih od 1995 do 2008 pridobil več vizumov za vstop v Republiko Slovenijo, zaradi tranzita preko Slovenije v Italijo, kjer je bil zaposlen. Leta 1997 pa je ustanovil svoje podjetje v Srbiji in je od tedaj dalje v njem tudi zaposlen. Sam je izjavil, da od leta 1996 do 2002 ni poskusil pridobiti dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji ter se po njegovi izjavi tudi ni poskusil vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji.

Mati tožeče stranke je glede vrnitve v Republiko Slovenijo izjavila, da zaradi bolezni in smrti matere ter očeta ter rojstva drugega otroka in družinskih obveznosti ni mogla misliti o vrnitvi v Slovenijo. Ključni razlog zaradi katerega se ni mogla vrniti pa je bil ta, da je bila v Srbiji zaposlena, kar je razvidno tudi iz fotokopije delovne knjižice. V letu 1996 je sicer pridobila vizum za vstop v Republiko Slovenijo, vendar ni vedela povedati s kakšnim razlogom je zanj zaprosila, kljub temu pa je izjavila, da se v Slovenijo ni poskušala vrniti v času od leta 1996 do 2002, v tem času pa tudi ni poskusila pridobiti dovoljenje, niti se ni poskusila vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji.

Glede na navedeno je bilo v ugotovitvenem postopku nedvomno ugotovljeno, da je od leta 1991 dalje središče njunih življenjskih interesov v Srbiji, kjer sta živela in še vedno živita s svojo družino. Po 1. alinei tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD je pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji izpolnjen, če je odsotnost trajala več kot leto dni in je oseba zapustila Republiko Slovenijo zaradi posledice izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Kot je bilo že navedeno v zadevi ni sporno, da je tožeča stranka skupaj z družino Slovenijo zapustila avgusta 1991, to je več kot 8 mesecev pred tem, ko je bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva, zato ni mogoče utemeljeno trditi, da je Republiko Slovenijo zapustila zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, tako, da tudi po mnenju sodišča razlog iz 1. alinee tretjega odstavka 1. člena ZUSDDD ni podan.

V zadevi tudi ni sporno, da je tožeča stranka odsotna iz Republike Slovenije več kot 5 let. V takem primeru se na podlagi navedenega četrtega odstavka 1.č člena ZUSDDD šteje, da je zaradi razlogov iz prejšnjega odstavka tega člena pogoj dejanskega življenja izpolnjen za obdobje 5 let, v naslednjem obdobju 5-tih let pa samo, če ravnanje osebe kaže na to, da se je v času odsotnosti poskušala vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji. Tožeča stranka ne navaja in ne dokazuje, da bi se do leta 2007 skušala vrniti v Republiko Slovenijo, kljub temu, da je že leta 2002 postala polnoletna. Neutemeljeno pa je tudi sklicevanje tožeče stranke na ustaljeno sodno prakso Upravnega sodišča RS, saj je bila v tožbi citirana odločba izdana na drugačni dejanski in pravni podlagi.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker v tožbi niso navedena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu s 2. alineo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

K točki II. izreka: Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.