Jedro

Sodišče, enako kot tožena stranka v lokacijskem postopku, presoja predloženi dokaz (zemljiškoknjižni izpisek) o razpolaganju z zemljiščem le z vidika, ali je investitor z njim dokazal, da ima pravico gradnje na zemljišču, na katerem želi graditi. Postopka oddaje stavbnega zemljišča in vprašanja zakonitosti vpisa pravice uporabe v zemljiško knjigo upravni organ ne presoja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino pritožbo proti odločbi, s katero je Sekretariat za varstvo okolja in urejanje prostora občine dne 13.1.1992 izdal investitorju (prizadeta stranka v tem upravnem sporu) lokacijsko dovoljenje za razširitev garaže, gradnjo skladišča in obrtne delavnice na zemljiščih parc.št. 1552/4 in 1553/11 pod tam navedenimi pogoji.

Tožnica, ki je soseda investitorja, je v pritožbi navedla, da je vprašljivo, če se lahko določi funkcionalno zemljišče na tujem zemljišču. Gradnja delavniškega objekta ni gradnja pomožnega objekta. Tako je kršen 8. člen odloka o prostorsko ureditvenih pogojih za plansko celoto Š 6 - Stanežiče - Vižmarje (PUP). Utemeljitev v prvostopni odločbi negira pojem funkcionalnega zemljišča. Soglasja za gradnjo ni dal nobeden izmed mejašev. Investitor ni dal odgovora, kakšen bo tehnološki proces, kaj bo s kompresorjem za komprimirani zrak in kje bo urgentna požarna pot. Proizvodna delavnica v strnjenem stanovanjskem naselju zaradi hrupa in frekvenčnosti bistveno poslabšuje bivalne pogoje. V 9. alineji 8. člena citiranega odloka so dovoljene le gradnje garaž, vrtnih ut, pomožnih objektov in ne samostojnih delavniških objektov.

Tožena stranka je v izpodbijani odločbi zavrnila vse navedene ugovore. Utemeljuje, da 8. člen PUP določa, da se pomožni objekti lahko gradijo na funkcionalnih zemljiščih stanovanjskih hiš, kar pomeni, da pomožnih objektov drugje kot na funkcionalnih zemljiščih ni mogoče graditi. V primeru sporne gradnje ne gre za pomožen objekt, zato zanj ne velja določba 9. alineje 8. člena PUP. Drugi objekti se namreč s pogoji, določenimi v PUP, lahko grade na stavbnih zemljiščih, zato pravno ni pomembno, ali gre za gradnjo na funkcionalnem zemljišču ali ne. Iz celotnega 8. člena PUP izhaja, da se na funkcionalnih zemljiščih lahko gradijo pomožni in drugi objekti, pač pa se pomožni objekti lahko gradijo le na funkcionalnih zemljiščih. Predvideni odmik objekta od meja znaša najmanj 0,5 m, kar zadostuje za vzdrževanje in uporabo objekta v skladu z 20. členom PUP. Objekt ima na voljo že obstoječi dovoz, predvidena so tudi parkirna mesta. Iz strokovnega mnenja Zavoda za raziskavo materiala in konstrukcij v Ljubljani izhaja, da dejavnost ne bo povzročala nobenega hrupa in da bo raven hrupa v okolici delavnice med obratovanjem ostala enaka ravni hrupa v ozadju. Zato tudi niso potrebni dodatni protihrupni ukrepi.

Proti takšni odločitvi je tožnica sprožila upravni spor. V tožbi ponavlja pritožbene navedbe, te pa dopolnjuje še z naslednjim: Investitor je nezakonito pridobil funkcionalno zemljišče parc. št. 1552/4. Ta parcela je bila določena kot funkcionalno zemljišče, čeprav ni bila investitorjeva last. Z lokacijskim dovoljenjem je bila prekvalificirana v gradbeno parcelo, zato je bil z dodelitvijo v uporabo investitorju kršen zakon, ki določa, da mora biti gradbena parcela v družbeni lastnini dodeljena investitorju preko javnega razpisa. Prvostopni upravni organ ni upošteval razmerja 40% pozidane in 60% nepozidane površine, kot to zahteva zakon. Kot je to razvidno iz zapisnikov o lokacijskih razpravah, v upravnem postopku ni bil obravnavan odmik od meje njenega zemljišča. Nikakor se ne more strinjati z odmikom 0,5 m. V zemljiški knjigi je pregledala listine za prenos in ugotovila, da je šlo za prepovedan promet z zemljiščem. To izhaja iz dejstva, da je bila občina po pogodbi o prevzemu zemljišča dolžna plačati "izročevalcu" zemljišča ceno din 6.091,80. Iz te pogodbe tudi izhaja, da je občina šele 20.7.1992 (med pritožbenim postopkom) registrirala to pogodbo, to je po tem, ko je javna pravobranilka podala zemljiškoknjižni predlog. Zemljiškoknjižni predlog je sodišče prejelo 15.7.1992, zemljiškoknjižni izpisek pa je bil izdan 17.7.1992. Obstojita dve pogodbi o isti stvari z različnimi datumi pogodb. Občina gre investitorju glede vsega na roko, saj v pomožen objekt vgrajuje proizvoden objekt in ga postavi na samo posestno mejo medtem, ko mu za parkirišča določa dvorišče. Iz tega je razvidno, da gre za samostojno gradnjo in ne za prizidek, saj se bodoči objekt v nobeni točki ne stika z obstoječo stanovanjsko hišo investitorja. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve, in predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo meni, da sta pravilni prvostopna in izpodbijana odločba in se sklicuje na njune razloge. Obširno navaja potek upravnega postopka. Meni, da so tožbene navedbe neresnične. Smiselno predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Glede na tožbene navedbe je v tem upravnem sporu predvsem sporno dokazilo, ki ga mora investitor priložiti zahtevi za izdajo lokacijskega dovoljenja, da je upravičen razpolagati z zemljiščem, na katerem želi graditi. Čeprav je predložitev takega dokazila pogoj za uvedbo postopka in izdajo lokacijskega dovoljenja (53. člen zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor), organ prve stopnje v obrazložitvi svoje odločbe z dne 13.1.1992 navaja le, da je investitor tako dokazilo predložil, ne pove pa niti tega, za kakšen dokaz gre. Skladno z določbo 1. odstavka 242. člena zakona o splošnem upravnem postopku je tožena stranka navedeno pomanjkljivost v odločbi prve stopnje odpravila in navedla, da investitor dokazuje svojo pravico razpolaganja z zemljiškoknjižnim izpiskom z dne 17.7.1992. Pri tem napaka v datumu, na katero opozarja tožba, sama zase ni toliko pomembna, da bi mogla vplivati na odločitev v tem upravnem sporu, v katerem sodišče, enako kot tožena stranka v lokacijskem postopku, presoja predloženi dokaz o razpolaganju z zemljiščem le z vidika, ali je investitor z njim dokazal, da ima pravico gradnje na zemljišču, na katerem želi graditi.

V spornem primeru gre za lokacijsko dovoljenje za gradnjo na funkcionalnem zemljišču, na katerem ima investitor kot lastnik stanovanjske hiše na parceli 1553/11 pravico uporabe. Izhajajoč iz novega koncepta lastninske pravice po XCIX. ustavnem amandmaju k prejšnji ustavi, ki je začel veljati 20.2.1991, zlasti pa iz nove ustave Republike Slovenije, pa tudi iz odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-105/91 (Uradni list RS št. 24/92), s katero so bile razveljavljene določbe 9. do 28. člena zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ), pa taka pravica uporabe na stavbnem zemljišču v družbeni lastnini po presoji sodišča pojmovno vsebuje tudi pravico gradnje, seveda, če so sicer izpolnjeni drugi pogoji, ki jih za graditev predpisujejo prostorski ureditveni pogoji. Pri tem z vidika dokazovanja pravice gradnje niti ni več pomembno, ali želi investitor na svojem funkcionalnem zemljišču zgraditi prizidek k obstoječemu objektu, ali od tega objekta ločeni objekt. Tožba pravzaprav niti ne trdi, da investitor na zemljišču sporne lokacije ne bi imel pravice uporabe, dokazuje le, da je 66 m2 stavbnega zemljišča (parc. št. 1552/4) investitor pridobil na nezakonit način. Vendar s takim ugovorom tožnica ne more uspeti. V lokacijskem postopku se namreč presoja predloženi dokaz glede tega, ali je investitor z njim dokazal pravico gradnje na določenem zemljišču, postopka oddaje stavbnega zemljišča in vprašanja zakonitosti vpisa pravice uporabe v zemljiško knjigo pa upravni organ ne presoja. Zato tožbeni ugovori glede tega ne morejo vplivati na odločitev v tem upravnem sporu.

Tožničina tožbena navedba v zvezi z neprimernim odmikom navedenega objekta od posestne meje njenega zemljišča je tožbena novota v razmerju do tožničine pritožbe proti prvostopni odločbi, ki jo sodišče ni dolžno upoštevati.

Tožena stranka je po presoji sodišča pravilno ocenila tožničine pritožbene navedbe in zavrnila njeno pritožbo. Izpodbijana odločba je zato pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena in jo je sodišče zavrnilo.

Sodišče je odločilo s smiselno uporabo določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. To določbo je uporabilo kot republiški predpis po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).