Jedro

Sodišče sicer soglaša s toženo stranko, da pridobitev pravice do sofinanciranja stroškov dela pri vodenju LAS ne pomeni tudi tega, da je tožeča stranka avtomatično upravičena do sofinanciranja teh stroškov v celoti, pač pa le tistih, ki so nastali pri izvajanju tega programa. Kljub temu pa bi tožena stranka morala oceniti vsebino posameznih službenih poti kot celoto. Šele tako bi lahko presodila, kaj so opravila na službeni poti, ki se niso nanašala na sofinancirano dejavnost, predstavljala v razmerju do celotne vsebine take službene poti, predvsem pa ocenila, ali je taka opravila sploh mogoče ločiti od tistih, ki so se nanašala na sofinancirano dejavnost.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Agencije Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja, št. 33151-1/2008/522 z dne 20. 7. 2015, odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z odločbo, št. 33151-1/2008/229 z dne 30. 9. 2011, tožeči stranki odobrila I. načrt izvedbenih projektov za leto 2011 v višini 399.793,06 EUR, od tega za sofinanciranje vodenja lokalne akcijske skupine (v nadaljevanju LAS), pridobitev strokovnih znanj in animacijo območja do 54.210,00 EUR, z odločbo za leto 2012 pa sredstva v višini 234.640,27 EUR, od tega za vodenje LAS do 46.928,00 EUR. Tožeča stranka je dne 1. 8. 2014 vložila zahtevek za izplačilo nepovratnih sredstev v višini 52.473,56 EUR in dne 4. 8. 2014 samodopolnitev zahtevka v višini 53.531,18 EUR. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo takemu zahtevku delno ugodila v višini 26.382,62 EUR, del zahtevka v višini 27.148,56 EUR pa zavrnila.

2. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe uvodoma pojasnila, da so se sredstva po načelih pristopa LEADER v obdobju 2007 - 2013 tožeči stranki odobrila v postopku in pod pogoji, ki jih določa Uredba o ukrepih 1., 3., in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007 - 2013 v letih 2011 - 2013 (v nadaljevanju Uredba). Uredba Komisije št. 65/2011/EU določa, da se pred izplačilom zahtevkov opravijo administrativni pregledi tako, da se preveri ali dejavnost, za katero se zahteva podpora, izpolnjuje pogoje in da se preveri izbirna merila iz programa razvoja podeželja ter skladnost opravljene dejavnosti z veljavnimi nacionalnimi pravili in pravili Unije. Plačila se določijo glede na ugotovitve administrativnega pregleda. Podpora, ki se dodeli v okviru osi LEADER, je namenjena vodenju lokalnih akcijskih skupin, pridobivanju strokovnih znanj in animaciji območja. Ukrepi vodenja LAS so upravljanje in delovanje LAS, animacija podeželskega prebivalstva za izvajanje ukrepov LEADER, pridobivanje strokovnih znanj za uspešno uresničevanje lokalnih razvojnih strategij, izmenjava izkušenj, prenos dobrih praks in pretok informacij med LAS. Vodenje LAS opravičuje stroške dela, stroške materiala in storitev ter stroške opreme, ti stroški pa morajo nastati v povezavi z izvajanjem pristopa LEADER ter administrativnim in finančnim upravljanjem LAS.

3. Tožena stranka ugotavlja, da je tožeča stranka v prilogi „2.1. Specifikacija uveljavljenih stroškov po računih za vodenje LAS“ uveljavljala za skupaj 15.969,75 EUR neupravičenih stroškov. Del teh stroškov so plačila po potnih nalogih A.A., to je strokovnega vodje tožeče stranke, ki jih je tožena stranka odbila od vsake njegove posamezne plače kot ure dela. V nadaljevanju tožena stranka navaja račune od št. 1 do št. 13 in pri vsakem računu posebej predstavi, koliko je bilo neupravičenih ur, njihovo vrednost pa izračuna tako, da bruto plačo A.A. deli s številom ur v posameznem mesecu, na tej podlagi ugotovi višino urne postavke ter to pomnoži s številom neupravičenih ur.

4. Za računa (potna naloga) št. 16. in 17 je tožena stranka ugotovila, da gre za uveljavljanje stroškov, ki so nastali v zvezi z novim programskim obdobjem (2014 - 2020) in zato niso upravičeni do sofinanciranja v obdobju 2007 - 2013, kar za vsak račun posebej pojasnjuje. Pri računu št. 19 ugotavlja, da je neupravičen strošek DDV, ki ga je tožeča stranka plačala po računu za parkirnino.

5. Tožena stranka ugotavlja, da so neupravičen strošek tudi zneski po računih za svetovanje, ki jih je izdala družba B., d.o.o., in to v tistih delih, ki se ne nanašajo na program, oziroma ukrep LEADER. Gre za račune, ki jih tožena stranka v nadaljevanju obrazložitve predstavi, in sicer vsakega posebej ter navede, zakaj ocenjuje, da ti stroški niso upravičeni.

6. Kot neupravičene je tožena stranka štela tudi nekatere račune, izdane za stroške, povezane s šolanjem lokalnih turističnih vodnikov. Ugotavlja, da je bil LAS soorganizator izobraževanja za pridobitev licence lokalnega turističnega vodnika na območju Zelenega krasa, vendar pa je bila vodenju LAS namenjena le ena ura predstavitve. To, kot navaja tožena stranka, kaže, da je šlo za splošno izobraževanje turističnih vodnikov, ki so ga izvajali zunanji izvajalci in zato ti stroški niso upravičeni. V nadaljevanju sporne račune predstavlja, predstavlja tudi druge račune, ki so nastali pri poslovanju tožeče stranke in pri vsakem računu utemeljuje, zakaj ga šteje za neupravičen strošek.

7. Tožena stranka pojasnjuje, da bi tožeča stranka morala poznati nacionalne pravne podlage in akte, na katerih temelji izplačilo sredstev po načelih pristopa LEADER, glede na to, da je bila izbrana na javnem razpisu. Kljub temu je tožena stranka ugotovila za 15.969,75 neupravičenih stroškov. Ker to pomeni, da je razlika med višino zahtevka po predlogu tožeče stranke in višino ugotovljenih upravičenih stroškov po administrativni kontroli večja od 3 %, je tožena stranka upravičeni znesek znižala, skladno s petim odstavkom 102. člena Uredbe in 30. členom Uredbe 65/2011/EU ter način znižanja računsko predstavila.

8. Tožeča stranka se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in v tožbi sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo spremeni tako, da njenemu zahtevku za izplačilo sredstev ugodi tudi v zavrnitvenem delu izpodbijane odločbe, oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo v tem delu odpravi ter vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje. Tožena stranka naj ji tudi povrne stroške postopka. Tožeča stranka navaja, da izpodbijana odločba v zavrnitvenem delu ni utemeljena in je nezakonita in to iz vseh tožbenih razlogov. Uvodoma pojasnjuje namen pristopa LEADER. Ugotavlja, da se zavrnitveni del izpodbijane odločbe nanaša na izkazane stroške dela, materiala, storitev in opreme, ki so tožeči stranki nastali pri vodenju LAS in so zato upravičeni stroški, kar je za odločitev bistvenega pomena. Z odločbo tožene stranke, s katero je bil potrjen prvi načrt izvedbenih projektov, je tožeča stranka pridobila pravico do sofinanciranja vseh aktivnosti z zvezi z vodenjem LAS in to v okviru odobrenih sredstev. Tožena stranka je zavrnila izplačilo zahtevanih sredstev, ki so nastali pri izplačilu plač strokovnemu vodji tožeče stranke A.A., nadalje izplačilo sredstev za stroške, ki naj bi nastali v povezavi z novim programskim obdobjem 2014 - 2020, za stroške sodelovanja z B., d.o.o., za stroške obračuna DDV in za stroške v zvezi z nekaterimi posameznimi računi. Izrecno je poudarila, da se sklicuje na vso trditveno in dokazno podlago, ki jo je podala že v upravnem postopku in naj se ta upošteva kot sestavni del tožbe.

9. Tožeča stranka je pojasnila, da je bila z A.A. sklenjena pogodba o zaposlitvi za opravljanje del strokovnega vodje LAS, s tem pa dogovorjeni vsi bistveni elementi delovnopravnega razmerja. Tožeča stranka je A.A. izplačevala mesečno plačo, ta izplačila pa so upravičeni stroški v smislu Uredbe 1698/2005/ES. Njegovo delo je namreč izvajanje aktivnosti in storitev v okviru ukrepa vodenja LAS v programu LEADER. Tožena stranka zato nima prav, ko je odločila, da tožeča stranka ni upravičena do povrnitve stroškov v skupni višini 1.837,87 EUR, ki naj bi predstavljali neupravičene delovne ure A.A. Tožeča stranka mu je izplačala dogovorjeno plačilo in je bilo zato to plačilo upravičen strošek. Poleg tega ni pravne podlage, da je tožena stranka te ure zneskovno ovrednotila na način, da je A.A. bruto plačo razdelila na število delovnih ur in tako dobljene zneske odštevala od zneskov, ki so predstavljala mesečna plačila. Take matematične operacije so v nasprotju z delovnopravno zakonodajo, svoje odločitve pa tožena stranka niti ni ustrezno obrazložila niti utemeljila z določbami materialnega prava.

10. Neutemeljena je odločitev tožene stranke, da naj bi se nekateri računi nanašali na novo programsko obdobje 2014 - 2020. Tožeča stranka namreč ni pripravljala dokumentacije, ki bi se nanašala na novo programsko obdobje niti izvajala storitev v zvezi s tem, pač pa je šlo za udeležbo tožeče stranke na posvetih in izobraževanjih, ki so jih organizirali drugi z namenom izmenjave informacij in izkušenj glede programskega obdobja 2007 - 2013. 11. Tožena stranka tudi ni zavzela pravilnega stališča do izvajanja storitev B., d.o.o. Cilj sodelovanja tožeče stranke s to družbo je bilo pridobivanje projektov za sofinanciranje iz programa LEADER. Pri takšnih zadevah je že po naravi stvari nemogoče vnaprej predvideti, kakšno konkretno svetovanje ali pomoč potrebuje posamezna stranka, ki se udeleži svetovanja. Potrebe po svetovanju torej ni mogoče ocenjevati le na podlagi končnih rezultatov. Bistveno je, da je bilo svetovanje dejansko zagotovljeno in vzpostavljena svetovalna služba. Vsem projektom, ki so bili identificirani kot projekti po programu LEADER, je bila nudena pomoč, kar je tudi cilj tega programa. To pomeni, da so bili ti stroški upravičeni stroški, enaki zahtevki pa so bili v predhodnih obdobjih kot upravičeni priznani drugim izvajalcem. Enako to velja za stroške DDV, ki so nastali predvsem pri plačilu stroškov parkirnine. Pri teh stroških je šlo kvečjemu za pomoto tožeče stranke, ne pa za zavajanje pri uveljavljanju povrnitve stroškov.

12. Tožeča stranka je tudi za ostale račune ocenila, da je šlo za utemeljene stroške. Eni od teh računov se nanašajo na udeležbo direktorice in A.A. na srečanju evropskih LAS, ki je bilo v Bruslju. Udeležba je bila torej utemeljena, stroški pa so nastali z letalskima kartama, prenočišči in prevozi, saj teh stroškov Evropska komisija ni poravnala, oziroma je to storila šele po tem, ko je bil zahtevek za izplačilo že vložen. Evropska komisija je poravnala le stroške prenočišča in letala, ne pa drugih stroškov, vendar pa je tožena stranka te stroške zavrnila v celoti. Prav tako ni utemeljena zavrnitev povrnitve stroškov, ki so nastali ob pogrebu C.C., članice LAS. Tudi udeležba pri pogrebu je namreč del povezovanja med člani in organizacijami, odločitev tožene stranke pa je neživljenjska. Napačna je razlaga tožene stranke glede računa št. 158, češ da storitev ni bila opravljena. Taka razlaga je namreč v nasprotju z vsebino izjave izdajateljice računa. Neutemeljena pa je tudi odločitev tožene stranke glede računov št. 119 in 124, ki jo tožeča stranka, glede na obrazložitev, niti ne razume.

13. Tožeča stranka trdi, da je bila napačna tudi odločitev tožene stranke za znižanje izplačila na podlagi Uredbe 65/2011/EU. Za izrek take sankcije namreč ni dejanske podlage niti svoje odločitve tožena stranka ni ustrezno utemeljila, pač pa le zapisala, da bi tožeča stranka morala poznati vse nacionalne in evropske pravne podlage in akte. Bistveno je, da je tožeča stranka zahtevek vložila pravočasno, obstoj stroškov pa izkazala z dokumentacijo. Prav tako je tožena stranka prezrla pojasnila tožeče stranke, da je za zahtevek navedla razloge ter da je sledila njenim predhodnim odločitvam, saj je šlo za šesti tovrstni zahtevek, ki ga je vložila. Njenega ravnanja ni mogoče šteti za naklepno zahtevo po izplačilu neupravičenih stroškov in zato uporaba sankcije ni utemeljena.

14. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in ponavlja ključne argumente iz izpodbijane odločbe. Uvodoma predstavlja svojo odločitev ter ureditev financiranja kmetijske politike in dodeljevanja nepovratnih sredstev iz naslova ukrepov razvoja podeželja. Meni, da je napačno stališče tožeče stranke, da je s tem, ko je ob izpolnjevanju obveznosti iz delovnega razmerja izplačevala plačo A.A., izpolnila pogoje za izplačilo sredstev za sofinanciranje. Poudarja, da je dopustno sofinancirati le tiste stroške, ki nastanejo v zvezi z izvajanjem in sodelovanjem pri aktivnostih, za katera so bila sredstva odobrena in v tem obsegu je tožena stranka tudi presojala okoliščine glede izpolnjevanja pravic in obveznosti iz delovnega razmerja. Tožena stranka je smela kot utemeljene upoštevati le tiste stroške, ki so nastali pri izvajanju ukrepov LEADER in se nanašajo na obdobje 2007 - 2013, saj novo obdobje predvideva nova pravila. Glede stroškov svetovanja družbe B., d.o.o., je tožena stranka ponovno izpostavila, da so bili ukrepi LEADER le ena izmed storitev tega izvajalca, saj je bila pogodba o svetovanju sklenjena za izvajanje storitev informiranja in individualnega svetovanja na splošno ter zato izplačilo teh stroškov ni upravičeno. Tožbene navedbe, da so se ti stroški izplačevali v predhodnih obdobjih, na tako odločitev ne morejo vplivati, saj gre za odločanje zgolj v konkretnem obravnavanem primeru. Enako to velja za prakso plačevanja DDV. Glede stroškov po računu št. 67 je tožena stranka izpostavila, da je tožeča stranka zahtevala povrnitev stroškov letalske karte, četudi je te stroške povrnila Evropska unija. Ker tožeča stranka sedaj trdi, da je te stroške dobila povrnjene po tem, ko je že vložila svoj zahtevek, bi morala v taki situaciji reagirati s tem, da bi v tem delu zahtevek umaknila. Neutemeljeno je tudi zatrjevanje tožeče stranke glede stroškov pri pogrebu ene od članic LAS. Glede računov št. 124 in 119 je tožeča stranka ponovno poudarila, da je bil prvi dostavljen le v sklenirani obliki, kar po Uredbi ne zadostuje, pri drugem pa se označba dostavljenega artikla ni ujemala z označbo artikla na naročilnici ter zato račun ne more biti podlaga za izplačilo. Tožena stranka vztraja tudi pri uporabljenem znižanju izplačila po določbi 30. člena Uredbe 65/2011/EU in ponavlja svoje argumente za to odločitev iz izpodbijane odločbe. Nazadnje zavrača tudi očitke, da naj odločba ne bi bila ustrezno obrazložena.

15. Tožeča stranka se je na odgovor tožene stranke odzvala v pripravljalni vlogi in vztrajala pri vseh tožbenih trditvah ter v strnjeni obliki še enkrat predstavila utemeljitev tožbenega zahtevka.

K točki I. izreka:

16. Tožba je utemeljena.

17. Nepovratna sredstva ukrepa LEADER za obdobje 2007 - 2013 se sofinancirajo iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja. Ta sredstva se, med drugim, dodelijo tudi za vodenje LAS, pridobivanje strokovnih znanj in animacijo območij, torej za dejavnosti, za katera so bila sredstva odobrena tudi tožeči stranki, in sicer z odločbo št. 33151-1/2008/229 z dne 30. 9. 2011 za leto 2011 v višini do 54.210,00 EUR, z odločbo za leto 2012 pa v višini do 46.928,00 EUR. Tožena stranka je sredstva odobrila kot akreditirana plačilna agencija, ki skrbi za upravljanje izplačil sredstev Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja, hkrati pa ima dolžnost, da pred odločitvijo o izplačilu opravi administrativne preglede z namenom ocene ali dejavnost, za katero se zahteva podpora, izpolnjuje pogoje in merila iz odobrenega programa. Izvedbo teh kontrolnih pregledov zahtevajo predpisi Unije, način njihove izvedbe pa določba Uredba 65/2011/EU. Sodišče soglaša s toženo stranko, da je dopustno izplačati le tiste stroške, za katere se ob administrativnem pregledu ugotovi, da so bili namenjeni izključno vodenju LAS, in sicer za za upravljanje in delovanje, animacijo prebivalstva za izvajanje ukrepov LEADER, pridobivanje strokovnih znanj za uspešno uresničevanje lokalnih razvojnih strategij, izmenjavo izkušenj, prenos dobrin praks in pretok informacij. To pomeni, da zgolj dejstvo, da so pri vodenju LAS nastali stroški dela, stroški materiala in storitev ter stroški opreme ne pomeni nujno, da so ti stroški tudi upravičeni (oziroma upravičeni v celoti) in da jih je tožena stranka dolžna sofinancirati, pač pa mora za vsak posamezen strošek oceniti ali je nastal pri izvajanju ukrepov vodenja LAS, saj so le taki stroški upravičeni do sofinanciranja.

18. Iz izpodbijane odločbe, ki ji sledi tudi tožba, izhaja, da so med strankama sporni stroški, ki so nastali pri izplačilu plač strokovnemu vodji tožeče stranke; nadalje stroški po računih, za katere tožena stranka trdi, da se nanašajo na novo programsko obdobje 2014 - 2020; stroški sodelovanja z družbo B., d.o.o.; stroški plačanega DDV ter stroški po nekaterih posameznih računih. Sporna je tudi sankcija, ki jo je na podlagi 5. odstavka 102. člena Uredbe in 30. člena Uredbe 65/2011/EU določila tožena stranka.

19. Tožena stranka je neupravičene stroške, za katere meni, da so nastali pri izplačilu plač A.A., določila tako, da je ure, ki jih je opredelila kot neupravičene, pomnožila z vrednostjo ure strokovnega vodje. To je določila s tem, da je bruto plačo, ki mu je bila izplačala v mesecu, ko so te ure nastale, delila s celotnim številom ur dela tega meseca. V odločbi je tožena stranka navedla, da je podrobna obrazložitev, zakaj je določene ure dela strokovnega vodje štela za neupravičene, razvidna pri posameznem računu, oziroma potnem nalogu. Po pregledu potnih nalogov, ki so navedeni v odločbi, sodišče ugotavlja, da je tožena stranka pri posamezni službeni poti, ki jo je opravil strokovni vodja, določila tako število ur, za katere je ocenila, da ne sodijo med vodenje LAS, kot tudi število ur, za katere je ocenila, da med izvajanje tega vodenja sodijo. V odločbi razlogov teh odločitev tožena stranka ni pojasnila in zato v tem delu odločbe ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb postopka. Sodišče sicer soglaša s toženo stranko, da pridobitev pravice do sofinanciranja stroškov dela pri vodenju LAS ne pomeni tudi tega, da je tožeča stranka avtomatično upravičena do sofinanciranja teh stroškov v celoti, pač pa le tistih, ki so nastali pri izvajanju tega programa. Kljub temu pa bi tožena stranka morala oceniti vsebino posameznih službenih poti kot celoto. Šele tako bi lahko presodila, kaj so opravila na službeni poti, ki se niso nanašala na sofinancirano dejavnost, predstavljala v razmerju do celotne vsebine take službene poti, predvsem pa ocenila ali je taka opravila sploh mogoče ločiti od tistih opravil, ki so se nanašala na sofinancirano dejavnost. Tožena stranka bi torej morala svojo odločitev v tem obsegu pojasniti, saj iz obrazložitve konkretnih razlogov ni mogoče ugotoviti. Prav tako bi morala pojasniti razloge in način izračuna vrednosti neupravičenih ur. Sodišče zato meni, da obrazložitev izpodbijane odločbe v tem delu ni taka, kot jo zahteva določba 1. odstavka 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ter zato odločitve ni mogoče preizkusiti, kar pa je bistvena kršitev določb postopka (7. točka prvega odstavka 237. člena v zvezi s prvim odstavkom 259. člena ZUP).

20. Sodišče enako kršitev, torej to, da odločitev ni obrazložena in je zato ni mogoče preizkusiti, ugotavlja pri določitvi sankcije, oziroma znižanja upravičenega zneska stroškov. Tožena stranka je uporabo sankcije utemeljila le s tem, da je razlika med priglašenimi in upravičenimi stroški večja od 3 % ter da bi morala tožeča stranka poznati nacionalne pravne podlage in akte, na katerih temelji izplačilo sredstev po načelih pristopa LEADER, glede na to, da je bila izbrana na javnem razpisu. Taka utemeljitev pa ne odgovori na vprašanje ali je tožeča stranka namenoma priglasila neupravičene stroške, na kar opozarja v tožbi. Sodišče soglaša s tožečo stranko, da je sankcijo znižanja plačila treba uporabiti restriktivno, to je v primerih, ko se izkaže, da je stranka namenoma priglasila stroške, do katerih ni upravičena, oziroma, povedano drugače, sankcije ni dopustno uporabiti, ko stranka izkaže, da ni odgovorna za vključitev neupravičenega stroška v zahtevek za izplačilo. Tožeča stranka je v upravnem postopku in v tožbi namreč izpostavila, da je priglasila le tiste stroške, za katere je razpolagala z ustreznimi računi, sklicevala pa se je tudi na dosedanjo prakso tožene stranke, vendar pa se tožena stranka do teh trditev ni opredelila in s tem tudi v odločbi ni obrazložila uporabljene sankcije znižanja upravičenih stroškov, kar je bistvena kršitev odločb postopka.

21. Glede ostalih stroškov, za katere je tožena stranka ugotovila, da niso upravičeni, sodišče soglaša s sprejeto odločitvijo in se, da bi se izognilo ponavljanju, argumentom tožene stranke v tem delu pridružuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sodišču, v nadaljevanju: ZUS-1). Tožena stranka je kot stroške, ki niso upravičeni do sofinanciranja, pravilno upoštevala stroške, ki se nanašajo na novo programsko obdobje (računi št. 16 in 17). Kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, tožena stranka ni dolžna kot upravičenih sprejeti vseh stroškov, ki nastanejo tožeči stranki pri izvajanju njene dejavnosti, pač pa le tiste, ki ustrezajo pogojem pristopa LEADER za obdobje 2007 - 2013. Pri obeh spornih računih je tožena stranka utemeljeno pojasnila, da so se opravila tako strokovnega vodje kot direktorice delno nanašala na novo programsko obdobje. Te ugotovitve potrjujejo tudi podatki iz upravnega spisa, sodišče pa meni, da je na podlagi teh podatkov mogoče točno določiti obseg službene poti, ki ni ustrezal pogojem sofinanciranja in je ta opravila tudi mogoče oddvojiti od preostalih opravil na tej službeni poti, ki so do sofinanciranja upravičena.

22. Iz istih razlogov je utemeljena tudi odločitev tožene stranke, ki se nanaša na sodelovanje tožeče stranke z družbo B., d.o.o. ter na stroške šolanja lokalnih turističnih vodnikov. Dejstvo je, da je iz spisovnega gradiva razvidno, da se stroški, ki jih tožena stranka ni priznala kot upravičene, nanašajo na dejavnosti, ki niso v povezavi z ukrepom LEADER in je to tudi utemeljila. Tožena stranka je sicer pojasnjevala, da je šlo v teh primerih za vzpostavitev svetovanja in da zaključkov ni mogoče sprejemati le na podlagi končnih rezultatov, kot tudi, da je bil cilj izobraževanja vodnikov v tem, da se celovito usposobijo za izvajanje te dejavnosti. Sodišče meni, da je sicer razumljivo, da se strankam nudi celovito svetovanje in pomoč in da mora biti izobraževanje lokalnih vodnikov zasnovano dovolj široko, da lahko tako dejavnost kvalitetno opravljajo, vendar pa to še ne pomeni, da je zato tožena stranka upravičena do povrnitve vseh stroškov takega svetovanja in izobraževanja, pač pa le tistih, ki se nanašajo na ukrep LEADER, preostali stroški pa so stroški, ki bremenijo toženo stranko samo. Enako to velja za plačilo DDV-ja po računih parkirnine, sklicevanje tožeče stranke na predhodno prakso pa na samo odločitev ne more vplivati, pač pa kvečjemu na presojo o določitvi sankcije.

23. Tudi pri preostalih nepriznanih stroških je tožena stranka za vsak posamezen račun utemeljila, zakaj stroškov ne prizna in sodišče s tem soglaša. Ob tem sodišče še posebej izpostavlja, da bi morala tožena stranka svoj zahtevek glede plačila letalskih vozovnic do Bruslja prilagoditi, oziroma umakniti po tem, ko je ta sredstva prejela. Nikakor tudi ni mogoče slediti tožeči stranki, da je odločitev tožene stranke pri računih št. 124 in 119 nerazumljiva, saj je pojasnila, da stroškov po prvem računu ni priznala zato, ker ni bil predložen v originalu, kar je sicer pogoj za priznanje stroškov, pri drugem pa je prišlo do razhajanja med naročilnico in računom. Nenazadnje tudi stroški ob pogrebu ene od članic LAS niso upravičeni stroški, saj se upravičenost presoja glede na njihov namen, ne pa glede na to ali je taka odločitev življenjska ali ne, oziroma z drugimi besedami, gre za stroške, ki lahko bremenijo le tožečo stranko, niso pa upravičeni do sofinanciranja.

24. Glede na razloge, ki jih je sodišče opisalo v 19. in 20. točki te obrazložitve, je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). V ponovnem postopku mora tožena stranka ugotovljeno kršitev odpraviti.

K točki II izreka:

25. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je tožeča stranka, po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, upravičena do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče, skladno z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, odmerilo v pavšalnem znesku 347,70 EUR (285,00 EUR in 22 % DDV), glede na to, da je bila zadeva rešena na seji, tožečo stranko pa je zastopala odvetniška družba.